Goriški grofje

Goriški grofje so bili srednjeveška plemiška rodbina, ki je bila v povezavi z naseljem Gorica prvič omenjena v dvajsetih letih 12. stoletja. Začetki rodbine so povezani s Hartvikom, ki je bil konec 10. stoletja palatinski grof v vojvodini Karantaniji. Njegov vnuk Majnhard se v pisnih virih pojavlja kot goriški grof (comes de Goerze). V 13. stoletju se je njegova rodbina povzpela med najvplivnejše fevdalce na jugu Sveto rimskega cesarstva. Njihova oblast je vključevala ozemlja Tirolske, Koroške, Kranjske, Goriške in Krasa, Istre ter Furlanije. Leta 1335 je tirolska veja rodbine izumrla, Kranjska in Koroška sta pripadli Habsburžanom, preostala rodbina pa se je leta 1342 razdelila na ožjo goriško vejo (s posestmi v Posočju, Furlaniji, na Vipavskem in na Krasu) ter Istrsko vejo. Ko je leta 1374 izumrla istrska veja, so tudi ta ozemlja prevzeli Habsburžani, nato pa leta 1500, ob smrti zadnjega goriškega grofa Lenarta, še preostalo ozemlje.

Viri

• Goriški grofje, Enciklopedija Slovenije, zv. 3, str. 288-289

Glej tudi

• seznam plemiških rodbin na Slovenskem