Notranja makedonska revolucionarna organizacija


Notranja makedonska revolucionarna organizacija (Bolgarščina: Вътрешна македонска революционна организация (ВМРО), Vătrešna makedonska revoljucionna organizacija (VMRO); Makedonščina: Внатрешна македонска револуционерна организација, Vnatrešna makedonska revolucionerna organizacija) je bila skrivna revolucionarna družba na otomanskih ozemljih v Evropi, ki je delovala v poznih 19. in v začetku 20. stoletja.[1]

Izvleč iz statuta BMARC, 1896 (v Bolgarščini)
Statut Bolgarski Makedonsko-Adrianople Revolucionarni Odbori
Poglavje I.– Cilj
Art.1.Cilj BMARC je zagotoviti popolno politično avtonomijo za regije Makedonije in Adrianople
Art.2.To ta cilj [ odbori ] ozaveščajo o samoobrambi v bolgarskem prebivalstvu v regijah, navedenih v členu 1.1., razširjati revolucionarne ideje – tiskane ali verbalne, in pripraviti in nadaljujejo splošno upor.Poglavje II.– Struktura in organizacija
Art.3.Član BMARC je lahko vsak Bolgar, neodvisen od spola, ...


Ustanovljena leta 1893 v Solun[2], sprva je bila cilj pridobiti avtonomijo za Makedonijo in Adrianople regije v Otomanskem cesarstvu, vendar je kasneje postala agent, ki služi Bolgarskim interesom v balkanski politiki[3]. Skupina VMRO je bila po vzoru Notranje revolucionarne organizacije Vasila Levskega in sprejela svoj moto »Svoboda ali smrt« (Свобода или ярть)[4]. Od leta 1896 se je borila proti Otomanom z gverilsko taktiko, pri tem pa so bili uspešni, celo vzpostavili državo znotraj države v nekaterih regijah, vključno z njihovimi davčnimi pobatorji.Ta prizadevanja so se leta 1903 stopnjela v Ilindensko-preobražensko vstajo. V bojih je sodelovalo okoli 15.000 nepravilnosti VMRO in 40.000 osmanskih vojakov. Potem ko je upor spodletel in so Otomani uničili približno 100 vasi, se je VMRO zatekala k bolj sistematičnim oblikam terorizma, usmerjenim v civiliste[5]. Med balkanskimi vojnami in prvo svetovno vojno je organizacija podpirala bolgarsko vojsko in se pridružila bolgarski vojni oblasti, ko so začasno prevzele nadzor nad deli Trakija in Makedonije. V tem obdobju je bila avtonomija kot politična taktika opuščena in podprta so bila aneksacionalistična stališča, katerih cilj je bil na koncu vključitev zasedenih območij v Bolgarijo.[6]

Po prvi svetovni vojni se je združeno makedonsko-traško revolucionarno gibanje ločilo na dve samostojni organizaciji, VMRO in VTRO.[7] Po tem trenutku si je VMRO prislužil ugled kot ultimativna teroristična mreža, ki si je prizadevala za spremembo državnih meja v makedonskih regijah Grčije in Srbije (kasneje Jugoslavije).[8] Izpodbijali so pregrado Makedonije in sprožili racije iz njihovega trdnjava Petrich na grško in jugoslovansko ozemlje. Njihovo operativno bazo v Bolgariji je ogrozila Niška pogodba, VMRO pa se je odzval z atentatom na bolgarskega premiera Aleksandar Stamboliyskega leta 1923, s sodelovanjem drugih bolgarskih elementov, ki so mu nasprotovali.[9] Leta 1925 je grška vojska začela čezmejno operacijo za zmanjšanje baznega območja VMRO, vendar jo je na koncu ustavila Liga narodov, napadi VMRO pa so se ponovno začeli.[10] V medvarnem obdobju je IMRO sodeloval tudi s hrvaškimi ustašami, njihova ultimativna žrtev pa je bil Aleksander I. jugoslovanski, leta 1934 umorjen v Franciji.[11][12] Po bolgarskem udaru leta 1934 je bilo njihovo trdnjavo Petrič podvrglo vojaškim udarom bolgarske vojske,[13] in IMRO je bila zmanjšana na obrobni pojav.[14]

Organizacija je večkrat spremenila ime. Po padcu komunizma v regiji so številne stranke trdile, da sta ime in ime IMRO in svojstvo, da bi se legitimizirala.[15] Med njimi je bila v Bolgariji v devetdesetih letih ustanovljena desničarska stranka s predpono "VMRO", v Republiki Makedoniji (danes Severna Makedonija) pa desna stranka z imenom "VMRO-DPMNE".

Otomanski časUredi

Organizacija je bila ustanovljena leta 1893 v Osmanskem Solun z majhno skupino antiotoman macedono-bolgarskih revolucionarjev[16], ki so Makedonijo obravnavali kot nedeljivo ozemlje in terjale vse njene prebivalce "Makedonce", ne glede na njihovo vero ali narodnost.[17] V praksi so IMRO ustanovili Bolgari, večina njihovih privržencev pa so bili Bolgari.[18] Organizacija je bila skrivna revolucionarna družba, ki je delovala v poznih 19. in začetku 20. stoletja s ciljem avtonomne Makedonije in Adrianople regije.[19] Sprva so bili proti težnjam sosednjih držav na tem območju in so bodočo avtonomno Makedonijo in JužnoTracijo videli kot večetnično entiteto.[20] Zdi se, da je bil v zgodnjih fazah boja želeni izid avtonomije poenotenje z Bolgarijo.[21][22][23][24] Ta cilj je bil kasneje spremenjen z idejo o preoblikovanju Balkana v zvezno državo, v katero bi Makedonija in Thrace vstopila kot enakovredni članici.[25][26][27] Zamisel o avtonomiji je bila strogo politična in ni pomenila odcepljivosti od bolgarske narodnosti.[28] Tudi tisti, ki so se zagovarjali za samostojno Makedonijo in Thrace, niso nikoli dvomili v pretežno bolgarski značaj slovanskega prebivalstva na obeh področjih.[29] Organizacijo so ustanovitelji Hristo Tatarchev, Dame Gruev, Petar Pop-Arsov, Andon Dimitrov, Hristo Batandzhiev in Ivan Hadzhinikolov. Večina (z izjemo Ivan Hadžinikolova) je bila tesno povezana z bolgarsko srednjo šolo za moške v Solunu. Po besedah "Memoarji" Hrista Tatarcheva so IMRO najprej imenovali preprosto Makedonska Revolucionarna Organizacija (MRO).

SkliciUredi

  1. Danforth, Loring. "Internal Macedonian Revolutionary Organization".
  2. Mark Biondich (2011). The Balkans: Revolution, War, and Political Violence Since 1878. Oxford University Press. pp. 67–69. ISBN 978-0-19-929905-8.
  3. Combs, Cindy C.; Slann, Martin W. (2009). Encyclopedia of Terrorism, Revised Edition. Infobase Publishing. p. 135. ISBN 978-1-4381-1019-6.
  4. Duncan M. Perry, The Politics of Terror: The Macedonian Liberation Movements, 1893–1903, Duke University Press, 1988, ISBN 0822308134, pp. 39–40.
  5. Mark Biondich (2011). The Balkans: Revolution, War, and Political Violence Since 1878. Oxford University Press. pp. 67–69. ISBN 978-0-19-929905-8.
  6. Frusetta, James Walter (2006). Bulgaria's Macedonia: Nation-building and state-building, centralization and autonomy in Pirin Macedonia, 1903–1952. pp. 137–140. ISBN 0-542-96184-9. Retrieved 14 November 2011.
  7. Bechev, Dimitar (2009). Historical dictionary of the Republic of Macedonia. Scarecrow Press. p. 100. ISBN 978-0-8108-5565-6. Retrieved 14 November 2011.
  8. ""Terrorist Transformations: IMRO and the Politics of Violence. Keith Brown. Brown University, The Watson Institute for International Studies"".
  9. Mark Biondich (2011). The Balkans: Revolution, War, and Political Violence Since 1878. Oxford University Press. pp. 112–114. ISBN 978-0-19-929905-8.
  10. Mark Biondich (2011). The Balkans: Revolution, War, and Political Violence Since 1878. Oxford University Press. p. 117. ISBN 978-0-19-929905-8.
  11. Robert Bideleux; Ian Jeffries (2007). The Balkans: a post-communist history. Taylor & Francis. p. 190. ISBN 978-0-415-22962-3.
  12. Frederick B. Chary (2011). The History of Bulgaria. ABC-CLIO. p. 71. ISBN 978-0-313-38446-2.
  13. Mark Biondich (2011). The Balkans: Revolution, War, and Political Violence Since 1878. Oxford University Press. pp. 112–114. ISBN 978-0-19-929905-8.
  14. Mark Biondich (2011). The Balkans: Revolution, War, and Political Violence Since 1878. Oxford University Press. p. 151. ISBN 978-0-19-929905-8.
  15. James Frusetta (2004). "Common Heroes, Divided Claims: IMRO Between Macedonia and Bulgaria". In John R. Lampe, Mark Mazower (ed.). Ideologies and national identities: the case of twentieth-century Southeastern Europe. Central European University Press. pp. 110–130. ISBN 978-963-9241-82-4.
  16. D. BELL, JOHN (1977). Peasants in Power: Alexander Stamboliski and the Bulgarian Agrarian National Union, 1899-1923. New Jersey: Princeton University Press. p. 88. ISBN 9781400844210.
  17. The Balkans. From Constantinople to Communism. Dennis P Hupchik, page 299.
  18. Shaw, Stanford J. (27 May 1977). History of the Ottoman Empire and Modern Turkey: Volume 2, Reform, Revolution, and Republic: The Rise of Modern Turkey 1808–1975. Cambridge University Press. p. 209. ISBN 978-0-521-29166-8. Retrieved 14 November 2011.
  19. "Internal Macedonian Revolutionary Organization by Encyclopedia Britannica".
  20. Macedonia and Greece: The Struggle to Define a New Balkan Nation. McFarland. 1997. ISBN 9780786402281. Retrieved 14 November 2011.
  21. "Freedom or Death. The Life of Gotsé Delchev by Mercia MacDermott, The Journeyman Press, London & West Nyack, 1978, p. 322". Kroraina.com. Retrieved 14 November 2011.
  22. Идеята за автономия като тактика в програмите на национално-освободителното движение в Македония и Одринско (1893–1941), Димитър Гоцев, 1983, Изд. на Българска Академия на Науките, София, 1983, c. 34.; in English: The idea for autonomy as a tactic in the programs of the National Liberation movements in Macedonia and Adrianople regions 1893–1941", Sofia, Bulgarian Academy of Sciences, Dimitar Gotsev, 1983, p 34. Among others, there are used the memoirs of the IMRO revolutionary Kosta Tsipushev, where he cited Delchev, that the autonomy then was only tactics, aiming future unification with Bulgaria. (55. ЦПА, ф. 226); срв. К. Ципушев. 19 години в сръбските затвори, СУ Св. Климент Охридски, 2004, ISBN 954-91083-5-X стр. 31–32. in English: Kosta Tsipushev, 19 years in Serbian prisons, Sofia University publishing house, 2004, ISBN 954-91083-5-X, p. 31-32.
  23. Таjните на Македонија. Се издава за прв пат, Скопје 1999. in Macedonian – Ете како ја објаснува целта на борбата Гоце Делчев во 1901 година: "...Треба да се бориме за автономноста на Македанија и Одринско, за да ги зачуваме во нивната целост, како еден етап за идното им присоединување кон општата Болгарска Татковина". In English – How Gotse Delchev explained the aim of the struggle against the Ottomans in 1901: "...We have to fight for the autonomy of Macedonia and Adrianople regions as a stage for their future unification with our common fatherland, Bulgaria."
  24. D. Law, Randall. Terrorism: A History. Cambridge: Polity Press. pp. Chapter: The International Macedonian Revolutionary Organization.
  25. The Times, (London), 16 September 1924, p. 9. An interview with Todor Alexandrov.
  26. "Macedoniainfo.com. Archived from the original on 6 October 2011. Retrieved 14 November 2011".
  27. Statute of the Internal Thracian Revolutionary Organisation, 1923, Chapter I. – Goal – Art. 1. The Internal Thracian Revolutionary Organisation has the goal of uniting all the disgruntled elements in Thrace to the river Struma, regardless of their nationality, to win, through a revolution, a full political independence.
  28. "The Macedoine, "The National Question in Yugoslavia. Origins, History, Politics", by Ivo Banac, Cornell University Press, 1984".
  29. Danforth, Loring M. (17 March 1997). The Macedonian Conflict: Ethnic Nationalism in a Transnational World. Princeton University Press. p. 64. ISBN 0-691-04356-6. Retrieved 14 November 2011.