Kmečka lastovka

vrsta ptic selivk iz roda Hirundo v družini hirundinidae (lastovke)

Kmečka lastovka (znanstveno ime Hirundo rustica) je ptica selivka iz družine lastovk, ki jo prepoznamo po modrem zgornjem delu telesa, škarjastem repu in ukrivljenih koničastih perutih.

Kmečka lastovka
Evropska podvrsta (H. r. rustica)
Oglašanje H. rustica v Philadelphia, Pensilvanija.
Znanstvena klasifikacija Uredi to klasifikacijo
Domena: Eukaryota (evkarionti)
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Aves (ptiči)
Red: Passeriformes (pevci)
Družina: Hirundinidae (lastovke)
Rod: Hirundo
Vrsta:
H. rustica
Dvočlensko ime
Hirundo rustica
Linnaeus, 1758
Podvrste

6, glejte besedilo

      gnezditveno;       skozi vse leto;       pozimi
Sinonimi
  • Hirundo erythrogaster (Boddaert, 1783)

Odrasel ptič meri med 17 in 21 cm v dolžino, od tega odpade na rep 3 do 6,5 cm. Evropska podvrsta je po trebuhu bele ali rahlo rumenkaste barve, čez prsi ima trak v barvi hrbta, grlo in čelo pa sta krvavo rdeča. Kadar med letom razširi rep, sta na spodnji strani vidni dve beli »okenci«. Spola sta podobna po obarvanosti in obliki, samci imajo v povprečju le nekoliko ožji in daljši rep, kar je v praksi težavno opaziti. Mladiči imajo krajši in bolj top rep, čelo in grlo rjavkaste barve, hrbet pa nima modrega sijaja.

 
Mladič z nasršenim perjem zaradi mraza. Mladiči so med drugim prepoznavni po bolj bledem odtenku rdeče po grlu.

Pogosto jo je možno opazovati kako lovi žuželke tik nad tlemi v kulturni krajini, kjer je eden najbolj znanih ptičev. Pogosto gnezdi v kmečkih hišah, hlevih, lopah, pod mostovi ipd., kjer si par zgradi skodeličasto gnezdo iz blata, ojačanega z rastlinskim materialom. Osebki, ki gnezdijo v Evropi, se jeseni odselijo v podsaharsko Afriko, kjer prezimijo.

Razširjenost

uredi

Je najbolj razširjena med lastovkami in gnezdi v Severni in Srednji Ameriki, Evropi, Severni Afriki in večjem delu Azije, prezimuje pa na južni polobli – v Srednji in Južni Ameriki, podsaharski Afriki, južni in jugovzhodni Aziji ter Avstraliji.

Taksonomija

uredi

Kmečko lastovko je prvi znanstveno opisal Carl Linnaeus leta 1758 v 10. izdaji svoje knjige Systema Naturae kot Hirundo rustica. Opisal jo je z besedami: "H. rectricibus, exceptis duabus intermediis, macula alba notatîs"[2] ("bele lise na krilih, razen na dveh sredinskih repnih peres"). Ime Hirundo pomeni v latinščini "lastovka"; rusticus pa "podeželska/kmečka".[3] Ta vrsta je edina iz tega rodu, ki se pojavlja tudi v Amerikah, medtem ko so ostale vrste iz tega rodu doma predvsem v Afriki.

V tem rodu ne obstaja veliko [[taksonomskih]] nejasnosti, toda rdečeprso lastovko (Hirundo lucida), ki stalno živi v zahodni Afriki, kongovskem bazenu in Etiopiji, so v preteklosti obravnavali kot podvrsto kmečke lastovke.[4]

Podvrste

uredi
 
Holotip Chelidon rustica transitiva Hartert (NML-VZ T2057) v World Museum, National Museums Liverpool

Na splošno je priznanih šest podvrst kmečke lastovke:[5][6]

  • H. r. rustica, gnezdi v Evropi in Aziji – od severnega tečajnika na severu, do Severne Afrike, Bližnjega vzhoda in Sikima na jugu ter vzhodno do reke Jenisej. Prezimuje v Afriki, Arabiji, Indijski podcelini.[5] Ptice iz Evrazije (do najmanj 91° vzhodne geografske dolžine) zimujejo v južni Afriki,[7] in lahko letno preletijo do 11.660 km.[8] To je bila prva podvrsta, katere genom je bil sekvenciran in objavljen.[9]
  • H. r. transitiva je prvi znanstveno opisal Ernst Hartert leta 1910. Gnezdi na Bližnjem vzhodu (od južne Turčije do Izraela), deloma je stalno prisotna, nekatere ptice prezimujejo v vzhodni Afriki. Ima oranžno-rdeče spodnje perje.[5] Holotip Chelidon rustica transitiva Hartert (Vog. pal. Fauna, Heft 6, 1910. p. 802), odrasla samice, se nahaja v zoološki zbirki vretenčarjev v National Museums Liverpool v World Museum, s številko NML-VZ T2057.[10]
  • H. r. savignii, stalno prisotna podvrsta v Egiptu. Prvi jo je znanstveno opisal James Stephens leta 1817 in poimenoval po francoski zoologinji Marie Jules César Savigny.[11] Podobna je podvrsti transitiva, ampak ima temnejše rdeče spodnje perje.[12]
  • H. r. gutturalis, prvi jo je znanstveno opisal Giovanni Antonio Scopoli leta 1786,[6] Ima belo spodnje perje, prsi so kostanjeve, spodnji del bolj rožnato-bež.[13] V to podvrsto so vključene populacije, ki gnezdijo v srednji in vzhodni Himalaji,[14] čeprav je območje gnezdenja predvsem na Japonskem in v Koreji. Prezimuje po celotni tropski Aziji od Indije do Šri Lanke[15] vzhodno do Indonezije in Nove Gvineje. Vedno večje število jih prezimuje v Avstraliji. Na območju reke Amur se križa s podvrsto H. r. tytleri.
  • H. r. tytleri, prvi jo je znanstveno opisal Thomas Jerdon leta 1864 in poimenoval po angleškem vojaku, naturalistu in fotografu Robert Christopher Tytleru.[6] Ima temno oranžno-rdeče spodnje perje, nepopoln prsni pas in daljši rep.[13] Gnezdi v osrednji Sibiriji in severni Mongoliji, prezimuje od vzhodnega Bengala do Tajske in Malezije.[5]
  • H. r. erythrogaster, severnoameriška podvrsta, ki jo je prvi znanstveno opisal Pieter Boddaert leta 1783.[6] Loči se od evropske oblike po bolj rdečem spodnjem perju in pogosto nepopolnem modrem prsnem pasu. Gnezdi po celotni Severni Ameriki (od Aljaske do južnega Mehike) in prezimuje v Srednji Ameriki, Južni Ameriki, Panami, Kostariki, Malih Antilih.[16] Nekatere lahko prezimujejo v najbolj južnih delih območja gnezdenja. Od 1980-ih dalje beležijo tudi posamične primerke gnezdenja v Argentini.[17]
     
    H. r. erythrogaster resting on a twig in Washington State, US

Sklici

uredi
  1. BirdLife International (2019). »Hirundo rustica«. Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2019: e.T22712252A137668645. doi:10.2305/IUCN.UK.2019-3.RLTS.T22712252A137668645.en. Pridobljeno 12. novembra 2021.
  2. Linnaeus, Carolus (1758). Systema naturae per regna tria naturae, secundum classes, ordines, genera, species, cum characteribus, differentiis, synonymis, locis. Tomus I. Editio decima, reformata (v latinščini). Holmiae. (Laurentii Salvii). str. 191.
  3. Lewis, Charlton T (1888). A Latin dictionary for schools. Harper & Brothers. ISBN 978-0-19-910204-4.
  4. Barlow, Clive; Wacher, Tim; Disley, Tony (1997). A Field Guide to birds of The Gambia and Senegal. Robertsbridge: Pica Press. ISBN 978-1-873403-32-7. p279
  5. 5,0 5,1 5,2 5,3 Turner, Angela K; Rose, Chris (1989). Swallows & Martins: An Identification Guide and Handbook. Boston: Houghton Mifflin. ISBN 978-0-395-51174-9. p164–169
  6. 6,0 6,1 6,2 6,3 Dickinson, Edward C.; Eck, Siegfried; Christopher M. Milensky (2002). »Systematic notes on Asian birds. 31. Eastern races of the barn swallow Hirundo rustica Linnaeus, 1758«. Zoologische Verhandelingen, Leiden. 340: 201–203. ISSN 0024-1652. Arhivirano iz spletišča dne 24. julija 2011. Pridobljeno 24. novembra 2007.
  7. »European Swallow Hirundo rustica«. SAFRING results. Avian Demography Unit, Department of Statistical Sciences, University of Cape Town. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. aprila 2016. Pridobljeno 1. decembra 2007.
  8. »Bird ringing across the world«. EURING Newsletter — Volume 1, November 1996. Euring. Arhivirano iz spletišča dne 3. decembra 2007. Pridobljeno 1. decembra 2007.
  9. Formenti, Giulio (2018). »SMRT long reads and Direct Label and Stain optical maps allow the generation of a high-quality genome assembly for the European barn swallow (Hirundo rustica rustica. GigaScience. 8 (1). doi:10.1093/gigascience/giy142. PMC 6324554. PMID 30496513.
  10. »Vertebrate Zoology«. www.gbif.org (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 1. decembra 2021. Pridobljeno 1. decembra 2021.
  11. Dekker, René (2003). »Type specimens of birds. Part 2«. NNM Technical Bulletin. 6: 20. Arhivirano iz spletišča dne 1. oktobra 2018. Pridobljeno 24. novembra 2007.
  12. Mullarney, Killian; Svensson, Lars; Zetterstrom, Dan; Grant, Peter (1999). Collins Bird Guide. London: HarperCollins. ISBN 978-0-00-219728-1. p242
  13. 13,0 13,1 Rasmussen, Pamela C.; John C. Anderton (2005). Birds of South Asia: The Ripley Guide. Smithsonian Institution and Lynx Edicions. ISBN 978-84-87334-67-2.
  14. Whistler, H (1937). »The breeding Swallow of the Western Himalayas«. Ibis. 79 (2): 413–415. doi:10.1111/j.1474-919X.1937.tb02182.x.
  15. Whistler, H (1940). »The Common Swallow Hirundo rustica rustica in Ceylon«. Ibis. 82 (3): 539. doi:10.1111/j.1474-919X.1940.tb01671.x.
  16. Hilty, Steven L (2003). Birds of Venezuela. London: Christopher Helm. ISBN 978-0-7136-6418-8. p691
  17. Torres, Cristian & Brandolin, Pablo (Junij 2020). »Datos sobre la biologia reproductiva de la Golondrina Tijerita Hirundo rustica y registros novedosos de nidificatión en la provincia de San Luis y suroeste de Córdoba, Argentina« (PDF). Cotinga (v španščini). 42: 61–65. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 23. junija 2022. Pridobljeno 28. decembra 2020.

Zunanje povezave

uredi
(slovensko)
(angleško)