Nikolaj Vasiljevič Gogolj

ruski pisatelj ukrajinskega rodu (1809–1852)

Nikolaj Vasiljevič Gogolj [nikoláj vasíljevič gógolj] (rusko Николай Васильевич Гоголь, ukrajinsko Микола Васильович Гоголь), ukrajinski[7] pisatelj in dramatik, ki je primarno ustvarjal v ruski književnosti, * 1. april 1809, Veliki Soročinci, Ruski imperij (danes Ukrajina), † 4. marec 1852, Moskva, Ruski imperij (danes Rusija).

Nikolaj Vasiljevič Gogolj
Portret
Domače imeМикола Васильович Гоголь (ukrajinsko)
Николай Васильевич Гоголь (rusko)
RojstvoМикола Васильович Яновський in Николай Васильевич Яновский
20. marec (1. april) 1809[1][2]
Veliki Soročinci[d][3][4]
Smrt21. februar (4. marec) 1852[1][5][6] (42 let)
Moskva[3][4]
Državljanstvo Ruski imperij
Poklicdramatik, zgodovinar, literarni kritik, učitelj, pesnik, pisatelj proze, publicist, pisatelj
PodpisPodpis

Življenje uredi

Gogolja, ki se je rodil v znani plemiški družini Gogolj-Janovski, je deloval v literarnem obdobju med romantiko in realizmom, pisal pa je v gotski prozi. Gogoljev oče je pisal poezijo v ukrajinščini ter ruščini ter pisal amaterske igre. Njegova družina je uporabljala ukrajinščino, ruščino ter poljščino.[8]

Med letoma 1818 in 1819 je študiral na Poltavski strokovni šoli (Poltavska gubernija, Ruski imperij, danes Poltavska oblast, Ukrajina), med letoma 1821 in 1828 pa je študiral v Nižinski gimnaziji za višje znanosti (danes Državna univerza Gogolja v Nižinu). Med študijem na tej gimnaziji je prvič nastopil kot igralec in režiser na odru gimnazijskega gledališča. V gimnaziji je Gogolj najraje študiral ukrajinsko zgodovino, ljudske ukrajinske tradicije in ustno ljudsko umetnost svojega naroda. Informacije o ljudski ustni umetnosti je zbiral ne samo iz knjig, temveč na tržnicah med ljudmi. Med tem ko je živel in študiral v mestu Nižinu, je v tedanjih literarnih revijah izdal svoja prva literarna dela.

Iskal je nove možnosti zase kot pesnika in pisatelja in 1828 je odpotoval v Peterburg (Ruski imperij, danes Rusija). Zaradi finančnih težav je nastopil službo državnega uradnika. V tem času so različne literarne revije izdajale njegova dela, napisana v romantičnem slogu z bogatimi zanimivimi elementi ukrajinske ljudske umetnosti in tradicij.

1833 je Gogolj prosil za položaj profesorja zgodovine na Kijevski univerzi Svetega Volodimira (Kijev, Ukrajina), kar mu ni uspelo. 1835 je dobil položaj oz. službo kot profesor zgodovine na Imperatorski univerzi v Peterburgu (Ruski imperij, danes Rusija), a se je kmalu odločil, da se bo posvetil dramaturgiji in književnosti.

Veliko je tudi potoval v tujino in nekaj časa živel v zahodni Evropi, zlasti Nemčiji, Franciji, Italiji in Švici. Obiskal je tudi Jeruzalem. 1848 se je vrnil v Ruski imperij in nadaljeval z drugim delom Mrtvih duš. Proti koncu življenja je zapadel v verstvo, imel je tudi duševno krizo, povezano s smrtjo svojega najbližjega prijatelja. Umrl je leta 1852.

Književni razvoj uredi

Prvič se je pojavil v listu Domovinski zapiski z romantično-folklornimi črticami in pri priči osvojil bralce in literarno kritiko. Naslednje povesti so bile trpkejše, vendar bolj življenjske, romantične edino v fantastični sprijaznitvi z usodo in odsevu vsakdanjosti; iz tega časa je tudi Taras Buljba, delo, v katerem je avtorja prevzelo svobodoljubje, častiljubje in rodoljubnost njegovih kozaških prednikov. Ruska imperija je močno cenzorirala besedilo Tarasa Buljbe v interesu carske ideologije. Prizorišče Ruske imperije je Gogolj oživil z galerijo neprekosljivo karakteriziranih likov v romanu Mrtve duše (s sodobnega stališča je prikazal podeželske plemiče, ki so v svoji pohlepnosti in zaostalosti že kar groteskno čudaški) in v komediji Revizor (predstavil je provincijsko birokracijo, njeno koristoljubnost, pokvarjenost in brezobzirnost, s katero ohranja in krepi svoj položaj). Pozneje se je, skorajda prestrašen zaradi grozot, ki jih je pokazal v svojih delih, začel kesati pred samim seboj in družbo in je napisal knjigo Izbrana mesta iz dopisovanja s prijatelji. Zaman je poskušal mračno podobo Ruske imperije narediti svetlejšo in ustvariti pozitivne junake. Roko odrešitve mu je podal Belinski v znamenitem pismu in ga skušal zadržati, da se ne bi zadušil v lastnem obupu, vendar zaman. Nekaj dni pred smrtjo je Gogolj uničil rokopis drugega zvezka Mrtvih duš.

Gogoljevo delo je odločilno vplivalo na razvoj ruske umetniške proze. V Ruskem imperiju so njegova dela bila izdana v ruskem jeziku. Tista, ki so prikazovala življenje ukrajinskega naroda, ukrajinske ljudske tradicije, so imela v dodatku Gogoljeve slovarje - za boljše razumevanje ukrajinskih besed, imen, nazivov. Njegova dela so primer grotesknega realizma, kar pomeni, da se v njih realizem meša z grotesko. Obenem je bil Gogolj prvi, ki je oris sodobne stvarnosti povezal z moralnimi, kritičnimi in duhovnimi cilji. Njegova dela pripadajo vsem dobam in vsem literarnim smerem.

Za Ukrajince je Gogolj eden izmed najbolj znanih oseb ukrajinske književnosti oz. kulture. V njegovi domovini - v mestu Veliki Soročinci vsako leto organizirajo večji Gogoljevski sejem "Soročinski jarmarok" (ukrajinsko Сорочинський ярмарок).

Nacionalna banka Ukrajine je izdala zbirke priložnostnih kovancev o Gogolju 2005 in 2009.

Na čast Gogolja je bil poimenovan asteroid, ki so ga opazili 1. aprila 1976 - 2361 Гоголь.

Dela uredi

Pomembnejša dela:

  • Plašč,
  • Večeri na pristavi blizu Dikanke (Вечера на хуторе близ Диканьки) (1832),
  • Nevski prospekt,
  • Dnevnik blazneža,
  • Mirgorod (Миргород) (1835)
  • Ženitev (Женитьба),
  • Taras Bulba
  • Portret,
  • Nos (Нос) (1835),
  • Kvartopirci,
  • Mrtve duše (Мёртвые души) (1842),
  • Revizor (Ревизор),
  • Izbrana mesta iz dopisovanja s prijatelji.

Sklici uredi

  1. 1,0 1,1 Record #118540424 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. Гоголь // Большая российская энциклопедияMoskva: Большая российская энциклопедия, 2004.
  3. 3,0 3,1 Гоголь Николай Васильевич // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1969.
  4. 4,0 4,1 Archivio Storico Ricordi — 1808.
  5. data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  6. Большая российская энциклопедияMoskva: Большая российская энциклопедия, 2004.
  7. Bojanowska, Edyta M. (2007). »Introduction«. Nikolai Gogol: Between Ukrainian and Russian Nationalism. Cambridge, MA: Harvard University Press. str. 1–13. ISBN 9780674022911.
  8. Bojanowska, Edyta (2012). Russia's People of Empire: Life stories from Eurasia, 1500 to the present. Indiana University Press. str. 160. ISBN 978-0-253-00176-4.