Gian Lorenzo Bernini

Giann Lorenzo Bernini, italijanski baročni kipar, arhitekt, slikar in pisec 17. stoletja, * 7. december 1598, Neapelj, † 28. november 1680, Rim.

Gian Lorenzo Bernini
Portret
Rojstvo7. december 1598({{padleft:1598|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:7|2|0}})[1][2][…]
Neapelj[1][4][5]
Smrt28. november 1680({{padleft:1680|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:28|2|0}})[2][3][…] (81 let)
Palazzi Bernini (Rome)[d][7], Rim[5]
NarodnostItalijan
DržavljanstvoItalija[8]
Poklickipar, umetnik, slikar, arhitekt, draftsperson, oblikovalec
Poznan pokipar, slikar in arhitekt

ŽivljenjepisUredi

 
Trg Svetega Petra v Rimu

Bernini je bil rojen v Neaplju kot sin sposobnega manierističnega kiparja Pietra Berninija, ki je sicer prihajal iz Firenc in materi neapeljčanki, Angelici Galante. Pri očetu se je učil kiparstva in že v rani mladosti pokazal veliko nadarjenost. Pri sedmih letih je očeta spremljal v Rim, kjer je bil oče vključen v nekaj pomembnejših projektov, ki jih je naročil kardinal Scipione Borghese, papežev nečak.[9] Tam sta njegovo nadarjenost hitro opazila slikar Annibale Carracci in papež Pavel V. in Bernini si je pridobil izredno mecenstvo kardinala Scipiona Borgheseja. Ta je bil lastnik zbirke poškodovanih antičnih kipov, katere je Bernini restavriral in tako je spoznaval kiparska dela antike, ki so mu služila tudi kot navdih.

Pod patronatom kardinala Borgheseja je mladi Bernini naglo zrasel v odličnega kiparja. Izmed njegovih zgodnjih del za kardinala so bili tudi dekorativni kosi za vrt kot npr. Koza Amalteja z Zevsom otrokom in Favnom in številna alegorična doprsja kot npr. Prekleta duša in Blagoslovljena duša. Pri dvaindvajsetih letih je dokončal Doprsje papeža Pavla V. Današnja Scipionova zbirka Berninijevih del »in situ« v Galeriji Borghese ponuja pregledno zbirko njegovih posvetnih kiparskih del, s številnimi mojstrovinami:

  • Kiparska skupina Enej, Anhis in Ascanij (1619) prikazuje tri obdobja človeka iz različnih izhodišč, pri kateri si je Bernini figuro verjetno izposodil pri Rafaelovi freski in je verjetno prikazuje alegoričen odsev trenutka, ko sin doseže znanje svojega očeta.
  • Ugrabitev Perzefone, (1621-22) se sklicuje na manieristično delo Giambologne Ugrabitev Sabink in prikazuje mojstrsko osredotočenost na detajle; tako je videti celo, kako se ugrabiteljev prijem ugreza v marmorno kožo žrtvinih nog.

Bil je tako marljiv da je zaslužil nagrado Annibale Carraccija in pod pokroviteljstvom papeža Pavla V. je prav kmalu postal neodvisen kipar.

Nanj so močno vplivali študij kipov antične Grčije in rimskih marmornih kipov v Vatikanu. Izklesal je celostne umetnine, na primer Apolon in Dafne, ki sodijo v vrh kamnite plastike vseh časov.

Poleg kiparstva se je začel ukvarjati tudi s stavbarstvom. Njegovi učitelji so nepoznani. Kmalu je dosegel velik ugled. Urban VIII. ga je imenoval za direktorja livarne v Angelskem gradu, postavljen je bil za katoliškega kiparja, stavbenika in nadzornika likovnih umetnosti, postal pa je tudi dvorni umetnik družine Barberini. Načrtoval je veliki oltar v baziliki sv. Petra in več podobno prestižnih del.

Urban VIII. mu je zaupal največje in najodgovornejše naloge, za njegovega naslednika Inocenca X. pa sta bila favorita Francesco Borromini in Alessandro Algardi. Papež je takrat zaupal izvedbena dela Borrominiju, ki pa so bila kasneje namenjena Berniniju (dela v Lateranski baziliki). Predanost Inocenca X. in popularnost pri domačinih Rima, prikaže s skupino Zamaknjenje svete Terezije in z vodnjakom na Piazza Navona. Končno pa mu je tudi zaupana izvedba obodnih stebrišč na trgu sv. Petra.

 
Vodnjak štirih rek na Piazza Navona v Rimu

Prejemal je tudi naročila iz Anglije – marmorni portret kralja Karla II. po slikanem portretu Van Dycka, pa tudi iz Francije – izgradnja novega Louvra: spomenik Ludviku XIV., kamor je tudi leta 1665 tudi odšel.

Tudi ko se je vrnil ni prenehal s svojim delom ampak nadaljeval z enako vnemo.

Pisal je tudi sramotilne spise in gledališke igre, ki jih je tudi sam postavil na oder: 1668 melodramo Gianbatiste Rospigliosa La comica del cielo. Bil je tudi glavni režiser vseh rimskih svečanosti in karnevalov:

  • 1625 je prisostvoval pri posvetitvi portugalske kraljice Elizabete
  • 1659 je organiziral svečani ognjemet iz kupole Sv. Petra
  • pripravil je tudi slovesno olepšan oder in pogrebno slovesnost za kneza Beauforta.

SlogUredi

Kot kipar Bernini poudarja močan napredek, dramatičnost, igro svetlobe in sence. Material (kamen in bron) obvlada s popolno virtuoznostjo. Prekinil je s tradicijo visoko renesančne plastike, ki je v 16. stoletju prešla v linearno akademsko maniro. Njegovi liki so bili izdelani v polnem fantazijskem zamahu.

V portretih postavlja težišče na skrajno natančnost izdelave in podobnost z modelom. On je lansiral lik angela, ki se je v celem baroku pojavljal v jezuitskih cerkvah.

Tudi v starosti, ko so njegova dela že odražala znake utrujenosti, je Bernini razvijal veliko aktivnost in ni izgubil invencije.

Papeški Rim se je v 17. stoletju zahvalil odličnim delom kiparja Berninija, ki so ga tako od takrat naprej šteli kot začetniku monumentalnega in dekorativnega baroka. Njegove zamisli in koncepcije so v arhitekturi trajale še 80 - 90 let in so se odražale v urbanističnem planu Rima še dve naslednji stoletji.

Umrl je v Rimu v starosti 81 let. V vsem tem času je služil osmim papežem in bil pred smrtjo globoko cenjen, ne kot samo najboljši evropski umetnik, temveč tudi kot eden največjih mož tedanjega časa.

ZapuščinaUredi

Kot je povzel en Berninijev proučevalec: »Morda je najpomembnejši rezultat vseh [Berninijevih] študij in raziskav v zadnjih nekaj desetletjih vrnitev Berninijevemu statusu velikega, glavnega junaka baročne umetnosti, tistega, ki je bil sposoben ustvarjati nesporne mojstrovine, izvirno in genialno razlagati nove duhovne občutke tistega časa, dati mestu Rim popolnoma nov obraz in poenoteti [umetniški] jezik tistega časa.«[10]

Le nekaj ​​umetnikov je imelo tako odločilen vpliv na fizični videz in čustveni značaj mesta, kot ga je imel Bernini na Rim. Ohranil je nadzorni vpliv na vse vidike svojih številnih in velikih naročil ter na tiste, ki so mu pomagali pri njegovem izvajanju, vendar je lahko skozi desetletja dela s svojim dolgim ​​in produktivnim življenjem uresničil edinstveno in harmonično enotno vizijo.[11] Čeprav je do konca Berninijevega življenja prišlo do odločne reakcije proti njegovi znamki razkošnega baroka, je dejstvo, da so kiparji in arhitekti še naprej preučevali njegova dela in nanje vplivali še nekaj desetletij (poznejši vodnjak Trevi Nicola Salvija [otvoritev leta 1735] je odličen primer trajnega postmortalnega vpliva Berninija na pokrajino mesta).[12]

V 18. stoletju so Bernini in skoraj vsi baročni umetniki padli v nemilost neoklasicističnih kritikov baroka, ki je bila namenjena predvsem domnevno ekstravagantnim (in s tem nezakonitim) odmikom od neokrnjenih, treznih vzorcev grške in rimske antike. Umetnostnozgodovinska znanost je šele v poznem 19. stoletju v iskanju objektivnejšega razumevanja umetniške produkcije v posebnem kulturnem kontekstu, v katerem je nastala, brez apriornih predsodkov neoklasicizma začela priznavati Berninijeve dosežke in mu počasi začela vračati umetniški ugled. Vendar pa je reakcija proti Berniniju in preveč čutnemu (in zato dekadentnemu), preveč čustveno nabitemu baroku v večji kulturi (zlasti v nekatoliških državah severne Evrope in zlasti v viktorijanski Angliji) ostala v veljavi vse do 20. stoletja (najbolj opazno je javno omalovaževanje Berninija s strani Francesca Milizie, Joshue Reynoldsa in Jacoba Burkhardta). Večina priljubljenih turističnih vodnikov iz 18. in 19. stoletja po Rimu ne upošteva Berninija in njegovega dela ali pa ga obravnava z zaničevanjem, kot v primeru najbolje prodajanih Walks in Rome (22 izdaj med letoma 1871 in 1925) Augustusa J.C. Hareja, ki opisuje angele na Ponte Sant'Angelo kot »Berninijeve vetrne norce«.

Toda zdaj v 21. stoletju sta bila Bernini in njegov barok navdušeno obnovljena, tako kritična kot priljubljena. Od obletnice njegovega rojstva leta 1998 je bilo po vsem svetu, zlasti v Evropi in Severni Ameriki, veliko razstav o vseh vidikih njegovega dela, ki so razširile naše znanje o njegovem delu in njegovem vplivu. Konec 20. stoletja so Berninija (preden je Italija prešla na evro) spomnili na sprednji strani bankovca za 50.000 lir Banca d'Italia, na hrbtni strani pa je bil prikazan njegov konjeniški kip Konstantina. Še en izjemen znak Berninijevega trajnega ugleda je odločitev arhitekta I. M. Peija, da vstavi zvest izvod svojega konjeniškega kipa kralja Ludvika XIV. kot edini okrasni element v svoji masivni modernistični prenovi vhodnega trga v muzej Louvre, dokončan z velikim priznanjem leta 1989 in z velikansko piramido v steklu. Leta 2000 najbolje prodajani romanopisec Dan Brown je postavil Berninija in več njegovih rimskih del v središče svojega političnega trilerja Angeli in demoni, medtem ko je britanski romanopisec Iain Pears naredil pogrešani Berninijev doprsni kip za osrednji del njegove najbolj prodajane skrivnosti umora, The Bernini Bust (2003).[13]

SkliciUredi

  1. 1,0 1,1 Record #118509926 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. 2,0 2,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  3. 3,0 3,1 Giovanni Lorenzo Bernini
  4. https://www.britannica.com/biography/Gian-Lorenzo-Bernini
  5. 5,0 5,1 https://rkd.nl/explore/artists/7527
  6. Kunstindeks Danmark
  7. http://www.getty.edu/vow/ULANFullDisplay?find=Gian+Lorenzo+Bernini&role=&nation=&prev_page=1&subjectid=500032022
  8. https://www.kulturarv.dk/kid/VisKunstner.do?kunstnerId=1264
  9. http://www.artchive.com/artchive/B/bernini.html
  10. Maria Grazia Bernardini, 'Le radici del barocco,' in Barocco a Roma: La meraviglia dell'arte, ed. M. G. Bernardini and M. Bussagli [Milan: Skira, 2015], p. 32.
  11. National Gallery of Art." Bernini, Gian Lorenzo. Accessed 6 April 2018. https://www.nga.gov/collection/artist-info.2025.html.
  12. Livio Pestilli,"On Bernini's Reputed Unpopularity in Late Baroque Rome,' Artibus et historiae, 32.63: 119–42
  13. "Touring Rome Through the Eyes of 'Angels and Demons'". Associated Press (angleščina). 25 March 2015. Pridobljeno dne 31 May 2019.

Zunanje povezaveUredi