Wikipedija

Tanukidi

Tanukidi (arabsko التنوخيون‎) ali Tanuk (arabsko تنوخ‎) so bili zveza arabskih plemen, včasih imenovanih Saraceni. V severni Arabiji in južni Siriji so se prvič uveljavili v 3. stoletju n. št. Napise Lakmidov in Tanukidov so našli v Umm el-Džimalu v Jordaniji in Namari v Siriji. Starodavno plemensko zvezo Tanukidov je v veliki meri prevzelo več vej velikih plemen Azd in Quda'a. V času njihove najslavnejše vladarice, kraljice Mavije, je bilo njihovo glavno oporišče v Alepu.[1]

Tanukidi
تنوخ
196–okoli 1100
StatusKonfederacija
Glavno mestoQinnasrin (glavna baza)
Skupni jezikiarabščina
Religija
arabsko poganstvo, krščanstvo, islam
Demonim(i)Tanuki
Vladapoglavarstvo
Poglavar/kralj 
• 196–231
Malik ibn Fahm
• 233–268
Džadhima ibn Malik
• Until 375
al-Havari
• 375–425
Mavija
Zgodovinska dobaKlasična antika do zgodnji srednji vek
• ustanovitev
196
• spreobrnitev v krščanstvo
3. ali 4. stoletje
• upor kraljice Mavije
378
• spreobrnitev v islam
8. stoletje
1096–1099
• ukinitev
okoli 1100
+
Predhodnice		 Naslednice
Arabia Petraea
Roman Syria
Salihidi
Lakmidi

Zgodovina uredi

V poznem 2. stoletju se je veja plemena Azd iz južne Arabije preselila v al-Haso, kjer so bili naseljeni Tanukidi. Azdi so se povezali s Tanukidi in postali del plemenske zveze. Plemenska poglavarja (šejka) obeh plemen sta vladavino prepustila Maliku ibn Fahmu (vladal 196–231), ki ju je odpeljal v današnji Irak in Sirijo. Po spopadih z drugimi plemeni na tem območju je ibn Fahm nadziral celotno Jordanijo in dele Iraka. Nasledil ga je brat Amr ibn Fahm, ki je kraljeval kratek čas, njega pa je nasledil Džadhima ibn Malik (vladal 233–268). Džadhima je po smrti nasledil sestrin sin Amr ibn Adi, ker sam ni imel sinov. Ibn Adi je bil ustanovitelj Lakmidske dinastije. Drugi Tanukidi so se naselili v Siriji. Amr ibn Adi je dokazan v arabskih legendah kot zmagovalec v vojni s palmirsko kraljico Zenobijo. Legende so verjetno zmes dejstev in izmišljotin.[2]

V 4. stoletju so Tanukidi tvorili veliko skupino rimskih zaveznikov od Sirije na severu do Akabskega zaliva na jugu. Poročila omenjajo, da so bili vdani krščanstvu, apostolu Tomažu[3] in redovništvu in imeli številne samostane.[4] Igrali ključno vlogo pri porazu Zenobijinih sil proti cesarju Avrelijanu in bili prvo arabsko pleme, ki je postalo rimski federat.[5] Leta 378 je njihova kraljica Mavija vodila upor proti cesarju Valensu. Po uporu je bilo sklenjeno premirje, ki se je nekaj časa spoštovalo. Mavija je celo poslala oddelek svoje konjenice kot pomoč Rimljanom, ko so jih napadli Goti. Pod Teodozijem I. je zavezništvo razpadlo, Tanikidi pa so se ponovno uprli rimski oblasti.[6]

Tanukidi so bili pokristjanjeni v 3. ali 4. stoletju, zelo verjetno med pokristjanjevanjem vzhodne polovice rodovitnega polmeseca. Od 4. stoletja so bili "fanatično vneti kristjani", v 6. stoletju pa "vneti krščanski vojaki".[7] V 7. stoletju so se med muslimanskim osvajanjem Levanta vojskovali na bizantinski strani, tudi v bitki pri Jarmuku. Po bitki se je njihov status federatov končal.[8] Do vladanja abasidskega kalifa al-Mahdija (vladal 775–785) so bili opisani kot "avtonomna krščanska skupnost v Bilad al-Šamu", potem pa so opisani kot muslimani. Al-Mahdijeva islamizacija je bila zelo verjetno prisilna.[9][10]

V 11. stoletju so se jim pridružila plemena Kahtani iz južne Arabije, med njimi tudi Banu Ma'an. Zaradi tesnih vezi njihovega vodstva s takratnim fatimidskim kalifom al-Hakimom bi-Amr Alahom[11] so Tanukidi z Libanonskih gora inavgurirali skupnost druzov v Libanonu, zlasti potem, ko ke večina sprejela in prevzela novo sporočilo. Pleme Ma'an se je v Libanonske gore preselilo na ukaz guvernerja Damaska, da bi ga branilo pred prodirajočimi križarji. Ma'ani v Libanonu so kasneje postali večinoma druzi. Kasneje so jih porazili Kajsi, ki so potem tudi postal druzi. Osrednje dele Libanonskih gora so do začetka 14. stoletja opisovali kot tanukidsko trdnjavo tako druzov kot šiitskih muslimanov.[12]

Sklici uredi

  1. ↑ Ball, Warwick (2001). Rome in the East: The Transformation of an Empire. str. 98-102. Routledge. ISBN 0-415-11376-8.
  2. ↑ Southern, P. (2008). Zenobia: Palmyra's Rebel Queen. Continuum, London. str. 108.
  3. ↑ Gabriel Said Reynolds (2012). The Emergence of Islam: Classical Traditions in Contemporary Perspective. Fortress Press. ISBN 9781451408126.
  4. ↑ Irfan Shahid (2010). Byzantium and the Arabs in the Sixth Century, Volume 2, Part 2 (illustrated ed.). Harvard University Press. str. 134. ISBN 9780884023470.
  5. ↑ Mohammad Rihan (30. maj 2014). The Politics and Culture of an Umayyad Tribe: Conflict and Factionalism in the Early Islamic Period. I.B.Tauris. str. 43. ISBN 9781780765648.
  6. ↑ Ball, 2001, str. 97-102.
  7. ↑ Irfan Shahîd (1. januar 1984). Byzantium and the Arabs in the Fourth Century (illustrated, reprint ed.). Dumbarton Oaks. str. 419, 422. ISBN 9780884021162.
  8. ↑ Hamilton Alexander Rosskeen Gibb; Bernard Lewis; Johannes Hendrik Kramers; Charles Pellat; Joseph Schacht (1998). The Encyclopaedia of Islam, Volume 10, Parts 163-178. Brill. str. 191–192.
  9. ↑ Irfan Shahid (2010). Byzantium and the Arabs in the Sixth Century, Volume 2, Part 2 (illustrated ed.). Harvard University Press. str. 430. ISBN 9780884023470.
  10. ↑ Lia van Midden (1993). Polyphonia Byzantina: Studies in Honour of Willem J. Aerts. Egbert Forsten. str. 70. ISBN 9789069800547.
  11. ↑ William Harris (19. julij 2012). Lebanon: A History, 600-2011 (illustrated ed.). Oxford University Press. str. 46. ISBN 9780195181111.
  12. ↑ Barut, Mohammed Jamal (januar 2017). حملات كسروان في التاريخ السياسي لفتاوى ابن تيمية. ISBN 9786144451366.

Vir uredi

  • Ball, Warwick (2001), Rome in the East: The Transformation of an Empire, Routledge, ISBN 0-415-11376-8
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Tanukidi&oldid=5597043«