Kancler Nemčije

Kancler Nemčije je naziv visokega javnega funkcionarja Nemčije, ki je v zgodovini države pripadal nosilcem različnih funkcij, od leta 1949 pa z njim označujemo zveznega kanclerja Zvezne republike Nemčije (nemško Bundeskanzler(in) der Bundesrepublik Deutschland), vodjo Vlade Zvezne republike Nemčije – položaj, primerljiv s predsednikom vlade v drugih državah s parlamentarno ureditvijo.

Zvezni kancler
Zvezne republike Nemčije
Flag of Germany.svg
Sánchez se reunió con el nuevo canciller alemán Olaf Scholz en La Moncloa 20220117 (8) (cropped).jpg
Trenutno:
Olaf Scholz

od 8. decembra 2021
Bundeskanzleramt
Naziv
  • gospa kanclerka
  • njena visokost (v mednarodni korespondenci)[1]
ČlanZvezni kabinet Nemčije
Evropski svet
Sedež
Mandat4 leta; obnovljiv
Začetek delovanja
  • 1. julij 1867
  • 21. marec 1871
  • 24. maj 1949
Prvi nosilecOtto von Bismarck
Plača247.000 € letno
Spletna stranbundeskanzlerin.de

Izvira iz položaja, ki ga je prvi zasedal Otto von Bismarck v Severnonemški konfederaciji tik pred združitvijo Nemčije. Vloga kanclerja se je skozi zgodovino močno spreminjala, sedaj pa je vodja izvršilne veje oblasti in politično najmočnejša oseba v državi, čeprav sta po protokolu nad njim še predsednik Nemčije in predsednik Bundestaga. V sedanji obliki obstaja položaj od sprejema zvezne ustave leta 1949. Po njej je kancler v veliki meri neodvisen od predsednika in ima pravico določati pristojnosti vladnih ministrov ter njihovo število.[2]

Prvi kancler Nemčije po sedanjem sistemu je bil Konrad Adenauer, trenutni, deveti kancler pa je Olaf Scholz, ki ta položaj zaseda od leta 2021.[3]

BoniteteUredi

Urad in rezidencaUredi

 
Bundeskanzleramt - urad nemškega kanclerja (Berlin)

Od leta 2001 je uradni sedež kanclerja Bundeskanzleramt v Berlinu. Nekdanji sedež Palais Schaumburg v nekdanji prestolnici Bonn, zdaj služi kot sekundarni uradni sedež. Kanclerjevo prebivališče za podeželski umik je Schloss Meseberg v deželi Brandenburg.

Zasebno prenočišče kanclerjev v Bonnu je bil pred tem kanclerjev bungalov, ki ga je zgradil Ludwig Erhard v parku Palais Schaumburg, medtem ko je njegov predhodnik Konrad Adenauer živel v svoji zasebni hiši blizu Bonna. Pod Adenauerjem je vlada leta 1962 pridobila tudi vilo v Dahlemu, predmestnem okrožju jugozahodnega Berlina, kot pied-a-terre kanclerjev v Zahodnem Berlinu. Gerhard Schröder je tam živel med letoma 1999 in 2001. Od leta 2004 pa služi kot zasebna rezidenca predsednikov Nemčije. Angela Merkel je z možem živela v zasebnem stanovanju v središču Berlina.

PlačaUredi

Nemški kancler, ki je nosilec tretje najvišje državne funkcije v Nemčiji, prejme 220.000 € na leto in 22.000 € bonusa, torej eno in dve tretjini plačnega razreda B11.[4]

Seznam kanclerjevUredi

Glej članek: Seznam kanclerjev Zvezne republike Nemčije

ČasovnicaUredi

1867–1945Uredi

Lutz Graf Schwerin von KrosigkJoseph GoebbelsAdolf HitlerKurt von SchleicherFranz von PapenHeinrich BrüningHans LutherWilhelm MarxGustav StresemannWilhelm CunoJoseph WirthConstantin FehrenbachHermann MüllerGustav BauerPhilipp ScheidemannFriedrich EbertMaximilian of BadenGeorg von HertlingGeorg MichaelisTheobald von Bethmann-HollwegBernhard von BülowChlodwig zu Hohenlohe-SchillingsfürstLeo von CapriviOtto von Bismarck

Po letu 1949Uredi

Angela MerkelGerhard SchröderHelmut KohlHelmut SchmidtWalter ScheelWilly BrandtKurt Georg KiesingerLudwig ErhardKonrad Adenauer

Živeči nekdanji kanclerjiUredi

PodkanclerUredi

Kancler mora za podkanclerja imenovati enega od vladnih ministrov. Podkancler lahko kanclerja nadomešča, če je ta odsoten ali ne more opravljati svojih nalog. Čeprav je kancler teoretično svoboden pri izbiri ministra, je v koalicijskih vladah podkancler običajno vodja druge največje koalicijske stranke.

Če se kanclerju izteče mandat ali če odstopi, mora Bundestag izvoliti novega kanclerja. Nemški predsednik lahko od nekdanjega kanclerja zahteva, da svojo opravlja funkcijo do izvolitve novega nosilca funkcije, če pa tega noče ali ne zmore, lahko predsednik imenuje tudi podkanclerja za vršilca ​​dolžnosti, dokler ni izvoljen naslednik. To se je zgodilo enkrat: 7. maja 1974 je kancler Willy Brandt odstopil zaradi afere Guillaume, vohunskega škandala. V svojem odstopnem pismu predsedniku Gustavu Heinemannu je prosil, da se od njega ne zahteva naj ostane na položaju kot vršilec ​​dolžnosti, temveč da namesto tega imenuje podkanclerja za vršilca ​​dolžnosti. Predsednik Heinemann je prošnji ugodil. Podkancler Walter Scheel je bil imenovan za vršilca ​​dolžnosti kanclerja in je služboval devet dni do izvolitve Helmuta Schmidta 16. maja 1974.

SkliciUredi

  1. Ratgeberfür Anschriftenund Anreden. Ministrstvo za notranje zadeve Zvezne republike Nemčije. december 2016. https://www.protokoll-inland.de/SharedDocs/Downloads/PI/DE/Allgemeines/Anschriften.pdf?__blob=publicationFile. 
  2. Beyme, Klaus von (2002). Politični sistem Zvezne republike Nemčije. Koper: Visokošolsko središče. COBISS 119722496. ISBN 961-90491-5-2.
  3. "Nemčija potrdila novega kanclerja: Olaf Scholz za močno in suvereno Evropo". RTVSLO.si. Pridobljeno dne 2021-12-08.
  4. Gesetz über die Rechtsverhältnisse der Mitglieder der Bundesregierung – § 11. gesetze-im-internet.de

Glej tudiUredi

Zunanje povezaveUredi