Slika Sizifa
Sizif je s Camusovo predelavo antičnega mita v zadnjih poglavjih Mita o Sizifu postal simbol absurdizma. Sizifa si moramo po absurdizm zamišljati srečnega, če želimo biti srečni sami, saj se naša obstoja komaj razlikujeta.

Absurdizem je filozofska smer, ki kot osrednjo predispozicijo jemlje, da je človeško življenje inherentno nesmiselno in da pravega smisla ni mogoče doseči, saj so vsi smisli življenja, ki jih imamo za pristne, v resnici samo skrivanje pred dejstvom, da življenja ne moremo osmisliti. Po absurdizmu se na primer znanost, enako kot vse drugo, prelije v vero, saj na neki točki znanosti nihče zares ne razume, temveč samo veruje v trenutno priznano teorijo oziroma prispodobo, kar je po absurdizmu zatiskanje oči pred človeško nezmožnostjo pravega razumevanja in posledično osmišljanja sveta. Absurdizem se kot filozofija ukvarja s tem, kako in zakaj ima človek živeti v svetu, ki ga ne more razumeti in kjer si ne more osmisliti življenja.[1]


  1. 1913-1960., Camus, Albert, (1980). Mit o Sizifu : esej o absurdnem. Cankarjeva Založba. str. 43-45. OCLC 924214065.CS1 vzdrževanje: dodatno ločilo (link)</ref Absurdizem je v svojih delih, predvsem v Mitu o Sizifu in Upornemu človeku, uveljavil Albert Camus. Predstavil ga je leta 1955 z Mitom o Sizifu, ki se začne z udarnim stavkom: "Edino pravo vprašanje v življenju je samomor".1913-1960., Camus, Albert, (1980). Mit o Sizifu : esej o absurdnem. Cankarjeva Založba. str. 1. OCLC 924214065.CS1 vzdrževanje: dodatno ločilo (link)