Wikipedija

Visla

Visla (poljsko Wisła) je s 1047 kilometri najdaljša reka na Poljskem, hkrati najdaljša reka baltiškega povodja in 9 najdaljša v Evropi.[1][2] Njeno porečje obsega 194.424 km², od tega je 168,700 km² na Poljskem (kar predstavlja več kot polovico površine države).[3]

Visla
Krakow-Wawel across Wisla.jpg
Visla v Krakovu
Vistula river map.png
Porečje Visle v Ukrajini, Belorusiji, Slovaški in Poljski
Lokacija
Države Poljska
MestaKrakov, Sandomierz, Varšava, Płock, Włocławek, Toruń, Bydgoszcz, Gdansk
Fizične lastnosti
IzvirBarania Góra, Šlezijski Beskidi
 ⁃ koordinati49°36′21″N 19°00′13″E / 49.60583°N 19.00361°E / 49.60583; 19.00361
 ⁃ nadm. višina1106 m
IzlivMikoszewo, Gdanski zaliv, (Baltsko morje)
 ⁃ koordinati
54°21′42″N 18°57′07″E / 54.36167°N 18.95194°E / 54.36167; 18.95194Koordinati: 54°21′42″N 18°57′07″E / 54.36167°N 18.95194°E / 54.36167; 18.95194
Dolžina1047 km
Površina porečja194.424 km²
Pretok1080 m³/s (na izlivu)
Značilnosti porečja
Pritoki 
 ⁃ leviNida, Pilica, Bzura, Brda, Wda
 ⁃ desniDunajec, Wisłoka, San, Wieprz, Narew, Drwęca

Izvira na pobočju gore Barania Góra (1220 m n.v.) na jugu države v gorovju Šlezijski Beskidi. Združi se iz dveh izvirov, Mala bela Visla (Biała Wisełka) in Mala črna Visla (Czarna Wisełka).[4] Ob reki so mnoga velika mesta Krakov, Sandomierz, Varšava, Płock, Włocławek, Torunj, Świecie, Tczew in Gdansk. V obliki delte se z mnogimi rokavi (Leniwka, Przekop, Śmiała Wisła, Martwa Wisła, Nogat in Szkarpawa) izliva v Baltsko morje.

Reka je pogosto povezana s poljsko kulturo, zgodovino in nacionalno identiteto. Je najpomembnejša vodna pot in naravni simbol države, izraz »Dežela Visle« (poljsko: kraj nad Wisłą) pa je lahko sinonim za Poljsko.[5]

GeografijaUredi

Vislo lahko razdelimo na tri dele: zgornji, od izvirov do Sandomierza; sredni, od Sandomierza do sotočja z Narewom in Bugom; in spodnji, od sotočja z Narewom do morja.

Porečje reke Visle pokriva 194.424 kvadratnih kilometrov (na Poljskem 168.700 kvadratnih kilometrov); njena povprečna nadmorska višina je 270 metrov. Poleg tega je večina njenega porečja (55 %) na nadmorski višini 100 do 200 m; več kot 3⁄4 porečja sega od 100 do 300 metrov. Najvišja točka porečja je 2655 metrov visok vrh Gerlach v Tatrah). Ena od značilnosti porečja Visle je asimetričnost – v veliki meri posledica nagibne smeri Srednjeevropske nižine proti severozahodu, smeri toka ledeniških vod in precejšnje predispozicije njenega starejšega podnožja. Asimetrija porečja (od desne do leve strani) je 73–27 %.

Najnovejša poledenitev pleistocenske epohe, ki se je končala okoli 10.000 pr. n. št., se glede na severno-srednjo Evropo imenuje visuljska poledenitev ali weichselska poledenitev.[6]

DeltaUredi

Reka tvori široko delto, imenovano Żuławy Wiślane. Delta se trenutno začne okoli Białe Góre blizu Sztuma, približno 50 km od ustja, kjer se odcepi reka Nogat. Nogat se prav tako začne ločeno kot reka, imenovana (na tem zemljevidu) Alte Nogat (Stari Nogat) južno od Kwidzyna, vendar bolj severno pobira vodo iz navzkrižne povezave z Vislo in postane razvod Visle, ki teče stran severovzhodno v laguno Visla (poljsko Zalew Wiślany) z majhno delto. Nogat je bil del meje med Vzhodno Prusijo in medvojno Poljsko. Drugi kanal Visle pod to točko se včasih imenuje Leniwka.

Različni vzroki (dež, taljenje snega, zastoji v ledu) so skozi stoletja povzročili številne hude poplave Visle. Zemljišča na tem območju so bila včasih zaradi hudih poplav opustošena, pozneje pa so jih morali preseliti.

Sprememba strugeUredi

Tako kot pri nekaterih drugih rekah, je bila tudi spodnja Visla podvržena spremembi struge.

V bližini morja je Vislo zaradi nanosa ob morju preusmeril obalni pesek in se razcepila v vzhodni krak (Visla Elbing (Elbląg), Elbinger Weichsel, Szkarpawa se izliva v laguno Visla, ki je zdaj zaprta za obvladovanje poplav na vzhodu z zapornico) in zahodni krak (Danziška (Gdanjska) Visla, krak Przegalinie, je dosegel morje v Danzigu). Do 14. stoletja je bila Elbinska Visla večja.

Podnebne spremembe in poplave delte VisleUredi

 
Razširjene poplave vzdolž reke Visle na jugovzhodu Poljske

Glede na študije poplav, ki jih je izvedel profesor Zbigniew Pruszak, ki je soavtor znanstvenega članka Implications of SLR[7], in nadaljnjih študij, ki so jih izvedli znanstveniki, ki so se udeležili poljske končne mednarodne konference ASTRA,[8] in napovedi podnebnih znanstvenikov na predvrhu o podnebnih spremembah v Københavnu[9] je zelo verjetno, da bo večina regije delte Visle (ki je pod morsko gladino[10]) poplavljena zaradi dviga morske gladine zaradi podnebnih sprememb do leta 2100.

Geološka zgodovinaUredi

Zgodovina reke Visle in njene doline sega več kot 2 milijona let. Reka je povezana z geološkim obdobjem, imenovanim kvartar, v katerem je prišlo do izrazitega ohlajanja podnebja. V zadnjem milijonu let je na območje Poljske osemkrat prišla ledena plošča in s seboj prinesla spremembe dosegov reke. V toplejših obdobjih, ko se je ledena plošča umikala, je Visla poglobila in razširila svojo strugo. Reka je svojo današnjo obliko dobila v zadnjih 14.000 letih, potem ko se je skandinavska ledena plošča popolnoma umaknila s tega območja. Trenutno skupaj z dolino Visle še vedno prihaja do erozije brežin in zbiranja novih sedimentov.[11]

Visla je kot glavna reka Poljske tudi v središču Evrope. V njenem porečju se srečujejo tri glavne geografske in geološke kopenske mase celine: vzhodnoevropska nižina, zahodna Evropa in alpsko območje, ki mu pripadajo Alpe in Karpati. Visla se začne v Karpatih. Potek in značaj reke so oblikovale ledene plošče, ki so se spuščale s Skandinavskega polotoka. Zadnja poledenitev je prišla na območje Poljske pred približno 20.000 leti. V obdobjih toplejšega vremena je starodavna Visla, Pra-Wisła, iskala najkrajšo pot do morja - pred tisočletji se je izlivala v Severno morje nekje na zemljepisni širini današnje Škotske. Podnebje doline Visle, njene rastline, živali in sam njen značaj so se v procesu ledeniškega umika precej spremenili.[12]

  • Biała Wisełka

  • Jezero Morskie Oko, izvir Belega Dunajeca

  • Poplavljanje Visle južno od Varšave, 2004

  • Obrežje Visle, ki ga je naslikal Bogdan Cierpisz leta 1898, olje na platnu.

PlovnostUredi

Visla je plovna od Baltskega morja do Bydgoszcz (kjer se kanal Bydgoszcz pridruži reki). Visla lahko sprejme skromna rečna plovila razreda CEMT II. Dalje gorvodno se globina reke zmanjšuje. Čeprav je bil izveden projekt za povečanje prometne zmogljivosti reke gorvodno od Varšave z izgradnjo številnih zapornic v Krakovu in okolici, ta projekt ni bil razširjen, tako da plovnost Visle ostaja omejena. Potencial reke bi se znatno povečal, če bi razmislili o obnovi povezave med vzhodom in zahodom preko vodnih poti Narew–Bug–Mukhovets–Pripyat–Dnjeper. Zaradi spreminjajočega se gospodarskega pomena delov Evrope je ta možnost verjetnejša.

Visla je severni del predlagane vodne poti E40, ki se nadaljuje proti vzhodu v reko Bug in povezuje Baltsko morje s Črnim morjem.[13][14]

Zgodovinski pomenUredi

 
VDolina Visle vzhodno (gorvodno) od Toruńa

Velik del porečja Visle sta v 1. tisočletju pr. n. št. zasedli železnodobni Lužiška in Przevorska kultura. Genetska analiza kaže, da je v zadnjih 3500 letih obstajala neprekinjena genetska kontinuiteta prebivalcev.[15] Porečje Visle skupaj z deželami Rena, Donave, Labe in Odre so rimski avtorji iz 1. stoletja našega štetja poimenovali Magna Germania. To ne pomeni, da so bili prebivalci "germanska ljudstva" v sodobnem pomenu besede; Tacit je ob opisu Benetov, Peucinov in Fenov zapisal, da ni prepričan, ali bi jih moral imenovati Germani, saj so imeli naselja in so se borili peš, oziroma Sarmati, ker imajo nekaj podobnih običajev z njimi.[16] Ptolemaj bi v 2. stoletju našega štetja opisal Vislo kot mejo med Germanijo in Sarmatijo.

 
Smrt princese Wande, Maximilian Piotrowski, 1859

Reka Visla je bila nekoč povezana z reko Dneper in od tod s Črnim morjem preko Augustovskega prekopa, tehnološkega čuda s številnimi zapornicami, ki so prispevale k njeni estetski privlačnosti. To je bila prva vodna pot v Srednji Evropi, ki je zagotavljala neposredno povezavo med dvema glavnima rekama, Vislo in Nemenom. Omogočala je povezavo s Črnim morjem na jugu preko kanala Oginski, reke Dneper, kanala Berezina in reke Zahodna Dvina. Pot Baltsko morje–Visla–Dneper–Črno morje s svojimi rekami je bila ena najstarejših trgovskih poti, Jantarska pot, po kateri se je trgovalo z jantarjem in drugimi predmeti iz severne Evrope v Grčijo, Azijo, Egipt in drugod.[17]

 
Tu je nekoč stala trdnjava Vistulanov v Wiślici.

Ustje Visle so v 7. in 8. stoletju naselili Stari Slovani. Na podlagi arheoloških in jezikoslovnih najdb se domneva, da so se ti naseljenci preselili proti severu ob reki Visli. To pa je v nasprotju z drugo hipotezo, ki jo podpirajo nekateri raziskovalci, ki pravijo, da so se Veleti premaknili proti zahodu od delte Visle.

Številna zahodnoslovanska poljska plemena so v 8. stoletju oblikovala majhna gospostva, od katerih so se nekatera pozneje združila v večja. Med plemeni, navedenimi v listini bavarskega geografa iz 9. stoletja, so bili Vislani (Wiślanie) v južni Poljski. Njihovi glavni središči sta bili Krakov in Wiślica.

Številne poljske legende so povezane z Vislo in začetki poljske državnosti. Ena najtrajnejših je tista o princesi Vandi co nie chciała Niemca (ki je zavrnila Nemca).[18] Po najbolj priljubljeni različici, ki jo je populariziral zgodovinar iz 15. stoletja Jan Długosz,[19] je VWanda, hči kralja Krakusa, po očetovi smrti postala kraljica Poljakov. Zavrnila je poroko z nemškim princem Rytigierjem (Rüdigerjem), ki je bil užaljen in vdrl na Poljsko, vendar je bil zavrnjen. Vendar je Wanda naredila samomor in se utopila v reki Visli, da bi zagotovila, da ne bo več napadel njene države.

Glavna trgovska potUredi

 
Benediktinski samostan Tyniec iz 11. stoletja stoji na Vislo.

Stoletja je bila reka ena glavnih trgovskih arterij Poljske, gradovi na njenih bregovih pa so bili zelo cenjena posest. Sol, les, žito in gradbeni kamen so bili med 10. in 13. stoletjem med blagom, ki so ga pošiljali po tej poti.[20]

 
Reka Visla v bližini gradu vojvode Mazovskega v Czersku

V 14. stoletju je spodnjo Vislo nadzoroval Tevtonski viteški red, ki ga je leta 1226 povabil Konrad I. Mazovski, da bi mu pomagali v boju s poganskimi Prusi na meji svojih dežel. Leta 1308 so Tevtonski vitezi zavzeli grad Gdansk in pobili prebivalstvo.[21] Od takrat je dogodek znan kot pokol v Gdansku. Red je podedoval Gniew od Sambora II. Pomeranskega in se tako uveljavil na levem bregu Visle. Številne kašče in skladišča, zgrajena v 14. stoletju, se razprostirajo na bregovih Visle.[22] V 15. stoletju je mesto Gdansk pridobilo velik pomen na baltskem območju kot središče trgovcev in trgovine ter kot pristaniško mesto. V tem času so okoliške dežele naselili Pomeranci, vendar je Gdansk kmalu postal izhodišče za nemško poselitev večinoma puste viselske dežele.

Pred svojim vrhuncem leta 1618 se je trgovina povečala za faktor 20 od leta 1491. Ta dejavnik je razviden, če pogledamo tonažo žita, s katero se je trgovalo na reki v ključnih letih: 1491: 14.000; 1537: 23.000; 1563: 150.000; 1618: 310.000.[23]

 
Reka Visla v Varšavi ob koncu 16. stoletja. Desna stran prikazuje most Sigismunda Avgusta, ki ga je v letih 1568–1573 zgradil Erazm Cziotko (dolg cca 500 m).[24]

V 16. stoletju je večina izvoženega žita zapuščala Poljsko skozi Gdansk, ki je zaradi svoje lege na koncu Visle in njenega pritoka ter zaradi svoje trgovske vloge v Baltskem morju postal najbogatejši, najbolj razvit in daleč največje središče obrti in proizvodnje ter najbolj avtonomno od poljskih mest. Na druga mesta je negativno vplival skoraj monopol Gdanska v zunanji trgovini. V času vladavine Štefana Báthoryja je Poljska vladala dvema glavnima pristaniščema na Baltskem morju: Gdansk, ki je nadzoroval trgovino z reko Vislo, in Rigo, ki je nadzorovala trgovino z Zahodno Dvino. Obe mesti sta bili med največjimi v državi. Približno 70 % izvoza iz Gdanska je bilo žita.

Žito je bilo tudi največje izvozno blago poljsko-litovske skupnosti. Obseg trgovanega žita se lahko šteje za dober in dobro izmerjen pokazatelj gospodarske rasti Skupnosti.

 
Reka Visla (Vistvla fluvivs) v Torunu leta 1641

Lastnik folwarka (folwark je poljska beseda za kmetijo in kmetijsko podjetje, ki temelji predvsem na podložništvu), pogosto zelo velik. je običajno podpisal pogodbo z gdanskimi trgovci, ki so obvladovali 80 % te notranje trgovine, da so žito odpremili v Gdansk. Številne reke v Skupnosti so bile uporabljene za ladijski promet, vključno z Vislo, ki je imela relativno dobro razvito infrastrukturo, z rečnimi pristanišči in kaščami. Večina rečnega ladijskega prometa je potovala proti severu, prevoz proti jugu pa je bil manj donosen, barže in splavi pa so se v Gdansku pogosto prodajali za les.

Da bi zaustavila ponavljajoče se poplave na spodnji Visli, je pruska vlada v letih 1889–1895 zgradila umetni prekop približno 12 kilometrov vzhodno od Gdanska (nemško ime Danzig) – znan kot (nemško Weichseldurchstich; poljsko Przekop Wisły), da bi zaustavila ponavljajoče se poplave na spodnji Visli, – ki je deloval kot velika zapornica, ki je preusmerila velik del toka Visle neposredno v Baltik. Zaradi tega je zgodovinski prekop Visle skozi Gdańsk izgubil velik del svojega toka in je bil pozneje znan kot Mrtva Visla (nemško Tote Weichsel; poljsko Martwa Wisła). Nemške države so pridobile popoln nadzor nad regijo v letih 1795–1812 (glej: Delitve Poljske), pa tudi med svetovnima vojnama v letih 1914–1918 in 1939–1945.

 
Židovski praznik Roš hašana (poljsko Święto trąbek) na bregovih Visle, Aleksander Gierymski, 1884

Od leta 1867 do 1917 je ruska carska uprava po propadu januarske vstaje (1863–1865) imenovala Poljsko kraljestvo Privislinsky krai.[25]

Skoraj 75 % ozemlja medvojne Poljske je proti severu v Baltsko morje odvajala Visla (skupna površina porečja Visle znotraj meja Druge poljske republike je bila 180.300 km²), Nemen (51.600 km²), Odra ( 46.700 km²) in Zahodna Dvina (10.400 km²).

 
Most Kierbedź čez Vislo v Varšavi (ok. 1900). Ta okvirni most je zgradil Stanisław Kierbedź v letih 1850–1864. Leta 1944 so ga uničili Nemci.[26]
 
Reka Visla v zdraviliškem mestu Wisła (1939) tik pred drugo svetovno vojno.

Leta 1920 je potekala odločilna bitka poljsko-sovjetske vojne Bitka pri Varšavi (včasih imenovana Čudež pri Visli), ko so se sile Rdeče armade pod poveljstvom Mihaila Tuhačevskega približale poljski prestolnici Varšavi in bližnji trdnjavi Modlin ob ustju reke.

Druga svetovna vojnaUredi

Poljska septembrska kampanja je vključevala bitke za nadzor nad ustjem Visle in mesta Gdańsk blizu delte reke. Med invazijo na Poljsko (1939) so se po prvih bojih v Pomereliji ostanki poljske vojske Pomeranije umaknili na južni breg Visle. Po večdnevni obrambi Toruńa se je vojska pod pritiskom splošne zaostrene strateške situacije umaknila južneje in sodelovala v glavni bitki pri Bzuri.[27]

Kompleks koncentracijskih taborišč Auschwitz je bil na sotočju rek Visle in Sole.[28] Pepel umorjenih žrtev Auschwitza so odvrgli v reko.

Med drugo svetovno vojno so bili vojni ujetniki iz nacističnega taborišča Stalag XX-B dodeljeni za rezanje ledenih blokov iz reke Visle. Led bi nato s tovornjakom vozili v lokalne pivnice.

Varšavska vstaja leta 1944 je bila načrtovana s pričakovanjem, da bodo sovjetske sile, ki so prispele med ofenzivo in so v polni moči čakale na drugi strani reke Visle, pomagale v bitki za Varšavo.[29] Vendar so Sovjeti razočarali Poljake, ustavili so svoje napredovanje pri Visli in v radijskih oddajah upornike označili za zločince.[30][31]

V začetku leta 1945 je Rdeča armada v ofenzivi Vislo-Odra prečkala Vislo in pregnala nemški Wehrmacht mimo reke Odre v Nemčiji.

SkliciUredi

  1. ↑ "Vistula River". pomorskie.travel. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13 August 2018. Pridobljeno dne 13 August 2018. Vistula - the most important and the longest river in Poland, and the largest river in the area of the Baltic Sea. The length of Vistula is 1047 km.
  2. ↑ "Top Ten Longest Rivers in Europe". www.top-ten-10.com. Pridobljeno dne 13 August 2018.
  3. ↑ Statistical Yearbook of the Republic of Poland 2017, Central Statistical Office (Poland), p. 85-86
  4. ↑ Barania Góra - Tam, gdzie biją źródła Wisły at PolskaNiezwykla.pl
  5. ↑ Morys-Twarowski, Michael (8 February 2016). Polskie Imperium. Otwarte. ISBN 9788324030743 – via Google Books.
  6. ↑ Wysota, W.; Molewski, P.; Sokołowski, R.J., Robert J. (2009). "Record of the Vistula ice lobe advances in the Late Weichselian glacial sequence in north-central Poland". Quaternary International. 207 (1–2): 26–41. Bibcode:2009QuInt.207...26W. doi:10.1016/j.quaint.2008.12.015.
  7. ↑ Zbigniew Pruszaka; Elżbieta Zawadzka (2008). "Potential Implications of Sea-Level Rise for Poland". Journal of Coastal Research. 242: 410–422. doi:10.2112/07A-0014.1.
  8. ↑ "Final International ASTRA conference in Espoo, Finland, 10–11 December 2007". www.astra-project.org. Pridobljeno dne 23 October 2009.
  9. ↑ Matt McGrath (12 March 2009). "Climate scenarios 'being realised'". BBC News. Pridobljeno dne 23 October 2009.
  10. ↑ "Hydrology and morphology of two river mouth regions (temperate Vistula Delta and subtropical Red River Delta)" (PDF). www.iopan.gda.pl. Pridobljeno dne 23 October 2009.
  11. ↑ Państwowy Instytut Geologiczny (State Geological Institute), Warsaw, "Geologiczna Historia Wisły"
  12. ↑ R. Mierzejewski, Państwowa Wyższa Szkoła Filmowa, Telewizyjna I Teatralna im. Leona Schiller w Łodzi, Narodziny rzeki
  13. ↑ Weston, Phoebe (23 December 2020). "Chernobyl fears resurface as river dredging begins in exclusion zone". The Guardian. Pridobljeno dne 27 December 2020.
  14. ↑ Alexandra St John Murphy (4 May 2020). "The E40 Waterway: The Polish Dimension". Eurasia Daily Monitor. The Jamestown Foundation. 17 (61). Pridobljeno dne 27 December 2020.
  15. ↑ Jędrzej Giertych. "Tysiąc lat historii narodu polskiego" (poljščina). www.chipublib.org. Pridobljeno dne 3 April 2009.
  16. ↑ "De Origine et Situ Germanorum Liber by Tacitus Latin Text". 12 November 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12 November 2007.
  17. ↑ Centre, UNESCO World Heritage. "The Augustów Canal (Kanal Augustowski) - UNESCO World Heritage Centre". whc.unesco.org. Pridobljeno dne 13 August 2018.
  18. ↑ Paul Havers. "The Legend of Wanda". www.kresy.co.uk. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2012-02-05. Pridobljeno dne 31 March 2009.
  19. ↑ Leszek Paweł Słupecki. "The Krakus' and Wanda's Burial Mounds of Cracow" (PDF). sms.zrc-sazu.si. Pridobljeno dne 31 March 2009. p.84
  20. ↑ Władysław Parczewski; Jerzy Pruchnicki. "Vistula River". Encyclopædia Britannica. Pridobljeno dne 3 April 2009.
  21. ↑ "History of the City Gdańsk". www.en.gdansk.gda.pl. Pridobljeno dne 3 April 2009.
  22. ↑ Krzysztof Mikulski. "Dzieje dawnego Torunia" (poljščina). www.mowiawieki.pl. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. julija 2011. Pridobljeno dne 3. april 2009.
  23. ↑ Krzysztof Olszewski (2007). The Rise and Decline of the Polish-Lithuanian Commonwealth due to Grain Trade. a: p. 6, b: p. 7, c: p. 5, d: p. 5
  24. ↑ Jerzy S. Majewski (29 April 2004). "Most Zygmunta Augusta" (poljščina). miasta.gazeta.pl. Pridobljeno dne 25 October 2009.
  25. ↑ The name of the kingdom was changed to Privislinsky Krai, which was reduced to a tsarist province; it lost all autonomy and separate administrative institutions. Richard C. Frucht (2008). Eastern Europe: An Introduction to the People, Lands, and Culture. ABC-CLIO. ISBN 978-1-57607-800-6. p. 19
  26. ↑ "SEPTEMBER 13, 1944". www.1944.pl. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23 May 2006. Pridobljeno dne 25 October 2009.
  27. ↑ Marek Jan Chodakiewicz (1978). Between Nazis and Soviets: Occupation Politics in Poland, 1939–1947. Lexington Books. ISBN 978-0-7391-0484-2.
  28. ↑ the US Holocaust Memorial Museum, Holocaust Encyclopedia, Auschwitz Environs, Summer 1944, online map Arhivirano 6 May 2009 na Wayback Machine.
  29. ↑ "Warsaw Uprising of 1944". www.warsawuprising.com. Pridobljeno dne 14 July 2008.
  30. ↑ The Uprising remained the ultimate symbol of Communist betrayal and bad faith for Poles. John Radzilowski. "Warsaw Uprising". ww2db.com. Pridobljeno dne 25 March 2010.
  31. ↑ The Warsaw Rising was termed a "criminal organization" Radzilowski, John (2009). "Remembrance and Recovery: The Museum of the Warsaw Rising and the Memory of World War II in Post-communist Poland". The Public Historian. 31 (4): 143–158. doi:10.1525/tph.2009.31.4.143.

Zunanje povezaveUredi

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Visla
Vzpostavljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Visla&oldid=5768224«