Habsburška Srbija (1788–1792)

Habsburška Srbija ali Kočina krajina (srbsko Кочина крајина, Kočina krajina) je bilo srbsko ozemlje, ustanovljeno med avstrijsko-turško vojno (1788–1791) v Smederevskem sandžaku, Osmansko cesarstvo. Habsburžani so v Krajini ustanovili Srbski svobodni korpus. Najslavnejši kapitan korpusa je bil Koča Anđelković, po katerem je Krajina dobila ime. Krajina je od februarja do 7. septembra 1788 obsegala samo osrednji del Smederevskega sandžaka, med vojno pa se je razširila in postala habsburški protektorat pod vojaško upravo, imenovan Srbija (nemško Serbien). Po umiku Avstrijcev in sklenitvi Sistovskega mirovnega sporazuma leta 1792 je bilo ozemlje vrnjeno Osmanskemu cesarstvu.

Kočina krajina
Serbien
ozemlje Habsburške monarhije

 

1788–1792
Zastava Grb
Ozemlje por habsburško oblastjo leta 1789–1790
Glavno mesto Beograd
Jeziki srbski, nemški
Religija katoliška,
pravoslavna
Vlada vojaška uprava
Zgodovinsko obdobje zgodnji novi vek
 -  habsburška okupacija 1788
 -  avstrijsko-turška vojna 1787–1791
 -  umik Habsburžanov,
Sistovski sporazum
1792
Opozorilo: Vrednost v "parametru continent" ni podana

OzadjeUredi

SrbiUredi

Srbi so aktivno sodelovali v vojnah na Balkanu proti Osmanskemu cesarstvu in organizirali več vstaj.[1] Zaradi vstaj so bili deležni preganjanj in pustošenja svojega ozemlja.[1] Sledile so velike migracije Srbov na habsburško ozemlje.[1]

Habsburško-rusko zavezništvoUredi

Leta 1786 so se zaradi konfliktov v Zakavkazju odnosi med Rusijo in Osmanskim cesarstvom zaostrili. Naslednje leto sta se Jožef II. in Katarina II. že drugič sestala na Krimu, kar je spodbudilo Osmansko cesarstvo, da je Rusiji napovedalo vojno.[2] Avstrijci so medtem pripravljali srbske begunce na vojno.

ZgodovinaUredi

Kočina krajinaUredi

 
Kočino obmejno ozemlje, na katerem je leta 1788 izbruhnil upor Srbov proti Osmanskemu cesarstvu

V habsburškem Banatu je bil ustanovljen Srbski svobodni korpus 5.000 vojakov, beguncev, ki so pobegnili med prejšnjimi spopadi v Osmanskem cesarstvu.[3] Korpus naj bi se boril za osvoboditev Srbije in združitev pod Habsburško krono.[3] Vrhovni poveljnik korpusa je bil avstrijski major Mihailo Mihaljević.[2] Med prostovoljci so bili Aleksa Nenadović, Stanko Arambašić, Karađorđe Petrović, Radič Petrović in najvidnejši Koča Anđelković.[2] Avstrijci so korpus uporabili v dveh neuspelih poskusih osvojitve Beograda, prvič konec leta 1787 in drugič na začetku leta 1788.[3]

Avstrijci so to vstopili v vojno februarja 1788, čeprav so takrat že izgubili najboljše možnosti za lahko zmago.[3] Počasne priprave Rusije so namreč Osmanom omogočile koncentriranje njihove vojske v Beogradu.[4] Avstrijci so se zanašali na rusko podporo v Moldaviji, ki se je začela šele konec leta 1788. Zdi se tudi, da Jožef II. ni bil ravno naklonjen vojni proti Osmanom.[4] Osmani so julija preko Donave vdrli v avstrijski Banat.[4] Čez Donavo je prišlo tudi 50.000 srbskih beguncev, kar je Avstrijcem povzročilo velike logistične težave.[4] Sredi avgusta je Jožef II. poslal v Banat 20.400 vojakov.[4]

Habsburška okupacija SrbijeUredi

 
Franz Johann Joseph von Reilly (1791): Zemljevid "Kraljevine Srbije"

8. oktobra 1789 je Ernst Gideon von Laudon zavzel Beograd. Avstrijske sile so zasedle Srbijo, mnogi Srbi iz Svobodnega korpusa, ki se je boril na habsburški strani, pa so pridobili organizacijo in vojaško znanje.[5] Okupatorje je spremljala katoliška cerkev, ki si je prizadevala spreobrniti pravoslavne Srbe v katoliško vero.

Leta 1781 so bili Habsburžani prisiljeni na umik preko Donave in Save. Zaradi strahu pred osmanskim maščevanjem se jim je pridružilo več tisoč srbskih družin. Vojna se je končala s sklenitvijo Sistovskega miru in Srbijo je ponovno zasedlo Osmansko cesarstvo. Srbi so spoznali, da so jih Habsburžani izigrali, in so se po letu 1792 začeli zanašati na pomoč Rusov.[5]

PoslediceUredi

Po vojni je Osmansko cesarstvo Srbom podelilo pravico do pobiranja lokalnih davkov.[6] Razseljeni janičarji, odpuščeni po reorganizaciji osmanske vojske, so se zbrali v Srbiji (Smederevski sandžak) in poskušali preklicati pravice, podeljene Srbom.[6] Ti odpadniški janičarji, imenovani dahije, so umorili kar 150 srbskih voditeljev (knezov), kar je sprožilo Prvo srbsko vstajo (1804).[6] Vodja vstaje Đorđe Petrović je med habsburško okupacijo služboval kot prostovoljec v avstrijski vojski.[6] Vstaja se je razširila v srbsko revolucijo (1804–1817), katere cilj je bil neodvisna Srbija.

ZapuščinaUredi

V Jagodini in Kladovu se v čast upora vsako leto praznujejo "Dnevi Kočine krajina".[7]

SkliciUredi

  1. 1,0 1,1 1,2 Ga ́bor A ́goston; Bruce Alan Masters (1. januar 2009). Encyclopedia of the Ottoman Empire. Infobase Publishing. str. 518–. ISBN 978-1-4381-1025-7.
  2. 2,0 2,1 2,2 Ćorović 2001.
  3. 3,0 3,1 3,2 3,3 Paul W. Schroeder (1996). The Transformation of European Politics, 1763-1848. Oxford University Press. str. 58–59. ISBN 978-0-19-820654-5.
  4. 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 Virginia Aksan (14. januar 2014). Ottoman Wars, 1700-1870: An Empire Besieged. Routledge. str. 163–. ISBN 978-1-317-88403-3.
  5. 5,0 5,1 R.S. Alexander (30. januar 2012). Europe's Uncertain Path 1814-1914: State Formation and Civil Society. John Wiley & Sons. str. 19–. ISBN 978-1-4051-0052-6.
  6. 6,0 6,1 6,2 6,3 John R. Lampe (28. marec 2000). Yugoslavia as History: Twice There Was a Country. Cambridge University Press. str. 48–. ISBN 978-0-521-77401-7.
  7. Дани Кочине Крајине" (srbsko). Pridobljeno 12. septembra 2009.

Nadaljnje branjeUredi

  • Bataković, Dušan T., ur. (2005). Histoire du peuple serbe [History of the Serbian People] (francoščina). Lausanne: L’Age d’Homme.
  • Bronza, Boro (2010). "The Habsburg Monarchy and the Projects for Division of the Ottoman Balkans, 1771-1788". Empires and Peninsulas: Southeastern Europe between Karlowitz and the Peace of Adrianople, 1699–1829. Berlin: LIT Verlag. str. 51–62.
  • Ćirković, Sima (2004). The Serbs. Malden: Blackwell Publishing.
  • Đorđević, M.; Nedeljković, S. (2015). "Политичке прилике у београдском пашалуку у предвечерје српске револуције (1787-1804)". Teme-Časopis za Društvene Nauke.
  • Jelavich, Barbara (1983). History of the Balkans: Eighteenth and Nineteenth Centuries. 1. Cambridge University Press.
  • Novaković, Stojan (1906). "Tursko carstvo pred srpski ustanak, 1780-1804". (Public Domain)
  • Pantelić, Dušan (1930). Кочина крајина. Beograd: Srpska kraljevska akademija.
  • Stefanović, Radmilo (1956). Kočina krajina. Prosveta.
  • Svirčević, Miroslav M. (2002). "Knežinska i seoska samouprava u Srbiji 1739-1788-delokrug i identitet lokalne samouprave u Srbiji od Beogradskog mira (1739) do Austrijsko-turskog rata (1788)". Balcanica. 32-33: 183–196.
  • Radojičić, Branko S. (2012). Аустријско шпијунирање у Београдском пашалуку 1782-1785: Хабзбуршки обавештајци у Србији пред Турско аустријски рат 1788-1791. Kraljevo.
  • Roider, Karl A., Jr. (1982). Austria's Eastern Question, 1700-1790. Princeton University Press.
  • Stavrianos, Leften (2000) [1958]. The Balkans Since 1453. London: Hurst.