Papež Štefan IX.

papež

Papež Štefan IX. ((latinsko Papa Stephanus Nonus) rojen kot Friderik Lotarinški (latinsko Fridericus Gozzelo Lotharingiae; nemško Friedrich von Lothringen; italijansko Federico Gozzelon dei duchi di Lorena; francosko Frédéric Gozzelon de Lorraine) je bil nemški škof, kardinal in papež, * okrog 1020, [3] Lorena (Sveto rimsko cesarstvo danes: Francija), † 28. julij 1057 Florenca (Toskana, Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo; danes: Italija).
Papež je bil od 3. avgust 1057 do svoje smrti 29. marec 1058. Bil je šesti nemški papež v zgodovini, a po vrsti peti, ki je uresničeval gregorijansko reformo. [4]

 Štefan IX. OSBCas
Papež Štefan IX. upodobljen v Baziliki sv. Pavla
Izvoljen2. avgust 1057 (izvoljen)
Začetek papeževanja3. avgust 1057 (posvečen in umeščen)
Konec papeževanja29. marec 1058 (konec)
PredhodnikViktor II.
NaslednikNikolaj II.
Redovi
Povzdignjen v kardinala1049
imenoval
Leon IX.
Položaj154. papež
Osebni podatki
RojstvoFriderik Lotarinški [1]
datum neznan[2]
Duchy of Lorraine[d]
Smrt29. marec 1058[2]
Firence
PokopanChiesa di Santa Reparata Florenca
NarodnostNemec
Verakatoličan
StaršiGozel I. Lotaringijski (vojvoda)
Barba od Lebartena
Prejšnji položajalma_mater = Stolna šola v Liègu
Insignije
Drugi papeži z imenom Štefan
Catholic-hierarchy.org

ŽivljenjepisUredi

 
Štefan IX. – njegova podoba in grb
 
Papež Štefan IX. – obraz in grb
upodobljena na razglednici
 
Zgodovinski razvoj Svetorimskega cesarstva

Izvor in vzponUredi

S krstnim imenom Friderik [5] je bil Miroslav mlajši brat Bogomira Bradača [6] [7] in je pripadal Ardensko-verdunski dinastiji; igral je pomembno vlogo v tedanji politiki.
Miroslav je imel poleg Bogomira še dve sestri: Regelindo (=Regelindis) in Udo (=Uda), ki sta se poročili z grofoma - eden je bil iz Namurja, drugi iz Louvaina. Friderik je dobil ime po stricu, verdunskem grofu, ki je postal pozneje menih v tem mestu pri St-Vanne. Njegov stric Adalberon pa je bil škof v Verdunu (984-988), a njegov stari stric nadškof v Reimsu (969-989).
Kot tretjorojenega ga je družina namenila cerkveni službi, kar je vzel zares: svoje bogoslovske študije je začel pri stolni šoli v Liègu. Postal je kanonik in arhidiakon lieške stolnice sv. Lamberta. Miroslav je gojil resnično zanimanje za kanoniško življenje, kar ga je spodbudilo, da je osebno sodeloval pri osnivanju kapitlja pri St-Albanu v Namurju s svakom grofom Albertom.
1049 je nabavil relikvije sv. Albana za Mainz, ko je tja priromal na svojem prvem potovanju v Nemčijo Leon IX. na sinodo v tem mestu in v Reimsu; sposobnega klerika je takoj povabil v svoje spremstvo. Papež se je odpovedal svoji naslovni tulski škofiji in na njeno čelo postavil svojega knjižničarja Udona, a Miroslava vzel s seboj v Rim za knjižničarja in tajnika februarja 1051; listine ga na tem položaju prvič omenjajo 12. marca 1051.
Od tedaj naprej je Miroslav stal vedno ob boku papežu in delil z njim njegov težavni pontifikat. Zavoljo svoje vzgojenosti in sposobnosti je postal član odposlanstva, ki sta ga za ureditev nesporazumov poslala v Carigrad papež in cesar 1054, in se je pridružil kardinaloma Humbertu [8] ter Petru [9]. Na Vzhodu je dejavno sodeloval v bogoslovni razpravi, ki jo je vodil Humbert in je zavračala obtožbe meniha Stetata [10] [11] [12]

Po vrnitvi iz Carigrada je postal opat na Monte Cassinu. Leon IX. ga je povzdignil v kardinala-diakona pri cerkvi s kardinalskim naslovom Santa Maria in Domnica alla Navicella (1049-1057), [13]. Za nekaj časa je torej opravljal nehvaležno službo apokriziarija ali nuncija v Carigradu. Ko je patriarh Kerularij zaprl vse latinske cerkve, sta bizantinski cesar in papež hotela zadevo zgladiti; vendar nedokazljivi patriarh ni popuščal – in je prišlo do medsebojnega izobčenja 1054, ki je bilo 1965 medsebojno preklicano obenem v Rimu in Carigradu.[14]. Viktor II. ga je povišal v kardinala-duhovnika pri San Crisogono, kar pa je bil komaj od 14. junija do 2. avgusta 1057, ko je bil izvoljen za papeža. [15]

PapežUredi

Za papeža so ga izvolili 2. avgusta 1057, a naslednjega dne je bil posvečen in umeščen. Privzel si je ime Štefan IX. On je izrečno vztrajal pri številu IX; svoje uradne listine je vedno podpisoval kot Stephanus Nonus Papa (Papež Štefan Deveti); šele od druge polovice XVI. stoletja pa do prve polovice XX. stoletja ga nekateri seznami imenujejo kot Štefan X., kar je še povečalo zmedo v zvezi s štetjem papežev Štefanov. S Štefanom IX. je torej prevzel vodstvo Cerkve mož iz šole Leona IX., ki je v prenovo močno vključil meništvo: v naslednjih desetletjih je papeštvo pri tem podpiral predvsem benediktinski samostan Monte Cassino; izrednega pomena za prenovo Cerkve pa je bilo tudi spokorniško puščavniško gibanje v srednji Italiji pataria, ki je postalo še posebej vplivno, ko je Štefan IX. najvidnejšega predstavnika tega gibanja, slovitega meniha in teologa Petra Damianija, imenoval za kardinala v Ostiji.
Štefan je 1057 v Rimu vodil sinodo, ki je strogo nastopila proti ženitvi duhovnikov. Pri preno-vitveni dejavnosti se je sicer držal smeri svojih predhodnikov in vsestransko podpiral gregorijansko reformo; vendar je že pri njem prišla do izraza nova prvina, ki je za papeže kmalu postala vodilna ideja: boril se je za večjo neodvisnost papeštva od nemških cesarjev, kar je vse bolj preraščalo v borbo za neodvisnost Cerkve od svetne oblasti, v borbo za svobodo Cerkve, za možnost svobodnega izvrševanja njenega odrešenjskega poslanstva. [16]

DelaUredi

  • "Documenta Catholica Omnia" (latinščina). Cooperatorum Veritatis Societatis. Pridobljeno dne 2011-12-06.
  1. Papež Štefan IX. je v enem konsistoriju imenoval 13 kardinalov. Chacón OP pravi, da je bilo to imenovanje kardinalov 14. marca 1058 na kvatrno soboto v postu; takrat je imenoval 2 kardinala-škofa, 4 kardinale-duhovnike ter 1 kardinala-diakona. [17] Papeški letopis pa pravi, da je bilo to prvo tovrstno imenovanje in da ni znano, če je temu sledil še kak konsistorij. [18] [19]

Smrt in spominUredi

Že hudo bolan je odšel iz Rima; tam je rotil kardinale, naj po njegovi smrti ne začenjajo papeških volitev, dokler se Hildebrand ne vrne iz Nemčije, kamor ga je papež poslal po važnih opravkih. V Florenci se je prav tedaj mudil klinijski opat Hugo, ki je papežu še podelil zakramente za umirajoče. Umrl je dne 29. marca 1058 v Florenci (Toskana, Papeška državaSveto rimsko cesarstvo, danes: Italija) in sicer za mrzlico. [20]

GrobUredi

Pokopali so ga v cerkev Chiesa di Santa Reparata v Florenci. Nad to prvotno cerkvijo so zgradili sedanjo stolnico (=Duomo).
Njegov grob so odkrili 1357, ko so postavljali temelje za novo stolnico; našli so rakev, v njej pa z dragulji obdano papeško broško z zlato zaponko, mitro in prstan. Obiskovalci lahko vidijo razvaline San Reparate, ko se spuščajo v kripto stolnice; nihče pa ne ve točno, kje se je nahajal grob Štefana IX.. [21]

Družinsko debloUredi

Papež Štefan IX. oče:
Gozel I. Lorenski
očetov dedek:
Gotfrid I. od Verduna
očetov pradedek:
Gozlin, grof v Bidgauvu
očetov prapradedek:
Vigerico od Bidgauva
očetova praprababica:
Kunigunda
očetova prababica:
Oda od Metza
očetov prapradedek:
Gerard grof od Metza
očetova praprababica:
Oda Saška
očetova babica:
Matilda (942-1008)
očetov pradedek:
Herman Saški
očetov prapradedek:
grof Billung Saški
očetova praprababica:
Ermengarda od Nantesa
očetova prababica:
Hildegarda od Westerburga
očetov prapradedek:
Lotar II. od Walbecka
očetova praprababica:
Svanhilda od Hamalanda
mati:
Barba od Lebartena
materin dedek:
Oton III. od Lebartena
materin pradedek:
Eberard III. od Lebartena
materin prapradedek:
Eberardo II. od Lebartena
materina praprababica:
Amalgarda od Rhingelheima
materina prababica:
Demoiselle di Eislz
materin prapradedek:
?
materina praprababica:
?
materina babica:
Lukharda od Linselsteina
materin pradedek:
Oton od Linselsteina
materin prapradedek:
Henrik I. od Vogelaarja
materina praprababivca:
Matilda od Ringelheima
materina babica:
Eadgyth od Wessexa
materin prapradedek:
Edvard, kralj Wessexa
materina praprababica:
Ælfflæd

Štefanovo sorodstvoUredi

OcenaUredi

  • Zgodovinar Kelly meni v Grande Dizionario dei Papi, da si je v svojem kratkem pontifikatu Štefan resno prizadeval za izvajanje prenove. Na primer: kot opat na Monte Cassinu je spodbujal natančno spolnjevanje pravil svetega Benedikta; omogočil je delovanje svetemu Petru Damianiju, najimenitnejšemu zagovorniku cerkvene reforme, ko ga je imenoval za kardinala; obdal se je z osebami, ki so se trudile za obnovo: Humberta di Silva Candida je imenoval za svojega tajnika, a Hildebranda iz Soane za svojega svetovalca; zanimal se je za milanske pataria, versko in politčno gibanje, ki je nastalo v Milanu v drugi polovici XI. stoletja zoper simonijo [22] in nikolajstvo [23].[24]

Odnos med papeštvom in cesarstvomUredi

  • Ozko sodelovanje in dobri odnosi med cathedra Petri in Sacrum Romanum imperium – med Petrovim sedežem in Svetorimskim cesarstvom – med oltarjem in prestolom torej – je bilo posebna značilnost Viktorjeve vladavine. Sožitje Regnum et Sacerdotium (kraljestvo in duhovništvo) je doživelo vendarle s smrtjo Henrika III. in Viktorja II. svoj vrhunec in obenem konec; ta povezava se bo v naslednjih letih investiturnega boja morala dokončno pretrgati. Polagoma pojemajoči vpliv svetnih vladarjev na papeštvo se je kmalu pokazal, ko je Viktorjev naslednik Štefan IX. avgusta 1057 bil ustoličen pravzaprav brez kakršnegakoli soglasja salijskih vladarjev. Tako označuje smrt Viktorja II. obenem tudi konec nemškega prenoviteljskega papeštva. [25]
  • Izhajajoč od vladarskih podob v srednjeveških evagelistarijih je ponazoril Weinfurter [26]korenit prelom v skupni igri med papežem in cesarjem – od posvetnega vladarja kot Božjega skrbnika, vse do papeža kot pravega Kristusovega namestnika, ki se mu mora podrejati tudi svetni vladar. Če je še nekako do sredine 11. stoletja obstajalo sodelovanje, pri katerem je cesar kot samoumevno in odgovorno sprejemal vlogo varuha Cerkve in pri tem umeščal njemu pripadajoče škofe, celo samega papeža, je prišlo v drugi polovici stoletja do nadvlade papeštva. To je vodilo med drugim k temu, da je rimsko-nemški vladar izgubil svoj edinstveni položaj na Zahodu; knezi pa so pridobili na moči, da so se vsepovsod oblikovali narodi, ter je nastalo lastno cerkveno pravo in lastno posvetno pravo. Če je cesar Henrik III. (1039-1056) še začetno cerkveno obnovo dejavno podpiral, se je le-ta obrnila ravno pod njegovim sinom Henrikom IV. (1056-1106) zoper kraljestvo. Weinfurter kaže kot spodbujevalca za razvoj zahtevo za novo nedvoumnostjo, ki je odnose med Cerkvijo in posvetno družbo temeljito predrugačila tako v vladanju kot v pravu. Predvsem je Gregor VII. zahteval na do tedaj nepoznan in docela prevratniški način vseobsegajočo oblast za papeža in popolno pokorščino. To je naletelo najprej na osupel odpor kralju zvestega škofovstva – tudi v Eichstättu; kakor tudi med drugim kaže Liber Gudnecarii; našel je pa vendarle vedno več pripadnikov tudi med knezi. [27]

SkliciUredi

  1. Friderik Lotarinški - ({lang-la|Fridericus Gozzelo Lotharingiae}}; nemško Friedrich von Lothringen; italijansko Federico Gozzelon dei duchi di Lorena; francosko Frédéric Gozzelon de Lorraine
  2. 2,0 2,1 Encyclopedia of Popes — 2000.
  3. Mittermaier, Karl (2006). Die deutschen Päpste. Benedikt XVI. und seine deutschen Vorgänger. pp. 102.
  4. Coulombe, Charles A., Vicars of Christ: A History of the Popes, (Citadel Press, 2003), 208s.
  5. Friderik Ardenski ali Friderik LorenskiFriderik=Miroslav Kelly, Thomas Forrest, The Beneventan Chant, (Cambridge University Press, 1989), 39.
  6. Bogomir Bradač; nemško Gottfried III. der Bärtige; francosko Godefroid II de Basse-Lotharingie; italijansko Goffredo il Barbuto; angleško Godfrey III, Duke of Lower Lorraine († 1069) je bil vojvoda Gornje Lotaringije, kakor tudi mejni grof Tuscije (Tuscija = nekdanja Etrurija, pokrajina v srednji Italiji severno od Rima) tj. Toskane
  7. Patrick Healy, The Chronicle of Hugh of Flavigny: Reform and the Investiture Contest in the Late Eleventh Century, (Ashgate Publishing, 2006), 50.
  8. Humbert – (1006-1061 - francosko Humbert de Moyenmoutier; italijansko Umberto di Silva candida; latinsko Humbertus Burgundus, Humbertus de Silva Candida, Humbertus Silvae Candide; angleško Humbert of Silva Candida; nemško Humbert von Silva Candida) je bil kardinal in benediktinski menih, eden najvplivnejših cerkvenjakov v Rimu, zaupnik in odposlanec več papežev, pristaš Gregorja VII. v boju za libertas Ecclesiaesvobodo Cerkve, izdajatelj več bojevitih spisov ter slovstveni izvrševalec cerkvene prenove v 11. st.]].
  9. kardinal Peter italijansko Pietro di Amalfi
  10. Niketa Stetat – (1005-1090) grško Νικήτας Στηθᾶτος; italijansko Niceta Stetato; latinsko Nicetas Pectoratus; angleško Niketas Stethatos je bil atoški menih, hagiograf in teolog. V sporu med Carigradom in Rimom je bil pristaš patriarha Kerularija v razpravi 1053-54 s papeškim legatom Humbertom. Oporekal je učenje latinske Cerkve o Svetem Duhu, papeškem prvenstvu, brezkvasnem kruhu in obveznem duhovniškem celibatu
  11. Roman Cholij, Clerical celibacy in east and west, Leominster : Gracewing, 1989, ISBN 0-85244-189-4, p. 132 (on-line)
  12. "Stefano IX di Michel Parisse". Enciclopedia dei Papi. 2000. Pridobljeno dne 16. november 2017.
  13. "Cardinal Deaconry Santa Maria in Domnica". GCatholic. Pridobljeno dne 15. november 2017.
  14. H. E. J. Cowdrey, Pope Gregory VII, 1073–1085, (Oxford University Press, 1998), 482.
  15. Charles Radding and Francis Newton, Theology, Rhetoric, and Politics in the Eucharistic Controversy, 1078–1079, (Columbia University Press, 2003), 89.
  16. M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 136.
  17. Chacón, Vitae et res gestae Pontificum Romanorum et S. R. E. Cardinalium, I, col. 813
  18. Annuaire Pontifical Catholique, 1927, s. 138
  19. "The Cardinals of the Holy Roman Church. General list of Cardinals. 11th Century (999-1099)". Salvador Miranda. 1998–2015. Pridobljeno dne 17. november 2017.CS1 vzdrževanje: Date format (link)
  20. F. Chobot. A pápák története. str. 192.
  21. "The Deaths of the Popes: Comprehensive Accounts, Including Funerals, Burial Places and Epitaphs from Wendy J. Reardon (str. 85)". Mc Farland & Company. 2004. Pridobljeno dne 6. junij 2017.
  22. simonija pomeni dodeljevanje cerkvenih časti in služb v zameno za plačilo v denarju ali posesti
  23. nikolajevstvo (nicolaismo) je bilo gibanje, ki je zagovarjalo poročenost katoliških duhovnikov
  24. "Stefano IX: L'ultimo tedesco prima di Ratzinger". comunione e liberazione. Pridobljeno dne 16. november 2017.
  25. S. Weinfurter. Sancta Aureatanis Ecclesia. Zur Geschichte Eichstätts in ottonisch-salischer Zeit. str. 31.
  26. Stefan Weinfurter (* 24.VI.1945 Prachatice - Češko) je nemški zgodovinar, ki raziskuje zgodovino srednjega veka; predaval je na vseučiliščih v Eichstättu (1982–1987), Mainzu (1987–1994), Münchenu (1994–1999) in Heidelbergu (1999–2013).
  27. "Viktor II. - Der Eichstätter Papst". Eichstätter Diözesangeschichtsverein E.V. Pridobljeno dne 7. november 2017.

Glej tudiUredi

Niz člankov
Krščanstvo
 

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži
Kardinali
Nadškofi
Škofi

Zgodovina
Ekumenski koncili
Drugi vatikanski koncil
Velika shizma
Zahodni razkol
Arhidiakon
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

Nadaljnje branjeUredi

(slovensko)
  • Metod Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
(latinsko)
  • Ph. Jaffé-S. Löwenfeld: Regesta pontificum romanorum I. Lipsiae 1885.
  • Liber pontificalis. L. Duchesne II, Paris 1892.
(angleško)
(nemško)
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • Lexikon für Theologie und Kirche (=LThK) I-X, 2.völlig neu bearbeitete Auflage, Herder, Freiburg – Basel – Wien 1957-1967.
  • Päpste und Papsttum. Herder Lexikon (=HLP). Redaktion: Bruno Steimar. Herder, Freiburg – Basel – Wien 2016.
  • Werner Goez: Gebhard I. Bischof von Eichstätt, als Papst Viktor II. (ca. 1020–1057), in: Alfred Wendehorst, Gerhard Pfeiffer (Hrsg.), Fränkische Lebensbilder 9 (Veröffentlichungen der Gesellschaft für fränkische Geschichte; Reihe VII A), Neustadt/Aisch 1980, S. 11–21.
  • Stefan Weinfurter: Sancta Aureatanis Ecclesia. Zur Geschichte Eichstätts in ottonisch-salischer Zeit, in: Zeitschrift für bayerische Landesgeschichte 49 (1986), S. 3–40.
(italijansko)
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
  • Claudio Rendina: I papi – storia e segreti. Newton&Compton editori, Roma 2005. isbn=978-1-108-01502-8
  • Gaetano Moroni (1845). Dizionario di erudizione storico-ecclesiastica da S. Pietro sino ai nostri giorni. 31. Venezia: Tipografia Emiliana. Pridobljeno dne 12. november 2015.
  • Ferdinand Gregorovius (1900). Storia della città di Roma nel Medioevo. 2. Roma: Societa Editrice Nazionale. OCLC 14015483. Pridobljeno dne 12. november 2015.
(francosko)
  • Louis Marie Olivier Duchesne (1892). Le Liber pontificalis (francoščina). 2. Pariz: Ernest Thorin. Pridobljeno dne 23. november 2015.
(madžarsko)
  • Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • C. L. Dedek: Szentek élete I, Kiss János, Budapest 1899.
  • Jenő Gergely (1982). A pápaság története. Kossuth könyvkiadó, Budimpešta. ISBN 963 09 1863 3.

Zunanje povezaveUredi

(angleško)
(italijansko)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Peter I. (opat) (1055-1057)
opat na Monte Cassinu
1057-1058
Naslednik: 
Deziderij (1058-1087)
Predhodnik: 
Pietro (1044-1054)
kardinal-duhovnik pri San Crisogono
14. junij–2. avgust 1057
Naslednik: 
sedisvakanca (do 1072)
Predhodnik: 
?
kardinal-diakon pri Santa Maria in Domnica
1049–4. junij 1057
Naslednik: 
Ildebrando Aldobrandeschi di Soana (Hildebrand) (1059-1073)
Predhodnik: 
Viktor II.
Papež
1057–1058
Naslednik: 
Nikolaj II.