Odpre glavni meni

Liharda Kamenska

koroška svetnica

Liharda Kamenska (nemško Hidegard von Stein), koroška plemkinja in blažena, * okoli 910, † 5. februar, verjetno leta 985, Kamen v Podjuni. Po Slomšku je živela nad 100 let, v Kamnu v Podjuni. Je zgodovinska osebnost, ki verjetno izvira iz iste rodbine kot sveta Ema Krška. Kot dobrodelna mila mati Slovencev in kot Slovenka je bila sprejeta kot svetnica in z njo je povezana ljudska šega metanja štručejev oziroma kržejev.

Blažena Liharda Kamenska
Liharda Kamenska, slika iz Slomškovih Drobtinic iz leta 1855
Liharda Kamenska, slika iz Slomškovih Drobtinic iz leta 1855
Rojstvocca. 910
Smrtcca. 985
Kamen v Podjuni
Romarsko središčeCerkev svetega Lovrenca, Kamen v Podjuni
(pokopana)
God5. februar
Atributiberač, štrucej
Oltar svete Liharde Kamenske s slovenskim napisom v župnijski cerkvi v Kamnu v Podjuni. Kip ima za atribut berača in štručej.
Liharda Kamenska, kip iz znamenja v Kamnu v Podjuni

ZgodovinaUredi

Wilhelm Wegener je mnenja, da je bila Liharda Kamenska hčerka Ariba iz Leobna iz bogate bavarske rodbine Aribonov. Natančnih sorodniških povezav s sveto Emo Krško ni več mogoče določiti. Znano je le, da sta obe živeli v približno isti dobi, vendar je Liharda doživela višjo starost. Obe sta bili bogati.

Liharda je bila poročena z Albuinom, imenovanem tudi Pavel (vzhodno od Škarbinje je poznan kot Albuin ali Alboin, zahodno pa kot Pavel); bil je palatinski grof Koroške[1]. Živela je na Gradu Prosnica na Škarbinji visoko nad Dravo. Od tega gradu ni več sledu.

Legenda o njenem mučeništvu se nanaša na moža, ki je bil nanjo ljubosumen in jo je vrgel z grajskega okna. Angel pa jo je rešil in jo odnesel na njen Grad Kamen v Podjuni (o dojilji ni več sledu). Pri Slomšku se legenda bere kot pravi roman.

Po smrti svojega moža je podarila sinu Albuinu, kasnejšemu briksenškemu škofu, okoli leta 975 posestvo v Kamnu v Podjuni z ismimi slovanskimi hubami.[2]

Relikvija svete Liharde so deloma v Lihardinem oltarju Cerkvi svetega Lovrenca v Kamnu v Podjuni, deloma v Samostanu klaris Gradec, kamor so jih prinseli v 19. stoletju.

Inkulturacija in slovenska kulturna zgodovinaUredi

Češčenje svete Liharde Kamenske je po strokovnjaku Bojanu-Ilija Schnablu šolski primer za številne postopne procese inkulturacije. V njem najdemo elemente češčenja svetega Agata iz Katanije oziroma Sicilije, ki je zopet prevzela oziroma »inkulturirala« grško-rimski boginji Ceres in Demeter. Po drugi strani pa se v češčenju svete Liharde tudi najdejo elementi slovanskega poganskega pomladanskega kulta ter končno krščansko-katoliške tradicije.

Recepcija je do danes tesno povezana s slovensko kulturno zgodovino, saj je slovenščini nujno pripadala vloga kulturnega posredovalca, saj je bila jezik domačinov oziroma lokalnega avtohtonega prebivalstva Podjune na strnjenem ozemlju (šele v desetletjih po drugi svetovni vojni se je znatno spremenila jezikovna slika domačinov), četudi je do danes župnija dvojezična.[3][4] Do danes je ohranjena Lihardina ljudska pesem. Lihardina šega oziroma njeni elementi pa imajo več avtohtonih slovenskih imen: Lihardini kržeji, Lihardini štruceji, Agatini kržeji.[5]

Za prenašanje znanje o Lihardi in njene tradicije na Slovenskem je pomembno delo lavantinskega škofa Antona Martina Slomška, ki je zapisal legendo o sveti Lihardi Kamenski v Drobtinicah za novo leto 1855.[6]

Oltar svete Liharde v župnijski cerkvi ima slovenski napis v čast svete Liharde.

Metanje štrucejev ali kržejev je šega izpred župnijske cerkve vsako leto na prvo nedeljo v februarju.

SvetništvoUredi

Kakor trdi Jožko Šavli, je bila Liharda razglašena za svetnico še pred letom 1171, ko si je papež pridržal pravico razglasitve svetniškega kandidata za svetnika. Razglasitev je tako naverjetneje opravil domači škof, čeprav danes ne obstaja o tem nobena ohranjena listina. Uradno ima Liharda v Rimskokatoliški cerkvi naziv blažena.[7]

ViriUredi

  1. Mon. Car. III 218.
  2. Ankershofen: Kärntner Regesten in AÖG 1848
  3. Vgl.: Liste der Pfarren im Dekanat Eberndorf/Dobrla vas.
  4. Štefan Singer: Kultur- und Kirchengeschichte des Jauntales: Dekanat Eberndorf, Klagenfurt/Celovec 1979
  5. Schnabl, Bojan-Ilija : Sveta Liharda kamenska, „Usmiljena mati Slovencev“ in njeni podjunski štučeji. In: Nedelja (27. Januar 2013) S. 4–5.
  6. A. M. Slomšek: Izveličana Lihard, ubogih mila mati, Slovenka. In: Drobtinice za leto 1855. U Celovcu 1855, XI–XV.
  7. Jožko Šavli, Slovenski Svetniki - Karantanski Svetniki, Carantha.com, pridobljeno 5. februar 2015.

LiteraturaUredi

  • Bojan-Ilija Schnabl: Sveta Liharda kamenska, « Usmiljena mati Slovencev » in njeni podjunski kržeji. V: Koledar Mohorjeve družbe 2014. Celovec [2013], 48-52.
  • Bojan-Ilija Schnabl: Sveta Liharda kamenska, « Usmiljena mati Slovencev » in njeni podjunski štučeji. V: Nedelja (27. Januar 2013) S. 4–5.
  • Jože Till (2009). 4 K in Stein im Jauntal in der Gemeinde St. Kanzian am Klopeinersee. Celovec ; Ljubljana ; Dunaj : Mohorjeva družba. COBISS 1824724. ISBN 978-3-7086-0400-8. 

Glej tudiUredi

Zunanje povezaveUredi