Italijanske vojne za neodvisnost

Italijanske vojne za neodvisnost je skupno ime za revolucionarna gibanja in oborožene spopade, ki so se v okviru pomladi narodov leta 1848 odvijali na severnih ozemljih Apeninskega polotoka in ki so privedli do zedinjenja Italije leta 1861.

Prvi nemiri

Prvi odziv na vseevropsko dogajanje je bila tako imenovana sicilska revolucija januarja 1848, ki so jo organizirali in vodili sicilski plemiči proti vladi Bourbonov. Dosegli so, da je Ferdinand II. Dveh Sicilij izdal ustavo in njegovemu zgledu so v kratkem sledili Leopold II. Toskanski (17. februarja), Karel Albert I. Sardinski (4. marca) ter papež Pij IX. (14. marca).

Medtem je v Franciji izbruhnila tretja francoska revolucija proti cesarju, v Milanu petero Milanskih dni in v Benetkah Republika svetega Marka, oba naperjena proti Avstriji. Sardinski kralj, hoteč preprečiti podobne nemire v svoji državi, pa tudi z namenom širitve svojih ozemelj, je napovedal vojno Avstrijskemu cesarstvu. To je bil začetek italijanskih vojn za neodvisnost.

Prva vojna za neodvisnost

Prva vojna za neodvisnost Italije je trajala od 23. marca 1848 do 24. marca 1849. Glavna udeleženca sta bila Avstrijsko cesarstvo in Kraljevina Sardinija, na čigar stran so pristopile Benetke, Milano, Toskanska nadvojvodina, Modenska vojvodina, Parmska vojvodina in prostovoljci iz raznih krajev; sodelovanje sta obljubili tudi Papeška država in Kraljevina Dveh Sicilij, ki sta se pa umaknili pred začetkom spopadov. Bitke so potekale v Lombardsko-beneškem kraljestvu in na ozemlju Kraljevine Sardinije. Zmagala je Avstrija, meddržavne meje se niso spremenile, Lombardsko-beneško kraljestvo je ostalo pod Avstrijo.

Glavni članek: Bitka pri Custozzi (1848).

Glavni članek: Bitka pri Novari (1849).

Druga vojna za neodvisnost

Druga vojna za neodvisnost Italije je trajala od 27. aprila 1859 do 12. julija 1859. Glavni udeleženci so bili Avstrijsko cesarstvo, Kraljevina Sardinija in Francija. Bitke so potekale v Lombardsko-beneškem kraljestvu in na ozemlju v Kraljevine Sardinije. Zmagali sta Francija in Sardinija, ki je pridobila velik del ozemlja Lombardije.

Glavni članek: Bitka pri Magenti (1859).

Glavni članek: Bitka pri Solferinu (1859).

Tretja vojna za neodvisnost

Tretja vojna za neodvisnost Italije se obravnava kot del Avstrijsko-pruske vojne in je trajala od 20. junija 1866 do 12. avgusta 1866. Glavna udeleženca sta bila Avstrijsko cesarstvo in Kraljevina Italija. Bitke so potekale v današnji severni Italiji in na Jadranskem morju. Zmagala je kraljevina Italija, ki je na koncu pridobila še Benečijo.

Glavni članek: Bitka pri Bezzecci (1866).

Glavni članek: Bitka pri Versi (1866).

Glavni članek: Bitka pri Visu (1866).

Viri

Scardigli, Marco (2011). Le grandi battaglie del Risorgimento. Milano : BUR Rizzoli. ISBN 978-88-17-04611-4.
Blake, Robert (1988). Oxfordova enciklopedija zgodovine: Od 19. stoletja do danes. DZS d.d., Ljubljana. COBISS 36667136. ISBN 86-341-1177-6.

Glej tudi

Ta članek o vojaški zgodovini je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

Ta članek o Italiji je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.