Oskijščina je izumrl jezik antične Italije. Skupaj z umbrijskim jezikom predstavlja osko-umbrijsko vejo italskih jezikov; drugo vejo tvorita latinski in faliskijski jezik.

Oskijščina
Materni jezikSamnium, Kampanija, Lucania, Kalabrija in Abruci‎
Področjejužna in južno-srednja Italija
Obdobjedokazano 5.–1. stoletja pr.n.št[1]
indoevropski
Jezikovne oznake
ISO 639-3osc
Seznam Linguist
osc
Glottologosca1244
{{{mapalt}}}
Približna porazdelitev jezikov v bronasti dobi Italije v 6. stol.pr.n.št.
Ta članek vsebuje zapis glasov v črkovni obliki po IPA. Brez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.
Govorno področje oskijščine

Zgodovina

uredi

Oski (latinsko: Osci, gr. Opikoi), zgodnjeitalsko (indoevropsko) ljudstvo, je skupno ime vseh tistih italskih plemen, ki so živela južno od Lacija in so se naselila pretežno v Kampaniji. Uporabljali so lastno, iz etrurščine prirejeno pisavo. Ko so jih izrinili Sabeli, se je njihovo ime v Kampaniji in drugod ohranilo in sčasoma so začeli z njim imenovati zelo podoben jezik priseljencev. Ljudstva Samniti, Frentani, Kampanijci, Lukanci, Bruti, Mamertini in Apulijci so vsa govorila jezike oskijskega tipa.

V samnitskih vojnah so Rimljani strli jedro oskiške moči in proti koncu republike je izginil tudi njihov z latinščino sorodni jezik. Še najdlje se je oskijščina ohranila v okolici Pompejev, kjer so jo govorili vse do njihovega propada leta 79.

Napisi

uredi

Ohranjenih je nad 200 napisov od 4. stoletja pr. n. št. do 1. stoletja n. št., ki so napisana v oskiških narečjih. Najbolj znana sta Tabula Bantina, ki vsebuje mestne predpise, in Cippus Abellanus, pogodba o uporabi svetišča.

Primer oskijskega napisa

uredi

Cippus Abellanus

ekkum[svaí píd herieset
trííbarak[avúm tereí púd
liímítú[m] pernúm [púís
herekleís fíísnú mefi[ú
íst, ehtrad feíhúss pú[s
herekleís fíísnam amfr
et, pert víam pússtíst
paí íp íst, pústin slagím
senateís suveís tangi
núd tríbarakavúm lí
kítud. íním íúk tríba
rakkiuf pam núvlanús
tríbarakattuset íúk trí
barakkiuf íním úíttiuf
abellanúm estud. avt
púst feíhúís pús físnam am
fret, eíseí tereí nep abel
lanús nep núvlanús pídum
tríbarakattíns. avt the
savrúm púd eseí tereí íst,
pún patensíns, múíníkad ta[n
ginúd patensíns, íním píd e[íseí
thesavreí púkkapíd ee[stit
a]íttíúm alttram alttr[ús
h]erríns. avt anter slagím
a]bellanam íním núvlanam
s]úllad víú uruvú íst . edú
e]ísaí víaí mefiaí teremen
n]iú staíet.

Glej tudi

uredi

Sklici

uredi
  • Babič, Matjaž. Zgodovinsko glasoslovje in oblikoslovje latinskega jezika. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2004
  • Leksikon Antika, Cankarjeva založba, Ljubljana 1998.
  • Wiesthaler, Fran. Latinsko-slovenski slovar. KRES, Ljubljana 1999.

Zunanje povezave

uredi

- v angleščini:

- v španščini: