Ulrik II. Pfanberški

Ulrik II. Pfanberški ali Ulrik II. Pegavski-Pfanberški († 1249) je bil prvi grof Pfanberški, deželni sodnik Štajerske in je imel odvetništvo nad Šentpavelskega samostana.

Ulrik II. Pfanberški
Umrl24. julij 1249(1249-07-24)
Plemiška družinaPfanberški grofje
Zakonec(i)hči grofa Ota iz Lebenaua
OčeSvobodni gospod Leutold I. Pegavski

Življenje uredi

Njegov oče je bil svobodni gospod Leopold I. iz Peggau »Pekacha« († 1212); njegov prapraoče Rudolf I. Breže -Seliški-Peka († po 1138) je očetovski grofovski naziv izgubil iz neznanih razlogov, je Ulrik II. leta 1237 svoji družini povrnil grofovsko dostojanstvo.

V dokumentu datiranim februarju 1237 na Dunaju, v katerem je cesar Friderik II. potrdil dane privilegije za Nemški viteški red, je na prvem mestu med štajerskimi pričami naveden kot "grof Phannenberch". Domnevno je bil v tistem času že najvišji deželni sodnik Štajerske. Leta 1240 ga znova najdejo v spremstvu vojvode Friderika II. Avsrijskega. Ob njegovi strani je junija / julija 1241 sodeloval tudi v njegovi zmagoviti bitki proti Mongolom.[1] Tudi zadnji vojvodski dokument z grofom Ulrikom kot pričo je iz tega leta; gre za darilnico vojvode Friderika II. Redu Tevtonskih vitezov.

Iz listine iz leta 1243, napisane v imenu grofa Ulrika, ni razvidno, ali je bil le najvišji deželni sodnik ali celo deželni glavar Štajerske.

Grof Ulrik je pridobil odvetništvo nad Šentpaveskim samostanom - verjetno v času, ko je bil opat njegov nečak Leutold (1248–1258). Ulrikovi gradovi Rabenstein in Loschenthal / Löschental so bili v bližini samostana. Kasnejši opati so bili do Pfannberških precej sovražni. Zadnji dokument, v katerem se kot prva priča pojavlja "grof Phannenberch", je iz 22. avgusta 1249; gre za pravni posel med Majnhardom Goriškim in Friderikom Ortenburškim.

Družina uredi

Ulrik je bil poročen z eno od hčera grofa Otona iz Lebenaua; To je razvidno iz imen otrok in iz nasledstva lastništva v spodnji Labotske doline in grofijah Lebenau in Plain. Imel je naslednje otroke:

Literatura uredi

Sklici uredi

  1. Vgl. Tangl, S. 118