Mazurka Dombrowskega
Mazurka Dombrowskega (poljsko Mazurek Dąbrowskiego) je poljska domoljubna pesem, od leta 1927 uradna državna himna republike Poljske.
 | |
Državna himna Poljske | |
| Znana tudi kot | »Pieśń Legionów Polskich we Włoszech« (slovensko: »Pesem poljskih legij v Italiji«) "Jeszcze Polska nie zginęła« (slovensko: »Poljska še ni izgubljena«) |
|---|---|
| Besedilo | Józef Wybicki, 1797 |
| Glasba | neznan skladatelj (priredba Kazimierz Sikorski), 18. stoletje |
| Sprejeta | 1927 |
| Zvočni vzorec | |
Instrumentalna različica orkestra Vojne mornarice ZDA (ena kitica) | |
Zgodovina uredi
Besedilo mazurke Dombrowskega (s prvotnim imenom Pesem poljskih legij v Italiji, poljsko Pieśń Legionów Polskich we Włoszech) je julija 1797 v italijanskem mestecu Reggio Emilia napisal poljski pisec in politik Józef Wybicki; avtor melodije, ki se opira na ljudsko mazurko, je neznan. Od samega začetka so jo navdušeno sprejele legije generala Dombrowskega, pozneje pa so jo prepevali tudi med novembrsko (1830) in januarsko vstajo (1863). Priljubljena je bila med Poljaki med veliko migracijo, v času revolucije 1905, ter med prvo in drugo svetovno vojno. Prevedena je v 17 jezikov, med drugim v nemščino, angleščino, francoščino, ruščino, italijanščino, hrvaščino, makedonščino, srbščino, slovaščino in samogitijščino.
V Pomladi narodov leta 1848 so mazurko Dombrowskega prepevali na ulicah Dunaja, Berlina in Prage. Bila je tudi vzor pesmi, ki jo je napisal Samuel Tomašik na domala identično melodijo, ki je postala vseslovanska himna, po 2. svetovni vojni pa sprejeta tudi kot državna himna SFRJ.
Besedilo uredi
Izvirno besedilo, katerega avtor je Wybicki, je pesem, sestavljena iz šestih štirvrstičnic in refrena, ki se ponovi po vseh kiticah, razen zadnjega, in sledi shemi rim ABAB. Uradno besedilo, ki temelji na različici iz leta 1806,[1] »Poljska še ni umrla«, kaže na bolj nasilen vzrok morebitne smrti naroda.[2] Izvirni rokopis Wybickega je bil do februarja 1944 v lasti njegovih potomcev, nato pa je bil izgubljen na domu Wybickijevega pravnuka Johanna von Roznowskega v Charlottenburgu med zavezniškim bombardiranjem Berlina. Rokopis je danes znan le iz faksimilnih izvodov, od katerih jih je leta 1886 štiriindvajset izdelal Edward Rożnowski, vnuk Wybickega, in jih podaril poljskim knjižnicam.[1]
Glavna tema pesmi je ideja, ki je bila v času zgodnjih nacionalizmov, temelječih na centraliziranih nacionalnih državah, nova, in sicer da pomanjkanje politične suverenosti ne izključuje obstoja naroda. Kot je Adam Mickiewicz leta 1842 pojasnil študentom slovanske književnosti v Parizu, se »slavna pesem poljskih legij začne z vrsticami, ki izražajo novo zgodovino: Poljska še ni propadla, dokler živimo. Te besede pomenijo, da lahko ljudje, ki imajo v sebi to, kar je bistvo naroda, podaljšajo obstoj svoje države ne glede na njene politične okoliščine in si lahko celo prizadevajo za njeno ponovno uresničitev ...«[3] Pesem vsebuje tudi poziv k orožju in izraža upanje, da se bodo legionarji pod poveljstvom generala Dombrowskega ponovno pridružili svojemu narodu in si z oboroženim bojem povrnili to, kar je tuja sila zavzela.
Stefan Czarniecki je bil hetman iz 17. stoletja, znan po svoji vlogi pri izgonu švedske vojske iz Poljske po okupaciji, ki je pustila državo v ruševinah in se je Poljaki spominjajo kot potopa. Po izbruhu dansko-švedske vojne je nadaljeval boj proti Švedski na Danskem, od koder se je »vrnil čez morje«, da bi se skupaj s kraljem, ki je bil takrat na kraljevem gradu v Poznanju, boril proti napadalcem. Na istem gradu je Józef Wybicki začel svojo odvetniško kariero (leta 1765).
Kościuszko, omenjen v verzih, ki jih v himni zdaj ni, je postal junak ameriške revolucionarne vojne, nato pa se je vrnil na Poljsko in branil svojo domovino pred Rusijo v poljsko-ruski vojni leta 1792 in leta 1794 vodil narodno vstajo. Ena njegovih večjih zmag med vstajo je bila bitka pri Racławicah, ki so jo delno dobili poljski kmetje, oboroženi s kosami. V pesmi so poleg kos omenjene tudi druge vrste orožja, ki jih je tradicionalno uporabljalo poljsko plemstvo (szlachta): sablja in meč.
Barbka (v poljščini Basia; pomanjševalnica imena Barbara) in njen oče sta izmišljena lika. Predstavljata ženske in starejše moške, ki so čakali, da se poljski vojaki vrnejo domov in osvobodijo domovino. Pot, po kateri so se Dombrowski in njegove legije nadejali vrniti iz Italije, je nakazana z besedami »prečkali bomo Vislo, prečkali bomo Varto«, dve veliki reki, ki tečeta skozi dele Poljske, ki so bili takrat v rokah Avstrije in Prusije.
| Sodobno uradno poljsko besedilo[4] | Transkripcija IPA[a] | Slovenski prevod | Wybickovo besedilo[1] (izvorno črkovanje) |
Slovenski prevod |
|---|---|---|---|---|
I |
1 |
I |
I |
I |
Refren: |
[ˈrɛf.rɛn] |
Refren: |
Refren: |
Refren: |
II |
2 |
II |
II | |
III |
3 |
III |
III |
III |
|
|
|
IV |
|
IV |
4 |
IV |
V |
V |
|
|
|
VI |
VI |
Opombe uredi
- ↑ Glejte Pomoč:IPA in Poljska fonologija.
Sklici uredi
- ↑ 1,0 1,1 1,2 Russocki, Stanisław; Kuczyński, Stefan; Willaume, Juliusz (1978). Godło, barwy i hymn Rzeczypospolitej. Zarys dziejów (v poljščini). Warsaw, PL: Wiedza Powszechna. OCLC 123224727.
- ↑ Davies, Norman (2005). God's Playground: A History of Poland – 1795 to the Present. Zv. II (Revised izd.). Oxford University Press. str. 13. ISBN 0-19-925340-4. Pridobljeno 5. marca 2013.
- ↑ Pałłasz, Edward. »The Polish National Anthem«. Poland – Official Promotional Website of the Republic of Poland. Warsaw, PL: Ministry of Foreign Affairs. Arhivirano iz spletišča dne 23. februarja 2013. Pridobljeno 7. marca 2013.
- ↑ Ustawa z dnia 31 stycznia 1980 r. o godle, barwach i hymnie Rzeczypospolitej Polskiej oraz o pieczęciach państwowych [Zakon z dne 31. januarja 1980 o emblemu, barvah in himni Republike Poljske in državnem pečatu], Dz. U. z 1980 r. Nr 7, poz. 18 (1980-01-31)