Uhelj
Gray904.png
Uhelj, lateralna površina.
Latinsko: auricula
Gray: subject #229 1034
Arterija: zadajšnja avrikularna, zadajšnje avrikularne veje povrhnje temporalne arterije
Živec: trivejni živec, veliki avrikularni živec, mali okcipitalni živec
Limfa: v pre- in postavrikularne bezgavke, parotidne in cervikalne bezgavke


Uhelj (latinsko auricula) je vidni del ušesa, ki se nahaja izven lobanje. Njegov namen je zbiranje slušnih dražljajev, ki jih potem ojača.

AnatomijaUredi

Zgornji in zadajšnji rob uhlja se imenuje heliks (helix), polkrožna izboklina uhlja, vzporedna z njegovim robom pa antheliks (anthelix). Scapha je čolničast žleb na uhlju, ki ga omejujeta heliks in antheliks. Spodnji mehki del uhlja, v katerem ni hrustanca in ga tvori s kožo pokrito vezivo in maščevje, je ušesna mečica (lobulus auriculae). Tragus je hrustančna izboklina na sprednji strani vhoda v sluhovod, antitragus pa izboklina na uhlju tik pod in za vhodom v sluhovod. Vdolbinica na uhlju, v katero se odpira sluhovod, omejena spredaj (anteriorno) s tragusom, zadaj (posteriorno) z antiheliksom, se imenuje uhljeva školjka (concha auriculae).

RazvojUredi

Uhelj se razvije iz šestih gričkov, zgostitev embrionalnega tkiva, ki obdajajo prvo žrelno brazdo v 6. tednu zarodka, na bazi vratu. Trije grički ležijo v prvem, trije pa v drugem žrelnem loku. Medtem, ko uhelj raste, se zmanjšuje prvi žrelni lok. Ko se razvije spodnja čeljustnica, se uhelj pomakne navzgor v svojo končno lego ob strani glave. Ušesna mečica se razvije zadnja. Uhelj nadaljuje rast do pubertete.[1]

SkliciUredi

  1. Štiblar - Martinčič D. Razvoj ušesa. Medicinski razgledi 2007; 46: 45–54.