Mnogočasovne razsežnosti

Mnogočasovne razsežnosti razširjajo pojem enorazsežnega časa na več razsežnosti. Možnost obstoja več časovnih razsežnosti so nekajkrat raziskovali v fiziki in filozofiji.

Fizika uredi

Einsteinova posebna teorija relativnosti opisuje prostor-čas kot mnogoterost, katere metrični tenzor ima negativno lastno vrednost. To odgovarja predstavi o časovni smeri. Metrika z več negativnimi lastnimi metrikami bi ustrezno vsebovala več časovnih smeri, oziroma mnogočasovnih razsežnosti. Ni pa točnega dogovora o tem kakšna povezava obstaja med temi dodatnimi »časi« in časom, ki se ga običajno razume.

Ne glede na to so v fiziki razvijali teorije z več kot eno časovno razsežnostjo, ali kot resen opis stvarnosti, ali pa le kot nenavadno možnost. Barsovo delo o »dvočasovni fiziki«, na katero je vplivala simetrija SO(10,2) razširjene supersimetrične zgradbe M-teorije, je nedaven in sistematičen pristop h konceptu. Sorodna je F-teorija, veja teorije strun, ki jo je razvil Vafa, vendar ni »dvočasovna« fizikalna teorija, saj je njena metrična signatura (11,1).

Bars je izenačil pojem gibalne količine in lege.^[1] Ker je gibalna količina odvisna od hitrosti, torej tudi od časa (kot odvod poti po času), se v klasični mehaniki načeloma razlikuje od lege. V klasični mehaniki je bilo stanje gibajočega se telesa popolnoma opisano z njegovo gibalno količino in njegovo lego. V kvantni mehaniki se zaradi načela nedoločenosti lahko za delec točno določi le ena od teh dveh količin, obe hkrati pa ne. Bars domneva, da se ju v določenem trenutku pravzaprav niti ne da razlikovati. Povezani sta le z matematično simetrijo. Če pa se zamenja smisel tega para količin, se lega razlikuje od gibalne količine, ker ni neposredno vezana s časom. Če takšna simetrija obstaja, oziroma, če se lahko zamenja pomen teh dveh količin, je treba vpeljati dodatno časovno razsežnost. Dodatna razsežnost pa nujno zahteva tudi dodatno prostorsko razsežnost. Trenutna M-teorija, ki je ena od najresnejših kanditatkinj za poenotenje teorije gravitacije (splošne teorije relativnosti) in kvantne mehanike, ima 11 razsežnosti; 10 prostorskih in eno časovno. Simetrična dvočasovna M-teorija bi pojasnjevala naravo s trinajstimi razsežnostmi, 11-timi prostorskimi in dvema časovnima.

Walter Craig in Steven Weinstein sta dokazala obstoj dobro zastavljenega problema začetne vrednosti za ultrahiperbolično enačbo (posplošitvijo valovne enačbe v več kot eni časovni razsežnosti).^[2] To je pokazalo, da se začetni podatki na mešani (prostorski in časovni) hiperploskvi za katere velja posebna nekrajevna vez razvijejo deterministično v preostali časovni razsežnosti. George A. J. Sparling je obravnaval dodatne prostorskočasovne razsežnosti s pomočjo spinorjev.^[3]