Otto von Bismarck

To je članek o pruskem kanclerju Ottu von Bismarcku. Za članek o bojni ladji, poimenovani po njem, glej Bojna ladja Bismarck.

Knez Otto Eduard Leopold von Bismarck-Schönhausen (imenovan tudi železni kancler), pruski (nemški) diplomat, politik in kancler, * 1. april 1815, Schönhausen, Prusija, † 30. julij 1898, Friedrichsruh, Nemško cesarstvo.

Otto von Bismarck
Bundesarchiv Bild 146-2005-0057, Otto von Bismarck.jpg  *
Kancler Nemškega cesarstva
Na položaju
21. marec 1871 – 20. marec 1890
MonarhViljem I. Nemški
Friderik III. Nemški
Viljem II. Nemški
NamestnikOtto Graf zu Stolberg-Wernigerode
Karl Heinrich von Boetticher
PredhodnikUstanovitev položaja
NaslednikLeo von Caprivi
Ministrski predsednik Prusije
Na položaju
9. november 1873 – 20. marec 1890
MonarhViljem I. Nemški
Friderik III. Nemški
Viljem II. Nemški
PredhodnikAlbrecht von Roon
NaslednikLeo von Caprivi
Na položaju
23. september 1862 – 1. januar 1873
MonarhViljem I.
PredhodnikAdolf zu Hohenlohe-Ingelfingen
NaslednikAlbrecht von Roon
Kancler Severnonemške konfederacije
Na položaju
1. julij 1867 – 21. marec 1871
PredsednikViljem I.
PredhodnikUstanovitev položaja
NaslednikUkinitev položaja
Minister za zunanje zadeve
Na položaju
23. november 1862 – 20. marec 1890
Ministrski predsednikAlbrecht von Roon
PredhodnikAlbrecht von Bernstorff
NaslednikLeo von Caprivi
Osebni podatki
RojstvoOtto Eduard Leopold von Bismarck-Schönhausen
(1815-04-01)1. april 1815
Schönhausen, Kraljevina Prusija  *
Smrt30. julij 1898 (1898-07-30) (83 let)
Friedrichsruh, Nemško cesarstvo  *
GrobBismarckov mavzolej
53°31′38″N 10°20′9.96″E / 53.52722°N 10.3361000°E / 53.52722; 10.3361000
Politična strankaneodvisen politik
ZakonciJohanna von Puttkamer ( 1847; u. 1894)
Otroci
  • Marie
  • Herbert
  • Viljem
Starši
  • Karl Wilhelm Ferdinand von Bismarck (1771–1845)
  • Wilhelmine Luise Mencken (1789–1839)
Alma mater
Poklicpolitik, diplomat, pravnik
PodpisOtto vonBismarck Signature.svg  *
Bismarck-Monument, Hamburg

ŽivljenjepisUredi

Po končani pravni fakulteti je vstopil v diplomacijo. Leta 1851 je postal poslanec v pruskem deželnem zboru, 1859 pruski poslanec v Petrogradu in 1862 v Parizu. Istega leta je postal pruski kancler.

Od takrat naprej si je prizadeval za združitev Nemčije pod okriljem Prusije in nato krepitev in širjenje nemškega cesarstva. Sprva je korenito reorganiziral in moderniziral pruske oborožene sile.

Leta 1864 je skupaj z Avstrijo napadel Dansko in Prusiji priključil osvojeni Schleswig. Leta 1866 je premagal svojo bivšo avstrijsko zaveznico in priključil Prusiji še severne nemške državice ter ustanovil Severnonemško konfederacijo.

Leta 1870 je izzval francosko-prusko vojno in po zmagi priključil še južne nemške države. 18. januarja 1871 so v Versaillesu razglasili Nemčijo za cesarstvo, pruskega kralja Viljema I. pa za cesarja. V sklopu cesarstva so nekateri monarhi v zvezi ohranili poglavitne pravice suverenov.

Leta 1873 je sklenil zvezo treh cesarjev (z Avstro-Ogrsko in Rusijo) in na ta način hotel osamiti Francijo. Rusija je kmalu izstopila iz zveze, zato je 1882 ustanovil podobno zvezo z Italijo in Avstro-Ogrsko.

Leta 1885 je pridobil nekaj afriških kolonij in sklenil z Rusijo varnostni pakt.

V notranji politiki se je opiral na junkerje in velike kapitaliste; skušal je vzpostaviti in utrditi pruski militaristični absolutizem. S katoliško cerkvijo na nemškem jugu se je zapletel v t. i. Kulturkampf. Boril se je proti delovanju socialistov in proti politični svoboščini; v ta namen je 1878 izdal Izjemni zakon, ki je prepovedal delovanje socialnih demokratov. Zaradi teh dejanj je postajal vse manj priljubljen med ljudmi, zato je 1890 odstopil po prepiru s cesarjem Viljemom II.

Glej tudiUredi

SkliciUredi