Grofje Strmški, so bili stranska veja Grofov Vovbrških. Bili so državni grofje, podrejeni direktno cesarju, s sedežem na svojem alodialnem gradu Strmec na Koroškem po katerem se tudi imenujejo. Kot koroška plemiška rodbina se pojavijo okoli leta 1250 do izumrtja leta 1330. Njihov izvorni grad Strmec je stal na vrhu strmega hriba na južnem pobočju Osojskih Tur, sedaj koroška občina Vernek (nem. Wernberg.

Ruševine gradu Strmec in cerkve iz leta 1850
Nadgrajene ruševine gradu Strmec
Farna cerkev Strmec

Strmški so svoje gospostvo in grofijo Strmec izročili koroškemu vojvodi Bernardu Koroškemu, ki pa jim jo je takoj vrnil v fevd. Grofje Strmški so vzhodno od gradu na sosednjem hribu zgradili cerkev Sv. Jurija, ki se v listinah prvič omenja leta 1285, in ki še vedno stoji. Poslednji moški v rodu grof Walter Strmški je gospostvo in grad Strmec prodal grofu Meinhardu Ortenburškemu. Grofje Strmški se smatrajo tudi kot graditelji gradu in trdnjave Vajškra nem. 'Landskrone'. V konfliktu v letih 1269–1271 med češkim kraljem Otokarjem II. Přemyslom in Filipom Spanheimskim (1247–1256 Salzburški nadškof elekt, 1269–1273 Oglejski patriarh in 1275–1279 titularni vojvoda Koroške ) so se grofje Strmški, kot tudi mnogi drugi koroški plemiški rodovi in krški škof ter bamberški škof, postavili na češko stran.

Cesar Friedrich III. je v času boja za dediščino celjskih knezov leta 1459 vojskovodji celjskih Janu Vitovcu Hrebenskemu podelil naslov »baron Strmški« in grad Strmec. Vitovec je potem zamenjal gospodarja in šel v službo madžarskemu kralju ter postal hrvaški ban, zato mu je cesar grad in plemiški naslov odvzel. V tem času je bil grad do tal porušen in kasneje tudi ne obnovljen.

Plemiški rod na Češkem in Moravskem grofov Šternberških z rodom grofov Strmških nima rodbinske povezave.

Tri šesterokrake zlate zvezde (2,1) na rdečem ščitu, podobno kot grb Grofov Vovbrških na modrem ščitu. Pravica do grba Strmških je bila podeljena Janu Vitovcu ob povzdignjenju v plemiški naslov »baron Strmški«.

Posesti

uredi

Grofje Strmški so na začetku imeli nekaj svoje alodialne posesti, poleg tega pa posesti v fevdu od Koroškega deželnega kneza, oglejskega patriarha in Salzburškega nadškofa.

Na Koroškem

Na Kranjskem

  • Majda Smole: Graščine na nekdanjem Kranjskem (Herrschaften und Gülten im einstigen Krain), Ljubljana 1982
  • Marijan Zadnikar: Med umetnostnimi spomeniki na slovenskem Koroškem (Unter den Kunstdenkmälern im slowenisch besiedelten Teil Kärntens), Celje 1979,
  • A. Weiß: Kärnthen’s Adel bis zum Jahre 1300, Wien 1869
  • Claudia Fräss-Ehrfeld: Geschichte Kärntens (3 Bände). Verlag Johannes Heyn, Klagenfurt 1984-2005
  • Joseph Wartinger: Kurzgefasste Geschichte der Steiermark, Grätz 1815

Glej tudi

uredi