Oskijščina
Oskijščina je izumrl jezik antične Italije. Skupaj z umbrijskim jezikom predstavlja osko-umbrijsko vejo italskih jezikov; drugo vejo tvorita latinski in faliskijski jezik.
| Oskijščina | |
|---|---|
 | |
| Materni jezik | Samnium, Kampanija, Lucania, Kalabrija in Abruci |
| Področje | južna in južno-srednja Italija |
| Obdobje | dokazano 5.–1. stoletja pr.n.št[1] |
indoevropski
| |
| Jezikovne oznake | |
| ISO 639-3 | osc |
Seznam Linguist | osc |
| Glottolog | osca1244 |
 Približna porazdelitev jezikov v bronasti dobi Italije v 6. stol.pr.n.št. | |
Zgodovina
urediOski (latinsko: Osci, gr. Opikoi), zgodnjeitalsko (indoevropsko) ljudstvo, je skupno ime vseh tistih italskih plemen, ki so živela južno od Lacija in so se naselila pretežno v Kampaniji. Uporabljali so lastno, iz etrurščine prirejeno pisavo. Ko so jih izrinili Sabeli, se je njihovo ime v Kampaniji in drugod ohranilo in sčasoma so začeli z njim imenovati zelo podoben jezik priseljencev. Ljudstva Samniti, Frentani, Kampanijci, Lukanci, Bruti, Mamertini in Apulijci so vsa govorila jezike oskijskega tipa.
V samnitskih vojnah so Rimljani strli jedro oskiške moči in proti koncu republike je izginil tudi njihov z latinščino sorodni jezik. Še najdlje se je oskijščina ohranila v okolici Pompejev, kjer so jo govorili vse do njihovega propada leta 79.
Napisi
urediOhranjenih je nad 200 napisov od 4. stoletja pr. n. št. do 1. stoletja n. št., ki so napisana v oskiških narečjih. Najbolj znana sta Tabula Bantina, ki vsebuje mestne predpise, in Cippus Abellanus, pogodba o uporabi svetišča.
Primer oskijskega napisa
urediCippus Abellanus
- ekkum[svaí píd herieset
- trííbarak[avúm tereí púd
- liímítú[m] pernúm [púís
- herekleís fíísnú mefi[ú
- íst, ehtrad feíhúss pú[s
- herekleís fíísnam amfr
- et, pert víam pússtíst
- paí íp íst, pústin slagím
- senateís suveís tangi
- núd tríbarakavúm lí
- kítud. íním íúk tríba
- rakkiuf pam núvlanús
- tríbarakattuset íúk trí
- barakkiuf íním úíttiuf
- abellanúm estud. avt
- púst feíhúís pús físnam am
- fret, eíseí tereí nep abel
- lanús nep núvlanús pídum
- tríbarakattíns. avt the
- savrúm púd eseí tereí íst,
- pún patensíns, múíníkad ta[n
- ginúd patensíns, íním píd e[íseí
- thesavreí púkkapíd ee[stit
- a]íttíúm alttram alttr[ús
- h]erríns. avt anter slagím
- a]bellanam íním núvlanam
- s]úllad víú uruvú íst . edú
- e]ísaí víaí mefiaí teremen
- n]iú staíet.
Glej tudi
urediSklici
urediViri
uredi- Babič, Matjaž. Zgodovinsko glasoslovje in oblikoslovje latinskega jezika. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2004
- Leksikon Antika, Cankarjeva založba, Ljubljana 1998.
- Wiesthaler, Fran. Latinsko-slovenski slovar. KRES, Ljubljana 1999.
Zunanje povezave
uredi- v angleščini:
- [https://web.archive.org/web/20070416141846/http://indoeuro.bizland.com/tree/ital/oscan.html Arhivirano 2007-04-16 na Wayback Machine. Indo-European database: The Oscan language] Cyril Babaev.
- Víteliú: The Languages of Ancient Italy.
- v španščini:
- [https://web.archive.org/web/20070319015707/http://www.nrhispania.org/linguaeimperii/Italic/oscan_es.html#Top Arhivirano 2007-03-19 na Wayback Machine. Linguae Imperii: Osco]
- Lengua Osca Promotora Española de Lingüística.
