Singalščina

Singalščina (සිංහල [siŋhələ]) je materni jezik največje etnične skupnosti na Šrilanki, to so Singalci. Spada med indoevropske jezike in sicer v indoarijsko vejo indoiranske podskupine.

Singalščina
සිංහල siṁhala
Področje	Šrilanka
Št. maternih govorcev	16,5 milijonov (2007)
Jezikovna družina	indoevropski indoiranski indoarijski južni indoarijski otoški indoarijski Singalščina
Zgodnejše oblike	Elu
Narečja	Vedda (perhaps a creole)
Pisava	singalska abeceda (brahmijske pisave) singalska Braillova pisava
Uradni status
Uradni jezik	Šrilanka
Jezikovne kode
ISO 639-1	si
ISO 639-2	sin
ISO 639-3	sin
Glottolog	sinh1246

Singalščino govori okoli 16 milijonov ljudi, zlasti na Šrilanki, kjer je leta 1958 postala prvi uradni jezik. Pri zapisovanju se uporablja posebna singalska pisava.

Najsorodnejši jezik singalščini je divehi, ki ga govorijo na Maldivih.

Zgodovina

Prvi zapisi v singalščini so znani iz 3. in 2. stoletja pr. n. št., najstarejši literarni zapisi pa iz 10. stoletja n. št.

Razvoj jezika

Glede na časovni razvoj jezika razdelimo singalščino v 4 stopnje:

• singalski prakrit (do 3. stoletja n. št.)
• protosingalščina (3.-7. stoletja)
• srednjeveška singalščina (7.-12. stoletja)
• sodobna singalščina (od 12. stoletja do danes)

Podobnosti s sosednjimi jeziki

Geografsko ločijo singalščino od ostalih indoarijskih jezikov v severni in osrednji Indiji dravidski jeziki. Singalščina je od teh sosednjih jezikov, zlasti od tamilščine sprejela ne le številne sposojenke, marveč tudi skladenjske in fonetične značilnosti. Nekatere značilnosti singalščine, ki so posledica vpliva dravidskih jezikov:

• razločevanje med kratkima /e/ in /o/ ter med dolgima /ē/ in /ō/,
• izguba pridiha (aspiracije),
• uporaba glagolnih pridevnikov

Vpliv evropskih jezikov

Zaradi več kot štiristoletne kolonizacije Šrilanke, je singalščina prevzela tudi številne sposojenke iz angleščine, nizozemščine in portugalščine.

Glej tudi

• seznam jezikov