Navadni netopir (znanstveno ime Myotis myotis) je velika vrsta netopirjev, razširjena v Evropi, Mali Aziji in na Bližnjem Vzhodu.

Navadni netopir

Ohranitveno stanje taksona
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Mammalia (sesalci)
Red: Chiroptera (netopirji)
Družina: Vespertilionidae (gladkonosi netopirji)
Rod: Myotis
Vrsta: M. myotis
Znanstveno ime
Myotis myotis
(Borkhausen, 1797)

Opis uredi

Odrasel navadni netopir tehta okoli 45 g, kar ga uvršča med največje evropske netopirje.[2] V dolžino zraste med 6,7 in 7,9 cm.[3]

Gobec navadnega netopirja je kratek in širok, uhlji so dolgi in široki. Ima kratko in gosto dlako, ki je na hrbtu rjave, na trebušni strani pa sive barve. Gobec, uhlji in opna na prhutih so rjavo-sive barve.

Samice se poleti med vzgojo mladičev zberejo v velike kolonije, v katere je lahko zbranih do 2000 osebkov. Običajno se zberejo na podstrešjih in cerkvenih zvonikih, pa tudi v podzemnih jamah. Tudi med zimsko hibernacijo se ti netopirji zberejo v kolonije, prezimujejo pa v podzemnih jamah, tunelih, rudniških rovih, pa tudi v večjih kleteh.

Eholociranje uredi

Navadni netopir se v temi orientira s pomočjo eholociranja na frekvencah med 22 in 86 kHz z največjo energijo pri 37 kHz in povprečno dolžino pulzov 6 ms.[4] Za razliko od večine vrst netopirjev navadni netopir običajno ne lovi med letom, temveč napade žuželke, ko le-te počivajo na vejah ali drugih površinah.[5] Eholociranje ta vrsta netopirjev uporablja le za pomoč pri nočnem letenju in izogibanju oviram, pri lovu pa se pasivno zanaša na sluh.[6]

Sklici in opombe uredi

  1. Hutson, A.M.; Spitzenberger, F.; Aulagnier, S.; Coroiu, I.; Karataş, A.; Juste, J.; Paunovic, M.; Palmeirim, J.; Benda, P. (2008). »Myotis myotis«. Rdeči seznam ogroženih vrst IUCN. Verzija 2012.2. Svetovna zveza za varstvo narave. Pridobljeno 13. marca 2013.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  2. Van den Brink, F H, (1967). A Field Guide to Mammals of Britain and Europe. Collins, London. ISBN 0-00-212093-3.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: dodatno ločilo (povezava) Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  3. Klaus Richarz (2004). Fledermäuse beobachten, erkennen und schützen. Franckh-Kosmos, Stuttgart. ISBN 978-3-440-09691-8.
  4. Obrist, M.K., Boesch, R. and Flückiger, P.F. (2004) 'Variability in echolocation call design of 26 Swiss bat species: Consequences, limits and options for automated field identification with a synergic pattern recognition approach.' Mammalia., 68 (4): 307-32.
  5. Siemers, B.M., and Güttinger, R. (2006) 'Prey conspicuousness can explain apparent prey selectivity.' Current Biology., 16 (5): R157-R159.
  6. Russo, D., Jones, G. and Arlettaz, R. (2007) 'Echolocation and passive listening by foraging mouse-eared bats Myotis myotis and M. blythii.' The Journal of Experimental Biology., 210: 166-176.