Wikipedija

Manuel II. Paleolog

Manuel II. Paleolog (grško Μανουήλ Β΄ Παλαιολόγος, latinizirano: Manouēl II Palaiologos), bizantinski cesar, ki je vladal od leta 1391 do 1425, * 27. junij 1350, Konstantinopel, Bizantinsko cesarstvo, † 21. julij 1425, Konstantinopel, Bizantinsko cesrstvo.

Manuel II. Paleolog
Cesar in avtokrat Rimljanov
Cesar Bizantinskega cesarsarva
Vladanje16. februar 1391 – 21. julij 1425
PredhodnikIvan V. Paleolog
NaslednikIvan VIII. Paleolog
Rojstvo27. junij 1350
Konstantinopel
Smrt21. julij 1425 (75 let)
Konstantinopel
ZakonecHelena Dragaš
Potomcihčerka
Konstantin Paleolog
Ivan VIII. Paleolog
Teodor II.Paleolog,, despot Moreje
Andronik Paleolog, vladar Soluna
hčerka
Mihael Paleolog
Konstantin XI. Paleolog
Dimitrij Paleolog, despot Moreje
Tomaž Paleolog, despot Morje
Izabela Paleologina (nezakonska)
Imena
Μανουήλ Β΄ Παλαιολόγος
RodbinaPaleologi
OčeIvan V. Paleolog
MatiHelena Kantakuzena

Malo pred smrtjo se je umaknil v samostan in se primenoval v Mateja. Njegova soproga Helena Dragaš je poskrbela, da sta njuna sinova Ivan VIII. Paleolog in Konstantin XI. Paleolog postala bizantinska cesarja. Manuel se praznuje 21. julija.[1]

Življenje

uredi

Manuel II. je bil drugi sin cesarja Ivana V. Paleologa in njegove žene Helene Kantakuzene. Oče mu je podelil naslov despot.

 
Bizantinski dvoglavi orel z monogramom Paleologov

Leta 1365 in 1370 je odpotoval na zahod iskat podporo v vojnah Bizantinskega cesarstva z Osmanskom cesarstvom. Od leta 1369 je bil guverner Soluna. Po neuspelem poskusu brata Andronika IV. Paleologa, da bi prišel na bizantinski prestol, je leta 1473 oče razglasil Manuela za socesarja in svojega naslednika. V letih 1376–1379 ga je s prestola izrinil Andronik IV. in nato leta 1390 njegov sin Ivan VII. Paleolog Leta 1390 je Manuel s pomočjo Beneške republike osebno porazil svojega nečaka. Ko je leta 1390 na prestol ponovno prišel Ivan V., je bil Manuel prisiljen oditi kot častni talec na dvor sultana Bajazida I. v Burso. V tem času je bil prisiljen sodelovati na osmanskem pohodu proti Filadelfiji, zadnji bizantinski enklavi v Anatoliji.

Ko je izvedel za očetovo smrt februarja 1391, je pobegnil z osmanskega dvora in zavaroval svojo prestolnico pred morebitnimi zahtevami nečaka Ivana VII. Odnosi z Ivanom VII. so se izboljšali, Bajazid I. pa je kljub temu od leta 1394 do 1402 oblegal Konstantinopel. Po petih letih obleganja je Manuel mesto prepustil nečaku in s spremstvom okoli 40 ljudi odplul na zahod iskat na evropskih dvorih pomoč proti Osmanskemu cesarstvu. Med obiskanimi vladarji so bili Henrik IV. Angleški (december 1400 – januar 1401),[2] Karel VI. Francoski, Sigismund, sveti rimski cesar, Margareta I. Danska in Martin Aragonski. Leta 1399 je francoski kralj Karel VI. poslal v Konstantinopel maršala Jeana Le Maingreja s šestimi ladjami in 1.200 možmi, kasneje pa še Jeana de Chateaumoranda in 300 mož, da bi mesto branili pred Bajazidom.

Medtem se je križarski pohod pod vodstvom ogrskega kralja Sigismunda Luksemburškega končal s porazom v bitki pri Nikopolju 25. septembra 1396, Osmani sami pa so doživeli katastrofalen poraz v bitki s Timur Lenkom pri Ankari leta 1402. Manuel II. je križarjem v Nikopolj poslal na pomoč deset ladij.

Po Bajazidovi smrti so se začeli njegovi sinovi med seboj spopadati za nasledstvo. V nastalem medvladju je Ivanu VII. uspelo z Galipolskim mirovnim sporazumom doseči vrnitev evropske obale Marmorskega morja in Soluna Bizantinskemu cesarstvu. Po vrnitvi Manuela II. leta 1403, mu je nečak mirno predal oblast nad Konstantinoplom in zato dobil guvernerski položaj v osvobojenem Solunu. Po podpisu mirovnega sporazuma je Bizantinski cesarstvo dobilo tudi Nesebăr (1403–1453), Varno (1403–1415) in azijsko obalo Marmarskega morja od Skutarija do Nikomedije (1403–1421).

 
Zemljevid južnega Balkana in zahodne Anatolije leta 1410 po podpisu Galipolskega mirovnega sporazuma
 
Pol stavratona Manuela II.; na reverzu je Manuelova podoba

Manuel II. je 25. julija 1414 z ladjevjem štirih galej in dveh drugih ladij, ki sta prevažali konjenico in pehoto, odplul iz Konstantinopla v Solun. Namen njegove velike vojske je postal jasen šele potem, ko je nenajavljen pristal na Taosu, nepomembnem otoku, katerega je zasedel Francesco Gattilusio, sin vladarja Lesbosa. Manuel II. je potreboval tri mesece, da je ponovno vzpostavil svojo oblast na otoku. S Taosa je odplul v Solun, kjer ga je toplo sprejel sin Andronik, guverner mesta. Spomladi 1415 je s svojo vojsko odplul na Peloponez, kamor je priplul 29. marca. Po prihodu se je ukvarjal z utrjevanjem Morejskega despotata, nastalega na ostankih Latinskega cesarstva. Nadziral je gradnjo zidu Heksamilion preko Korintske ožine, namenjenega obrambi Peloponeza pred Osmanskim cesarstvom.

Manuel II. je vzdrževal prijateljske odnose z Mehmedom I. (1402–1421), zmagovalcem v osmanski državljanski vojni, njegov naslednik Murat II. (1421–1451) pa je leta 1422 napadel Konstantinopel. Manuel II. je v zadnjih letih vladanja večino državniških dolžnosti prepustil sinu in nasledniku Ivanu VIII. Paleologu in se vrnil v Evropo iskat podporo proti Osmanskemu cesarstvu. Na dvoru ogrskega kralja Sigismunda v Budimu se je zadržal dva meseca. Kralj je bil kljub porazu v bitki pri Nikopolju leta 1396 pripravljen sodelovati v vojni proti Osmanskemu cesarstvu, po izbruhu husitskih vojn na Češkem pa je bilo nemogoče računati na češko in nemško vojsko, ki sta bili neposredno vpleteni v vojna dogajanja, ogrska vojska pa je morala nadzirati dogajanja in braniti svoje kraljestvo.[3] Nezadovoljni Manuel se je iz Ogrske vrnil domov praznih rok, zato je bil njegov sin leta 1424 prisiljen podpisati zanj neugoden mirovni sporazum z Osmanskim cesarstvom in sultanu plačevati letni davek.

Manuel II. je umrl 21. julija 1424. Bil je avtor številnih del z različno vsebino, vključno s pismi, pesmimi, življenjepisi svetnikov, teološkimi in retoričnimi razpravami, pogrebnim govorom za brata Teodorja I. Paleologa in ogledalo princa za svojega sina in naslednika Joanesa. Ogledalo princa je pomembno zlasti zato, ker je zadnji primer te zvrsti bizantinske književnosti.

Družina

uredi
 
Miniatura iz rokopisa Louvre MS Ivoires 100, na kateri so upodobljeni Manuel II., Helena un trije njuni sinovi – sovladar Ivan VIII. in despota Teodor in Andronik

Z ženo Heleno Dragaš, hčerko srbskaga kmeza Konstantina Dragaša, je imel Manuel II. več otrok, med njimi

  • hčerko, omenjeno kot najstarejšo hčerko, vendar brez imena. Hčerka bi lahko bila Izabela Paleologina, Manuelova nezakonska hčerka za katero je znano, da se je poročila z Ilariom Dorio
  • Konstantina Paleologa, rojenega okoli 1393 ali 1398, umrlega pred letom 1405 v Monemvaziji
  • Ivana VIII. Paleologa (18. december 1392 – 31. oktober 1448), bizantinskega cesarja 1425–1448
  • Andronika Paleologa, despota Soluna (umrl 1429)
  • drugo hčerko, tudi brez znanega imena
  • Teodorja II. Paleologa, despota Moreje (umrl 1448)
  • Mihaela Paleologa, rojenega 1406/1407, umrlega 1409/1410 zaradi kuge
  • Konstantina XI. Dragaša Peleologa (8. februar 1405 – 29. maj 1453), despota Moreje, od 1448 do 1453 cesarja Bizantinskega cesarstva
  • Dimitrija Paleologa (okoli 1407–1470), despota Moreje
  • Tomaža Paleologa (okoli 1409 – 12. maj 1465), despota Moreje

Predniki

uredi
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
16. Andronik II. Paleolog
 
 
 
 
 
 
 
8. Mihael IX. Paleolog
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
17. Ana Ogrska
 
 
 
 
 
 
 
4. Andronik III. Paleolog
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
18. Levon II. Armenski
 
 
 
 
 
 
 
9. Rita Armenska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
19. Kerana Armenska
 
 
 
 
 
 
 
2. Ivan V. Paleolog
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
20. Tomaž II. Piemontski
 
 
 
 
 
 
 
10. Amadej V., grof Savoje
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
21. Beatrika di Fieschi
 
 
 
 
 
 
 
5. Ana Savoojska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
22. Ivan I. Brabantski
 
 
 
 
 
 
 
11. Marija Brabantska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
23. Margareta Brabantska
 
 
 
 
 
 
 
1. Manuel II. Paleolog
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
12. Mihael Kantakuzen
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
6. Ivan VI. Kantakuzen
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
13. Teodora Paleologina Angelina Kantakuzena
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
3. Helena Kantakuzena
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
28. Ivan Asen III. Bolgarski
 
 
 
 
 
 
 
14. Andronik Asen
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
29. Irena Paleologina
 
 
 
 
 
 
 
7. Irena Asanina
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 


Sklici

uredi
  1. ↑ Great Synaxaristes. (v grščini) Ὁ Ὅσιος Μανουὴλ αὐτοκράτωρ Κωνσταντινουπόλεως. 21 Ιουλίου. ΜΕΓΑΣ ΣΥΝΑΞΑΡΙΣΤΗΣ.
  2. ↑ Brian Cathcart. An emperor in Eltham. New Statesman, 25 september 2006.
  3. ↑ Szalay, J. y Baróti, L. (1896). A Magyar Nemzet Története. Budapest. Hungría: Udvari Könyvkereskedés Kiadó.
Manuel II. Paleolog
Dinsatija Paleolog
Rojen: 27. julij 1350 Umrl: 21. julij 1425
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Ivan V. Paleolog 		Bizantinski cesar
1391–1425 		Naslednik: 
Ivan VIII. Paleolog
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Manuel_II._Paleolog&oldid=6004076«