Povedkovo določilo je del povedka ob pomožnem glagolu (vezi).[1] V vlogi povedkovega določila je navadno samostalniška ali pridevniška beseda v imenovalniku ali pa glagol v nedoločniku.[2]

Po pomenu se povedkova določila delijo na opisujoča in na identificirajoča. Opisujoče povedkovo določilo nanosnika osebka opisuje, npr. v stavku Brežice so lepo mesto, kjer povedkovo določilo lepo mesto opiše kraj Brežice. Identificirajoče povedkovo določilo pa osebku priredi vrednost, ki je izražena v povedkovem določilu. Npr. v stavku to lepo mesto so Brežice je osebku kot spremenljivki to lepo mesto prirejena vrednost Brežice.[3]

Primeri

uredi

Primeri povedkovih določil v stavkih so[1]:

  • Konj je še mlad. (celoten povedek: je še mlad)
  • Ti si pravi junak. (celoten povedek: si pravi junak)
  • Film mi je všeč. (celoten povedek: je všeč)

(povedkova določila so napisana krepko)

  1. 1,0 1,1 Slovenski pravopis, Ljubljana 2007, Založba ZRC, ZRC SAZU, str. 204.
  2. M. Križaj Ortar idr.: Na pragu besedila. Učbenik za slovenski jezik v 3. letniku gimnazij, strokovnih in tehniških šol 2001: 22.
  3. Varja Cvetko-Orešnik: Povedkovo določilo v naravni skladnji slovenščine, Jezikoslovni zapiski, 2007, letnik 13, številka 1/2