Rdečekljuni govedar

Rdečekljuni govedar (znanstveno ime Buphagus erythrorynchus) je ptič pevec iz družine govedarjev, Buphagidae. Doma je v savani podsaharske Afrike, od Srednjeafriške republike vzhodno do Južnega Sudana in južno do severne in vzhodne Južne Afrike. Njegov obseg se prekriva z obsegom manj razširjenega rumenokljunega govedarja (Buphagus africanus).

Rdečekljuni govedar

Odrasli osebek na vhodu v gnezdo
Ohranitveno stanje taksona
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Aves (ptiči)
Red: Passeriformes (pevci)
Družina: Buphagidae
Rod: Buphagus
Vrsta: B. erythrorynchus
Znanstveno ime
Buphagus erythrorynchus
Stanley, 1814
Razširjenost rdečekljunega govedarja
Razširjenost rdečekljunega govedarja
Sinonimi

Buphagus erythrorhynchus

Razširjenost uredi

Rdečekljuni govedar je doma v savani podsaharske Afrike. Razprostira se po Etiopiji in Somaliji preko Kenije, Tanzanije, Malavija in Zambije do južne Afrike, Bocvane, Zimbabveja, južnega Mozambika in severovzhodne Južne Afrike.[2]

Opis uredi

Mladič je temneje rjav od svojih staršev. Njegov kljun je sprva temno oliven, vendar po štirih mesecih postopoma prevzame barvo za odraslega.[3] Njegov let je močan in neposreden, njun klic pa je sikajoče prasketanje trik-quiss.[4]

Vedenje uredi

Rdečekljuni govedar gnezdi v drevesnih luknjah, obloženih z dlako, oskubljeno z živine. Odloži 2–5 jajc, pri čemer so tri povprečje. Izven gnezditvene sezone tvori velike, klepetajoče jate.

Najprimernejši habitat je odprta pokrajina, jedo pa žuželke. Tako angleška kot znanstvena imena izhajajo iz navade te vrste, da sedi na velikih divjih in udomačenih sesalcih, kot so govedo in jedo klope.[5]

Odrasel osebek na dan poje skoraj 100 s krvjo prežetih samic klopov Rhipicephalus (Boophilus) decoloratus ali več kot 12.000 ličink. Vendar pa je njihova najprimernejša hrana kri in čeprav lahko jedo klope, napihnjene s krvjo, se z njo hranijo tudi neposredno in kljuvajo rane sesalca, da ostanejo odprte.

Terenska opazovanja pri nosorogih so pokazala, da so govedarji posvarijo kratkovidnega nosoroga pred nevarnostjo.[6]

Sklici uredi

  1. BirdLife International (2018). Buphagus erythrorynchus. The IUCN Red List of Threatened Species DOI: 10.2305/IUCN.UK.2018-2.RLTS.T22711009A131961538.en
  2. »Buphagus erythrorhynchus (Red-billed oxpecker)«. www.biodiversityexplorer.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. oktobra 2016. Pridobljeno 26. januarja 2022.
  3. »Oxpeckers (Birds)«. what-when-how.com.
  4. »Red-billed Oxpeckers – Beauty of Birds«. www.beautyofbirds.com.
  5. Mikula P, Hadrava J, Albrecht T, Tryjanowski P. (2018). »Large-scale assessment of commensalistic–mutualistic associations between African birds and herbivorous mammals using internet photos«. PeerJ. 6: e4520. doi:10.7717/peerj.4520. PMC 5863707. PMID 29576981.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  6. Plotz, Roan D.; Linklater, Wayne L. (2020). »Oxpeckers Help Rhinos Evade Humans« (PDF). Current Biology. 30 (10): 1965–1969.e2. doi:10.1016/j.cub.2020.03.015. PMID 32275876.

Literatura uredi

  • Feare, Chris; Craig, Adrian (1999). Starlings and Mynas. Princeton University Press. ISBN 0-7136-3961-X.
  • Zuccon, Dario; Cibois, Anne; Pasquet, Eric; Ericson, Per G.P. (2006). »Nuclear and mitochondrial sequence data reveal the major lineages of starlings, mynas and related taxa«. Molecular Phylogenetics and Evolution. 41 (2): 333–344. doi:10.1016/j.ympev.2006.05.007. PMID 16806992.

Zunanje povezave uredi