Jože Lampret

slovenski duhovnik in partizan

Jože Lampret, slovenski duhovnik in udeleženec NOB, * 19. januar 1903, Šoštanj, † 23. maj 1969, Ljubljana.

Jože Lampret
Portret
Rojstvo19. januar 1903({{padleft:1903|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:19|2|0}})
Šoštanj
Smrt25. maj 1969({{padleft:1969|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:25|2|0}}) (66 let)
Ljubljana
DržavljanstvoFlag of Yugoslavia (1946-1992).svg SFRJ
Flag of Yugoslavia (1918–1941).svg Kraljevina Jugoslavija
Flag of Hungary (1896-1915; angels; 3-2 aspect ratio).svg Avstro-Ogrska
Poklicduhovnik, partizan
Poznan poPartizanski duhovnik in verski referent XIV. divizije.

ŽivljenjeUredi

 
Ena izmed najpogosteje upodobljenih podob slovenskega narodnoosvobodilnega boja: Prenos ranjencev 14 divizije na Paškem Kozjaku 19. februarja 1944. Prvi z leve je verski referent divizije Jože Lampret.

Jože Lampret se je rodil 19. januarja 1903 v Šoštanju, v tedanji deželi Štajerski v Avstro-Ogrski monarhiji. Osnovno šolo je obiskoval v Šoštanju, temu je sledilo obiskovanje gimnazije v Celju, nato se je pa vpisal na Teološko fakulteto v Mariboru in jo obiskoval v letih 1927-1931. Že v času študija se je politično angažiral, a je kljub temu ob koncu študija deloval kot duhovnik po raznih župnijah lavantinske škofije, kjer je med drugim tudi bil eden izmed organizatorjev viničarjev in delavcev v raznih strokovnih in prosvetnih društvih. V prostem času se je ukvarjal z raziskovanjem izkoriščanja proletariata in svoja spoznanja objavljal v raznih časopisih. Postopoma se je njegovo politično udejstvovanje povečevalo in doseglo vrhunec leta 1939, ko je podpisal razglas Zveze delovnega ljudstva Slovenije, zaradi česar je bil tudi zaprt, kasneje (januarja 1940) pa izgnan iz vseh srezov Dravske banovine in je bil prisiljen zbežati v Savsko.

Začetek napada sil osi na Jugoslavijo je doživel v Liki, kjer je doživel nasilja ustaštva in se je zato povezal s partizanskim gibanjem. Leta 1943 se je s partizansko delegacijo vrnil v Slovenijo, . kjer se je pod prisego »V imenu Boga in slovenskega naroda!«[1] uradno pridružil slovenski veji partizanskega gibanja. Postal je eden izmed članov SNOS (Slovenski narodnoosvobodilni svet) in bil naposled imenovan za verskega referenta XIV. Divizije. V XIV. diviziji se je pridružil kulturniški skupini (med drugimi je bil najvidnejši član te skupine njegov someščan Karel Destovnik - Kajuh) in se januarja 1944 udeležil pohoda na Štajersko. Tekom vojne je deloval tako kot partizanski duhovnik in politični aktivist ter član štajerskega PO Osvobodilne Fronte, a je bil že med vojno zaradi svojega delovanja na ljubljanskem območju brez privoljenja pristojnega škofa suspendiran. Leta 1945 je deloval kot prevajalec ob zajetju nemškega poveljnika Armadne skupine E - Alexandra Löhra.

Kljub izrecnemu nasprotovanju Cerkve, ga je oblast imenovala za profesorja (sociologije religije) na Teološki fakulteti. Leta 1950 je bil zaradi delovanja v Cirlimetodijskem društvu katoliških duhovnikov, ga je Cerkev ekskomunicirala. Po sporazumu z Vatikanom je sprejel pogoj, da se začasno umakne v samostan Pleterje, da bi bila ekskomunikacija preklicana.

Tudi po vojni je kot idealist in socialni utopist verjel, da bosta krščanstvo in socializem našla skupno pot, a kasnejše delovanje jugoslovanske države je te želje razblinilo. Življenje je končal s samomorom s plinom.

Nagrade in priznanjaUredi

  • nosilec partizanske spomenice 1941 ter več visokih državnih odlikovanj
  • 1947: red zaslug za ljudstvo s srebrnimi žarki
  • 10. december 1951: red zaslug z zlatim vencem, red bratstva in enotnosti z zlatim vencem ter Red za hrabrost
  • 29. november 1959: odlikovanje red zaslug z rdečo zastavo
  • 28. december 1965: red republike z zlatim vencem

SkliciUredi

Glej tudiUredi

Seznam slovenskih rimskokatoliških duhovnikov

ViriUredi

Zunanje povezaveUredi