Konrad I. Žovneški

Konrad I. Žovneški, svobodni plemič na gradu Žovnek in prednik Celjskih grofov, * ~ 1200, † pred 1255.

Konrad I. Žovneški
Portret
Upodobitev pesnika v Codex Manesse nemara predstavlja prav Konrada I.
Rojstvo
Smrt1255

Rodil se je svobodnemu gospodu Gebhardu II. Žovneškemu. Žena, ki je izhajala iz rodu Pfannberških, mu je rodila šest otrok: od tega štiri sinove (Konrada, Ulrika, Liutpolda in Gebharda) ter dve hčeri (Zofijo in Jero).[1][2] Konrad je v virih izpričan v letih od 1220 do 1241.[3] Na neki listini, ki jo je izdal oče Gebhard, se nahaja tudi Konradov pečat; v pečatni podobi pa se nahaja prvi poznani grb Žovneških, za katerega vemo, da je imel eno rdečo prečko v belem/srebrnem polju. Ta grb je Konrad spremenil tako, da se na njem odtlej pojavljata dve rdeči prečki v belem/srebrnem polju, in tak grb spremlja Žovneške vse do njihovega dviga v Celjske grofe, ko med seboj združijo grba Žovneških in Vovbrških.[4]

Grb Žovneških

Oglejski patriarh Bertold je leta 1237 Konradu predal v fevd krvno sodstvo in patronatsko pravico nad faro v Braslovčah.[5][6] Od patriarha Bertolda je Konrad pridobil v fevd tudi posesti in pravice v Marki (na Dolenjskem), kar je razvidno iz njegove listine iz leta 1241, s katero je podelil v dedni fevd svojemu vazalu Herbardu I. Turjaškemu desetine v Dobrepolju, Ribnici in Poljanah, ki jih je sam imel v fevdu od oglejskega patriarha. Iz te listine je tudi razvidno, da so Žovneški poleg alodiarne posesti imeli v fevdu tudi posesti in pravice krških škofov in oglejskih patriarhov in da so imeli tudi podrejene viteze in nižje plemstvo. V Konradovem spremstvu se pojavljajo vitez Heidenrik iz Žovneka, Henrik Ploštanjski, Popo Lemberški, Herbard Turjaški pa je izrecno imenovan kot vazal.

Prav v Konradu se najverjetneje skriva po imenu neznani nemški viteški lirik Der von Sounegge. [7][3] Konrad je namreč živel tipično življenje viteškega pesnika; tako se jez bratom Liutpoldom (Leopoldom) III. leta 1224 udeležil turnirja v Brežah, ki ga je priredil potujoči vitez in pesnik Ulrik Lichtensteinski.[8][9] in ga tudi opisal v svoji pesnitvi Služba dami (Frauendienst).[10]

Sklici

uredi
  1. Habijan Vlado (1997). Mejniki slovenske zgodovine. Ljubljana, Društvo 2000. Str. 66.
  2. Grdina Ivan (1994). Celjski knezi v Evropi. Celje, Fit-Media. Rodovnik na prednji platnici.
  3. 3,0 3,1 Fugger Germadnik Romanda et al. (2001): Razstava Grofje Celjski (1999; Celje). Celje, Pokrajinski muzej Celje. Str. 13.
  4. Fugger Germadnik Romanda et al. (2001): Razstava Grofje Celjski (1999; Celje). Celje, Pokrajinski muzej Celje. Str. 12, 17, 35.
  5. Komac Andrej (2006): Od mejne grofije do dežele: Ulrik III. Spanheim in Kranjska v 13. Stoletju. Posthumno uredil Kosi Miha. Ljubljana, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU.
  6. Habjan Vlado (1997). Mejniki slovenske zgodovine. Ljubljana, Založba 2000. Str. 53.
  7. Fugger Germadnik Romanda (2006): K zvezdam in nazaj: Ob 550-letnici smrti poslednjega grofa celjskega. Celje, Pokrajinski muzej Celje.
  8. Fugger Germadnik Romanda et al. (2001): Razstava Grofje Celjski (1999; Celje). Celje, Pokrajinski muzej Celje. Str. 11.
  9. Orožen Janko (1971): Zgodovina Celja in okolice, 1. Del. Iz: Celjski zbornik. Celje, Kulturna skupnost v Celju. Str. 224.
  10. Grdina Ivan (1994). Celjski knezi v Evropi. Celje, Fit-Media. Str. IV.