Wikipedija

Sergej Lavrov

Sergej Viktorovič Lavrov (rusko Серге́й Ви́кторович Лавро́в), ruski politik in diplomat, * 21. marec 1950, Moskva.

Sergej Lavrov
Сергей Лавров
Minister za zunanje zadeve
Ruske federacije
Trenutni nosilec naziva
Začetek delovanja
24. februar 2004
PredsednikVladimir Putin
Dimitrij Medvedjev
Vladimir Putin
PremierMikhail Fradkov
Viktor Zubkov
Vladimir Putin
Dimitrij Medvedjev
Mihail Mišustin
PredhodnikIgor Ivanov
Stalni predstavnik Rusije pri OZN
Na položaju
22. september 1994 – 12. julij 2004
PredsednikBoris Jelcin
Vladimir Putin
PredhodnikJuli Vorontsov
NaslednikAndrej Denisov
Osebni podatki
RojstvoSergej Viktorovič Lavrov
21. marec 1950({{padleft:1950|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:21|2|0}})[1][2][…] (74 let)
Moskva, Sovjetska zveza
Politična strankaZdružena Rusija
ZakonciMaria Lavrova
Otroci1 (Ekaterina Lavrova)
Alma materMoskovski državni inštitut za mednarodne odnose
Poklicdiplomat, politik, minister
Nagrade Order "For Merit to the Fatherland" 1st class
Podpis
Spletna stranmid.ru

Od leta 2004 je minister za zunanje zadeve Ruske federacije.[4] Pred tem je bil med letoma 1994 in 2004 ruski predstavnik v Organizaciji združenih narodov.

Mladost uredi

Rodil se je 21. marca 1950 v Moskvi, očetu armenskih korenin in ruski materi iz Gruzije.[5][6] Slednja je bila zaposlena na sovjetskem ministrstvu za zunanjo trgovino. Sergeju je bila v srednji šoli, ki jo je končal s srebrno medaljo, najljubši predmet fizika, zato je sprva načrtoval vpis na Nacionalno raziskovalno jedrsko univerzo ali Moskovski inštitut za fiziko in tehnologijo. Naposled se je vpisal na Moskovski državni inštitut za mednarodne odnose, kjer je diplomiral leta 1972.[7] V času študija na inštitutu se je poleg angleščine in francoščine naučil tudi singalščine, takrat edinega šrilanškega uradnega jezika, pa tudi Dhivehi, uradni jezik Maldivov. Med počitnicami je delal v Kakasiji, Tuvi in ​​na ruskem daljnem vzhodu. Vsak študijski semester je vodil tudi študentsko dramsko skupino.

Diplomacija uredi

Sovjetska zveza uredi

Kot študent Moskovskega državnega inštituta za mednarodne odnose je moral Lavrov določen čas delati za sovjetsko zunanje ministrstvo. Kot specialist za državo se je kot svetovalec zaposlil na veleposlaništvu na Šrilanki. Lavrovovo področje dela je bilo analiziranje razmer v državi, delal pa je tudi kot prevajalec, osebni sekretar in pomočnik Rafika Nišonova, ki bo pozneje postal prvi sekretar Komunistične partije Uzbekistanske SSR. Poleg tega si je pridobil diplomatski čin atašeja.[8]

Po vrnitvi v Moskvo leta 1976 je deloval kot tretji in drugi sekretar v oddelku za mednarodne ekonomske odnose Sovjetske zveze. Njegov departma je sodeloval z mnogimi organizacijami, tudi Organizacijo združenih narodov. Leta 1981 je bil kot višji svetovalec sovjetske misije pri Združenih narodih poslan v New York. Leta 1988 se je vrnil v Moskvo in bil imenovan za namestnika vodje oddelka za mednarodne gospodarske odnose Sovjetske zveze. Med letoma 1990 in 1992 je bil direktor mednarodne organizacije sovjetskega zunanjega ministrstva.[9]

Ruska federacija uredi

Leta 1992 je bil Lavrov imenovan za direktorja oddelka za mednarodne organizacije in globalna vprašanja na zunanjem ministrstvu Ruske federacije. Aprila 1991 je bil imenovan za namestnika zunanjega ministra. Zadolžen je bil predvsem za področje človekovih pravic in mednarodnega kulturnega sodelovanja. Na zunanjem ministrstvu je delal do leta 1994, ko se je vrnil v New York kot stalni predstavnik Rusije v OZN. Tam je bil predsednik Varnostnega sveta Združenih narodov decembra 1995, junija 1997, julija 1998, oktobra 1999, decembra 2000, aprila 2002 in junija 2003.[10][11]

Zunanji minister Rusije (2004 - danes) uredi

9. marca 2004 je takratni predsednik Rusije Vladimir Putin Lavrova imenoval na mesto zunanjega ministra Ruske federacije.[12] Za Lavrova velja, da nadaljuje v slogu svojega predhodnika: briljanten diplomat, a državni uslužbenec in ne politik. Ruski zunanji strokovnjak v londonskem prozahodnem Chatham Houseu ga je označil za »žilavega, zanesljivega, izredno sofisticiranega pogajalca«, a dodaja, da »ni del Putinovega notranjega svetišča« in da ima zaostritev ruske zunanje politike zelo malo opraviti z njim.[13]

Ruska invazija na Ukrajino 2022 uredi

Zaradi ruske invazije na Ukrajino leta 2022 je Lavrov sankcioniran s strani več držav.[14] V tednih pred invazijo je večkrat trdil, da so različna poročila zahodnih obveščevalnih služb o prihajajočem napadu »čiste dezinformacije«, »nesmisel« in »norost« ter zanikal vsakršno namero o napadu.[15][16][17] Po začetku invazije je trdil, da je njen namen »osvoboditi Ukrajince zatiranja«.[18] Marca 2022 je trdil, da Rusija »ni napadla Ukrajine«.[19] Leto kasneje je v Delhiju izjavil, da je bila vojna »sprožena proti nam« in da naj bi Rusija le skušala ustaviti vojno, kar je povzročilo posmehovanje občinstva.[20]

Zasebno uredi

Lavrov govori rusko, angleško, francosko, Dhivehi in sinhalsko.[21]

Je ljubitelj športa, predvsem nogometa. Je zagret navijač moskovskega kluba Spartak in ljubiteljski nogometaš.[22] Z Mario Lavrovo se je poročil tekom študija. Ima eno hčer, Ekaterino, diplomantko Univerze Columbia. Zdaj je poročena z ruskim poslovnežem Aleksandrom Vinokurovom.[23]

Glej tudi uredi

Sklici uredi

  1. ↑ SNAC — 2010.
  2. ↑ Brockhaus Enzyklopädie
  3. ↑ Discogs — 2000.
  4. ↑ »Sergei Lavrov - The Russian Government«. government.ru. Pridobljeno 6. julija 2020.
  5. ↑ Lyons, Kate (22. april 2015). »Cher, Kim Kardashian and Andre Agassi: Armenia's A-list diaspora«. Guardian.
  6. ↑ Waal, Thomas de (2010). The Caucasus: An introduction. Oxford: Oxford University Press. str. 97. ISBN 0199750432.
  7. ↑ Dubien, Arnaud (Junij 2012). »The composition of Russia's new Cabinet and Presidential Administration, and its significance«. Policy Department DG External Policies. Pridobljeno 28. marca 2013.
  8. ↑ Лавров, Сергей (v ruščini). Lenta. Pridobljeno 17. julija 2012.
  9. ↑ Лавров, Сергей (v ruščini). Lenta. Pridobljeno 17. julija 2012.
  10. ↑ "Presidents of the Security Council: 1990–1999", UN.org.
  11. ↑ "Presidents of the Security Council : 2000–", UN.org.
  12. ↑ Dubien, Arnaud (Junij 2012). »The composition of Russia's new Cabinet and Presidential Administration, and its significance«. Policy Department DG External Policies. Pridobljeno 28. marca 2013.
  13. ↑ Jackson, Patrick (29. junij 2007). »Profile: Putin's foreign minister Lavrov«. Bbc.co.uk. Arhivirano iz spletišča dne 28. avgusta 2007. Pridobljeno 14. decembra 2017.
  14. ↑ »Ukraine invasion: West imposes sanctions on Russia's Putin and Lavrov« (v britanski angleščini). 25. februar 2022. Pridobljeno 17. aprila 2024.
  15. ↑ »Russia denies looking for pretext to invade Ukraine«. AP News (v angleščini). 17. januar 2022. Pridobljeno 17. aprila 2024.
  16. ↑ »Russia slams US' words about plans to justify alleged invasion of Ukraine as nonsense«. TASS. Pridobljeno 17. aprila 2024.
  17. ↑ Craw, Victoria (10. februar 2022). »Russia's Sergei Lavrov describes Liz Truss talks as 'speaking to a deaf person'«. inews.co.uk (v angleščini). Pridobljeno 17. aprila 2024.
  18. ↑ Times, The Moscow (25. februar 2022). »Russia Says Invasion to 'Free Ukrainians From Oppression'«. The Moscow Times (v angleščini). Pridobljeno 17. aprila 2024.
  19. ↑ »Russia 'did not attack Ukraine' says Lavrov after meeting Kuleba«. euronews (v angleščini). 10. marec 2022. Pridobljeno 17. aprila 2024.
  20. ↑ »Russian minister laughed at for Ukraine war claims«. BBC News (v britanski angleščini). Pridobljeno 17. aprila 2024.
  21. ↑ Hayes, Rupert Wingfield (15. december 2007). »Russia's deep suspicion of the West«. Bbc.co.uk. Arhivirano iz spletišča dne 16. decembra 2007. Pridobljeno 14. decembra 2017.
  22. ↑ Berry, Lynn (4. december 2012). »Russia's leaders battered by 'sports injuries'«. Associated Press. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. januarja 2014. Pridobljeno 27. maja 2013.
  23. ↑ »Daughter of Sergey Lavrov: "I wanted to connect life with a Russian"« (v ruščini). Starhit. 25. februar 2017.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Sergej_Lavrov&oldid=6202829«