Oskar Klein
Oskar Benjamin Klein, švedski fizik, * 15. september 1894, Mörby, Švedska, † 5. februar 1977, Stockholm, Švedska.[6]
| Oskar Klein | |
|---|---|
 | |
| Rojstvo | Oskar Benjamin Klein 15. september 1894[1][2][…] Mörby[d][1] |
| Smrt | 5. februar 1977[4][5][…] (82 let) Stockholm[4] |
| Druga imena | Oskar Benjamin Klein |
| Bivališče |  Švedska |
| Državljanstvo | švedska |
| Narodnost |  švedska |
| Področja | fizika |
| Ustanove | Univerza v Kopenhagnu Univerza Michigana Univerza v Lundu Univerzitetni kolidž v Stockholmu |
| Alma mater | Nobelov inštitut Univerzitetni kolidž v Stockholmu doktorat 1921 |
| Doktorski študenti | David Mathias Dennison |
| Poznan po | Kaluza-Kleinova teorija Kleinov paradoks Klein-Gordonova enačba Rydberg-Klein-Reesova metoda |
| Vplivi | Svante August Arrhenius |
| Pomembne nagrade | medalja Maxa Plancka (1959) |
Klein poleg Nielsa Bohra velja za enega najvplivnejših skandinavskih fizikov.[7]
Življenje in delo uredi
Rodil se je v Mörbyju, v občini Danderyd, severno od Stockholma, glavnemu rabiju Stockholma, Gottliebu Kleinu iz tedanjega štajerskega Humennéja, in Antonie (Toni) Levy. V Nobelovem inštitutu je že zelo mlad postal Arrheniusov študent. Pred začetkom 2. svetovne vojne je bil na poti k Perrinu v Francijo, vendar so ga prej mobilizirali.
Od leta 1917 je nekaj let delal z Bohrom na Univerzi v Kopenhagnu. Doktoriral je leta 1921 na Univerzitetnem kolidžu v Stockholmu (sedaj Univerza v Stockholmu). Leta 1923 so mu ponudili profesuro na Univerzi Michigana v Ann Arborju, kamor se je preselil skupaj s pravkar poročeno ženo Gerdo Koch iz Danske. Leta 1925 se je vrnil v Kopenhagen. Nekaj časa je delal z Ehrenfestom v leidnu, nato pa je leta 1926 postal docent na Univerzi v Lundu. Leta 1930 je sprejel mesto rednega profesorja teoretične fizike na Univerzitetnem kolidžu v Stockholmu, ki ga je pred njim opravljal Fredholm do svoje smrti leta 1927. Kot profesor emeritus se je upokojil leta 1962.
Klein velja za avtorja vpeljave zamisli, ki je del Kaluza-Kleinove teorije, da so dodatne razsežnosti (še posebej peta) fizikalno stvarne, vendar so zvite in zelo majhne v primerjavi z običajnimi tremi, kar je značilno za teorijo strun in M-teorijo.
Priznanja uredi
Nagrede uredi
Leta 1959 mu je Nemško fizikalno društvo podelilo medaljo Maxa Plancka.
Glej tudi uredi
Sklici uredi
- ↑ 1,0 1,1 1,2 MacTutor History of Mathematics archive — 1994.
- ↑ SNAC — 2010.
- ↑ Leidse Hoogleraren
- ↑ 4,0 4,1 Record #11900626X // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
- ↑ data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
- ↑ Deser (1977).
- ↑ Ravndal (2013).
Viri uredi
- Deser, Stanley (Junij 1977). »Oskar Klein«. Physics Today. Zv. 30, št. 6. str. 67–68. Bibcode:1977PhT....30f..67D. doi:10.1063/1.3037609. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. septembra 2013. Pridobljeno 4. septembra 2014.
- Ravndal, Finn (16. september 2013). »Oskar Klein and the fifth dimension«. arXiv:1309.4113 [physics.hist-ph].
Zunanje povezave uredi
- O'Connor, John Joseph; Robertson, Edmund Frederick, »Oskar Klein«, Arhiv zgodovine matematike MacTutor (v angleščini), Univerza v St Andrewsu
- Akademsko drevo Oskarja Kleina na Physics Tree (angleško)
