Nace Šumi
| Članek ne navaja nobenega vira. (decembra 2020) |
Nace (Ignac) Šumi, slovenski umetnostni zgodovinar, konservator, etnograf, pedagog in likovni kritik, * 14. maj 1924, Klanec pri Kranju, † 23. junij 2006, Dobeno.
| Nace Šumi | |
|---|---|
 Nace Šumi | |
| Rojstvo | 14. maj 1924[1] Klanec, Kranj[d] |
| Smrt | 23. junij 2006[1] (82 let) Dobeno, Slovenija |
| Državljanstvo | .svg){kind=small} SFRJ Slovenija |
| Poklic | umetnostni zgodovinar, univerzitetni profesor, likovni kritik |
ŽivljenjepisUredi
Mati je bila Albina Varl, oče Ignac Šumi. Mladost je preživel v Kranju. Med drugo svetovno vojno je bil komaj polnoleten vse od konca junija 1942 do 29. aprila 1945 interniran v taborišču Dachau. Junija 1945 se je vrnil v Slovenijo. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je po vojni diplomiral leta 1950. Leta 1960 pa je doktoriral s temo baročne arhitekture v Ljubljani. Bil je spoštovan in pronicljiv likovni kritik. Veljal je za enega največjih poznavalcev likovne, arhitekturne in urbanistične podobe Ljubljane, njene secesije in baroka. Bil je eden vodilnih slovenskih konservatorjev, saj je s svojim delom zaznamoval prenovo Ljubljane in številnih drugih mest, gradov in cerkva. Sodeloval je z Jožetom Plečnikom pri prenovi Križank in s številnimi njegovimi učenci ter mlajšimi generacijami pri oživljanju palač v mestu. Prvi je ovrednotil baročno arhitekturo osrednje Slovenije in secesijsko ustvarjanje v Ljubljani. Z Markom Mušičem (Šumi je avtor besedila za njegove monografije) je svetoval pri prenovi Železniške postaje v Ljubljani. Usmerjal je svoje učence, zlasti konservatorje v različnih regijah države in jim pomagal v dilemah reševanja kulturnih spomenikov s temeljnimi navodili in usmeritvami. Njegovi učenci so prevzeli vodilno vlogo med konservatorji in likovnimi kritiki, ko se je umaknila starejša generacija Steletove šole in zaznamovali konservatorstvo v Sloveniji vse do prvega desetletja 21. stoletja.
Sprva je delal kot konservator v Mestnem muzeju v Ljubljani. Od leta 1962 pa do upokojitve leta 1994 je poučeval umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, od 1974 kot redni profesor. Bil je tudi dekan FF (1983-86) ter ustanovitelj (1979) in prvi vodja Znanstvenega inštituta FF. Pri njem so diplomirale številne generacije slovenskih umetnostnih zgodovinarjev. Na podiplomski študij so k profesorju hodili kolegi iz vse Jugoslavije. Svoje študente je spremljal in usmerjal tudi po diplomi ali podiplomskem študiju. S predavanji, ključnimi članki v strokovnih glasilih, s strokovnimi in poljubnimi publikacijami je postavil temelje raziskav arhitekture od 16. do 20. stoletja in zgodovine urbanizma ter razvoja naselij. Vrsto let je bil predsednik Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva, dolgoletni glavni urednik Zbornika za umetnostno zgodovino (1972-95), in pobudnik več knjižnih zbirk (Ars Sloveniae). Organiziral je številne simpozije, dajal smernice za razvoj in pripravil za televizijo sam ali z učenci več oddaj o ključnih problemih urbanizma, dediščine in likovne ustvarjalnosti.
Ljubljana je profesorju leta 1976 podelila Župančičevo nagrado. Šumi je leta 1990 prejel Steletovo nagrado za življenjsko delo na področju konservatorstva. Po upokojitvi mu je Univerza v Ljubljani podelila naziv zaslužnega profesorja (1996), leta 1997 je za življenjsko delo dobil Nagrado Republike Slovenije za znanstvenoraziskovalno delo, leta 2001 pa še nagrado Izidorja Cankarja za svoje življenjsko delo na področju umetnostne zgodovine. Posmrtno je bil imenovan za častnega občana Mestne občine Kranj (2007). Pokopan je v Kranju.
MonografijeUredi
- Arhitektura secesijske dobe v Ljubljani (1954)
- Gregor Maček (1958)
- Ljubljanska baročna arhitektura (1961)
- Arhitektura šestnajstega stoletja na Slovenskem (1966)
- Arhitektura sedemnajstega stoletja na Slovenskem (1969)
- Baročna arhitektura (1969)
- Pogledi na slovensko umetnost (1975)
- Ljubljana : zasnove mesta skozi zgodovino (1976)
- Valovanje v svetlobi, Marko Mušič, arhitektura nove draveljske cerkve (1988)
- Nove Žale: arhitekt Marko Mušič; monografija o razširjenem delu ljubljanskega pokopališča (1990)
- Slovenija - umetnostni vodnik (1990; 1992-1. dopolnjeni ponatis)
- Po poti baročnih spomenikov Slovenije (1992)
- Naselbinska kultura na Slovenskem : urbana naselja (1994)
- Znak v prostoru, Arhitektura nove avtobusne postaje v Novem mestu. Arhitekt Marko Mušič (1994)
- Signs, Knjiga o arhitekturni obliki, njeni vsebini in pomenu. Architect Marko Mušič (2000)
- Marko Mušič : Vile / Villas (2001)
- Jože Karlovšek : poklic in poklicanost (2006)
- Arhitektura 18. stoletja na Slovenskem : obdobje zrelega baroka (2007)
