Wikipedija

Nadžaf

Nadžaf (arabsko نجف, An Najaf) je mesto v Iraku, približno 160 km južno od Bagdada. Leta 2013 je imel približno 1.000.000 prebivalcev[1] in bil upravno središče Nadžafskega governorata. Je tretje najsvetejše mesto šiitskega islama, duhovno središče šiitskega sveta in središče šiitske politične moči v Iraku.[2][3][4][5][6] V mestu je mošeja imama Alija, katero vsako leto obišče več milijonov romarjev.

Nadžaf
لنجف
Mošeja imama Alija v Nadžafu
Mošeja imama Alija v Nadžafu
Nadžaf لنجف se nahaja v Irak
Nadžaf لنجف
Nadžaf
لنجف
Položaj Nadžafa v Iraku
Koordinati: 32°00′00″N 44°20′00″E / 32.00000°N 44.33333°E / 32.00000; 44.33333
Država Irak
ProvincaGovernorat Nadžaf
Nadm. višina
60 m
Prebivalstvo
 (2010)
 • Skupno1.000.000
 približno [1]
Časovni pasUTC+3

Verski pomen uredi

Nadžaf je sveto mesto tako šiitskih kot sunitskih muslimanov. V njem je grob Alīja ibn Abī Tāliba, prvega imama šiitov, bolj znanega kot imam Ali. Ali je bil sorodnik in zet islamskega preroka Mohameda, katerega imajo šiitski muslimani za edinega pravičnega kalifa. Suniti imajo Alija za četrtega rašiduna (pravično vodenega kalifa). Mesto je zaradi Alijevega groba pomembno romarsko središče, kamor romajo šiiti s celega sveta. Ocenjuje se, da več romarjev obišče samo Meko in Medino. Šiiti imajo mošejo imama Alija za tretje najsvetejše islamsko mesto.[7][8][9][10][11][12][13][14][15]

 
Alijev mavzolej

Mošeja imama Alija je velika zgradba s pozlačeno kupolo in mnogo dragocenimi predmeti na stenah. V bližini je pokopališče Wadi-us-Salaam, ki je največje na svetu.[16] Na njem je pokopanih več prerokov in mnogo gorečih vernikov s celega sveta, ki bi na Sodni dan radi vstali od mrtvih skupaj z imamom Alijem. Okoli svetišča so bili v več stoletjih zgrajeni številni hospici, šole, knjižnice in samostani sufistov, ki so naredili iz mesta središče šiitskega poučevanja in teologije.

Nadžafska medresa je eno od najpomembnejših izobraževalnih središč islamskega sveta. V njej je od leta 1964 do 1978 poučeval ajatola.[1] V 1070. letih je v Nadžafu študiralo veliko vodilnih osebnosti Novega islamskega gibanja iz Iraka, Irana in Libanona.[17]

Zgodovina uredi

Nadžaf stoji 30 km južno od starodavnega Babilona in 400 km severno od biblijskega mesta Ur. Ustanovil ga je abasidski kalif Harun Ar Rašid leta 731 kot svetišče imama Alija Ibn Abi Taliba.[18]

Predislamsko obdobje uredi

Zgodovina mesta se je v resnici začela že mnogo pred tem. Naseljeno je bilo najmanj od začetka našega štetja, saj so arheologi v njegovi bližini odkrili eno od največjih krščanskih pokopališč. V naslednjih stoletjih je v njem živelo multikulturno prebivalstvo.

Islamsko obdobje uredi

Muslimani verjamejo, da se je mesto začelo z Alijem, ki je naročil, da mora njegov grob ostati skrivnost, ker se je zaradi številnih sovražnikov bal, da bodo onečastili njegovo truplo. Po izročilu so mrtvega Alija naložili na kamelo in jo pognali iz Kufe. Kamela se je ustavila nekaj kilometrov zahodno od mesta in tam so ga na skrivaj pokopali.[19] Na grob niso postavilo nobenega obeležja in zanj je vedelo samo nekaj njegovi zaupnikov.

Več kot sto let kasneje naj bi abasidski kalif Harun Al Rašid odšel na lov na jelena v okolico Kufe. Jelen se je zatekel na mesto, kjer ga lovski psi niso preganjali. Na vprašanje, kako je to mogoče, so mu domačini odgovorili, da je tam Alijev grob. Harun Al Rašid je na tem mestu zgradil mavzolej, okoli katerega je zrasel Nadžaf.

V obdobju Osmanskega cesarstva je Nadžaf trpel zaradi stalnih vdorov arabskih puščavskih plemen in perzijske vojske in pomanjkanja vode zaradi nezanesljivega vodnega vira. Na začetku 16. stoletja se je število naseljenih hiš s 3.000 zmanjšalo na samo 30.

Ko je skozi mesto leta 1605 potoval portugalski svetovni potnik Pedro Taxiera, je bilo mesto v ruševinah in imelo samo nekaj več kot 500 prebivalcev.[20] Takšno stanje je povzročil predvsem premik toka Evfrata proti vzhodu. Nadžaf in Kufa sta ostala brez vode in nekoč bogata polja, sadovnjaki in palmovi nasadi so zaradi salinizacije zemlje zaradi izparevanja talne vode propadli.

V 18. stoletju so v duhovnem življenju Nadžafa prevladovali perzijsko govoreči uleme iz Irana.[21]

V poznem 18. stoletju so mesto oblegali vahabiti, zato so mestni kleriki zgradili obzidje in podzemna zatočišča za ženske in otroke. Utrdbe so se spešno upirale obleganjem vahabitov.

Pomanjkanje vode je bilo rešeno leta 1803, ko je Evfrat zaradi izgradnje kanalov ponovno spremenil svoj tok. Sprememba toka je povzročila spremembe tudi na verskem področju. Šiitski islam se je utrdil in začel širiti, v Nadžaf pa so se začeli vračati ugledni in učeni možje.[22]

V uporu leta 1915 je iraško prebivalstvo strmoglavilo osmansko oblast in Irak je prišel pod oblast Britanskega imperija. Nadžafski šejki so se leta 1918 uprli in ubili britanskega guvernerja in presekali dobave žita v Anazo, ki je bila britanska zaveznica. Britanci so se jim maščevali in Nadžaf odrezali od vira pitne vode, s čimer se je upor končal. Veliko šiitskih ulem je bilo izgnanih v Iran, kjer so za šiitsko središče izbrali mesto Kom. Nadžaf je s tem izgubil verski primat, ki ga je ponovno dobil šele po letu 2003 z ustanovitvijo večinske šiitske iraške vlade.

Podnebje uredi

Nadžaf ima puščavsko podnebje, ki je Köppenovi klimatski klasifikaciji označeno z BWh. Povprečna letna temperatura je 23,6 °C. Povprečna letna količina padavin je 97 mm.

Podnebni podatki za An Najaf
Mesec Jan Feb Mar Apr Maj Jun Jul Avg Sep Okt Nov Dec Letno
Povprečna visoka temperatura °C 14 18 23 30 36 41 42 42 39 33 23 17 30
Povprečna nizka temperatura °C 7 9 13 19 23 28 29 29 27 21 13 8 19
Rekordno nizka temperatura °C −7.2 −4.5 2.2 7.0 13.0 17.8 19.4 22.2 18.3 7.0 0.2 −2.5 −7.2
Povprečna količina padavin cm 2.5 1.3 1.3 1.3 0.51 0 0 0 0 0.51 1.0 1.0 6.9
Vir 1: Weatherbase[23]
Vir 2: [24]

Sklici uredi

  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 Ring, Trudy (1996). Najaf. Global Security. Pridobljeno 13. septembra 2009.
  2. ↑ Anthony H. Cordesman; Sam Khazai (4. junij 2014). Iraq in Crisis. Rowman & Littlefield, str. 319. ISBN 9781442228566.
  3. ↑ Patrick Cockburn (8. april 2008). Muqtada: Muqtada al-Sadr, the Shia Revival, and the Struggle for Iraq (ilustrirana izdaja). Simon and Schuster, str. 146. ISBN 9781416593744.
  4. ↑ Kenneth M. Pollack; Raad Alkadiri; J. Scott Carpenter; Frederick W. Kagan; Sean Kane (2011). Unfinished Business: An American Strategy for Iraq Moving Forward. Brookings Institution Press, str. 103. ISBN 9780815721666.
  5. ↑ Linda Robinson (2005). Masters of Chaos: The Secret History of the Special Forces (ponatis). PublicAffairs, str. 260. ISBN 9781586483524.
  6. ↑ Ali al-Sistani is Iraq’s best hope of curbing Iranian influence. But he is 85 and has no obvious successor. The Economist, 5. december 2015. Pridobljeno 6. decembra 2015.
  7. ↑ Never Again! ShiaNews.com.
  8. ↑ Iran Diary, Part 2: Knocking on heaven's door. Asia Times Online.
  9. ↑ Muslim Shiites Saint Imam Ali Holy Shrine - 16 Images. Cultural Heritage Photo Agency.
  10. ↑ The tragic martyrdom of Ayatollah Al Hakim calls for a stance. Modarresi News, 4. september 2003.
  11. ↑ Zaman Online, 13. avgust 2004.
  12. ↑ Why 2003 is not 1991. The Guardian, 1. april 2003.
  13. ↑ Iraqi forces in Najaf take cover in important Shia shrine. The Boston Globe, 2. april 2003.
  14. ↑ Religious rivalries and political overtones in Iraq. CNN.com, 23. april 2003.
  15. ↑ Miscellaneous Relevant Links. Muslims, Islam, and Iraq.
  16. ↑ Hala Mundhir Fattah; Frank Caso (2009). A brief history of Iraq. Infobase Publishing, str. 140. ISBN 978-0-8160-5767-2. Pridobljeno 18. oktobra 2010.
  17. ↑ Mallat, Chibli (2004). The Renewal of Islamic Law: Muhammad Baqer As-Sadr, Najaf and the Shi'i International. Cambridge University Press. Pridobljeno 13. Septembra 2009.
  18. ↑ Ring, Trudy (1996). International Dictionary of Historic Places: Middle East and Africa. Taylor & Francis. Pridobljeno 13. septembra 2009.
  19. ↑ George Farag (2007). Diaspora and Transitional Administration: Shiite Iraqi Diaspora and the Administration of Post-Saddam Hussein Iraq. ProQuest. str. 133–134. ISBN 9780549410034.
  20. ↑ Nakash, Yitzhak (2003). The Shi'is of Iraq. Princeton University Press. Pridobljeno 13. septembra 2009.
  21. ↑ Yitzhak Nakash. The Shi'as of Iraq. Princeton: Princeton University Press, 1994, str. 16.
  22. ↑ Husain, Faisal (oktober 2014). In the Bellies of the Marshes: Water and Power in the Countryside of Ottoman Baghdad. Environmental History.
  23. ↑ »Weatherbase: Historical Weather for An Najaf, Iraq«. Weatherbase. 2011. Retrieved on November 24, 2011.
  24. ↑ »Iraq Climatological Data - NOAA Central Library«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. oktobra 2017. Pridobljeno 3. januarja 2016.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Nadžaf&oldid=5951703«