Wikipedija

Neptun in Triton

Neptun in Triton je zgodnja skulptura italijanskega umetnika Giana Lorenza Berninija. Hrani se v londonskem muzeju Viktorije in Alberta in je bila izdelana okoli 1622–1623. Izklesana je iz marmorja in je visoka 182,2 cm.[1][2]

Neptun in Triton
UmetnikGian Lorenzo Bernini
Leto1622–1623
Katalog9
Vrstakip
Tehnikamarmor
Mere182 cm
KrajVictoria and Albert Museum, London
Koordinate

Zgodovina uredi

Marmorno skupino likov je prvotno naročil kardinal Alessandro Damascenti-Peretti Montalto leta 1620 in je bila izvedena od marca 1622 do februarja 1623, služila pa je kot vodnjak za okrasitev ribnika na vrtu njegove vile Peretti Montalto na griču Viminal v Rimu.[3] Skupino so postavili v že obstoječi ovalni bazen (imenovan Peschiera ali Peschierone), ki ga je zasnoval Domenico Fontana v letih 1579–1581.

Kupil ga je Anglež Thomas Jenkins leta 1786, od katerega ga je pozneje istega leta kupil slikar Joshua Reynolds.[4] Delo se je po umetnikovi biografiji Filippa Baldinuccija imenovalo »Neptun in Glauk«, vendar se na gravuri Domenica de' Rossija (1704) pojavlja kot »Nettvno, e Tritone« in tudi pozneje popravljeno v »Neptun« in Triton« po Reynoldsovih zapiskih.

Po Reynoldsovi smrti leta 1792 je bila prodana Charlesu Andersonu-Pelhamu, 1. baronu Yarboroughu, ki jo je hranil na vrtu svojega doma v Chelseaju v Londonu, Walpole House. Njegovi potomci so jo leta 1906 preselili v svojo podeželsko hišo, Brocklesby Park, Lincolnshire. Leta 1950 ga je od družine kupil muzej Victoria in Albert, čeprav se je pojavil na razstavi na Kraljevi akademiji v Londonu leta 1938.[5]

Literarna referenca uredi

Prizor domnevno daje ohlapne aluzije na Neptuna in Tritona, ki pomagata trojanskim ladjam, kot je opisal Vergilij,[6] ali Ovid ali oba, skupaj z dodatnim materialom.[7]

V Ovidovih Metamorfozah Neptun naroči Tritonu, naj razstreli svojo školjko, da bi umiril valove,[8] V Vergilijevi Eneidi Neptun umiri valove, nato pa nereida Kimoto in Triton izpodrineta Enejeve ladje, pri tem pa ji pomaga Neptun s trizobom.[9] Toda nobeden od odlomkov se ne ujema natančno in umetnik je verjetno sestavil različico z uporabo drugih virov.[10]

Ikonografija uredi

Kompozicija Berninijevega Neptuna in Tritona je sestavljena iz Neptuna, ki stoji nad Tritonom; Triton leži v nekakšnem čepečem položaju; dve figuri sta nameščeni na veliki pollupini, ki služi kot podnožje.[11]

Neptun usmerja svoj trizob proti morju, medtem ko Triton piha v školjko. Školjka je bila zasnovana tako, da izliva vodo, da bi skulptura lahko služila kot vodnjak.

Drža Neptunovega položaja, zapolnitev negativnega prostora v obliki črke V z drugo figuro (Tritona), so bili za Berninija »radikalni« odmiki,[12] saj je bilo to njegovo »prvo delo v katerega silhueta (tj. blok-oblika) je zlomljena« in njegov dosežek »polne baročne svobode«, po besedah Rudolfa Wittkowerja.[13] Vendar pa je Wittkower tudi ocenil, da Bernini še ni dosegel dinamičnosti (»veliko obsežno gibanje, ki oživi tako Davida kot Plutona [in Daphne]«) v njegovih naslednjih delih.

Neptun uredi

Neptun je predstavljen kot »zrela bradata«, mišičasta figura moške avtoritete, ki zvija svoj trup, medtem ko bo trizob potisnil navzdol proti vodi. Neptun nosi plašč, sicer pa je gol. Njegovi »razmršeni lasje in brada« nakazujejo nevihto tega prizora.

Wittkower, ki se je strinjal z mnenjem, da gre za rekonstrukcijo Vergilija, je bil zadovoljen, da je bila to gesta Neptuna z »jeznim pogledom proti vodi«, ki s svojim trizobom umirja valove.[14] John Pope-Hennessy je opozoril na napako, da Bernini ni vključil nereide, če je uprizarjal Vergilijev odlomek in kot osnovo predlagal citat iz Ovida; nato so nasprotno trdili, da je bil tudi ta Ovidov odlomek pomanjkljiv, ker ni uspel izrecno omenjati trizoba. Collier je poudaril, da je bilo nenavadno, da bi moral Neptun nositi jezen izraz, ki pomirja morje in predlagal drugačen odlomek iz Ovida, kjer je bil Neptun jezen, vendar je bilo tudi to pomanjkljivo, saj ni omenjalo trizoba.

Collier je tudi pripomnil, da če bi bil Virgilij vir, Neptun morda ne bi mahal s trizobom proti morju, temveč bi uporabil pripomoček, da bi ladje premaknil s skal, kot je navedeno v pesmi. Toda ker Berninijevo delo ni nakazalo prisotnosti ladij, se mu je ta trditev zdela nevzdržna.

Kot stransko opombo je bilo tudi opaženo, da so konci Neptunove draperije narejeni tako, da izgledajo kot delfinova glava. Predlagano je bilo, da je to poklon klasičnemu Ovidovemu pisanju, v drugem odlomku, ki omenja Neptuna in delfine (vendar ne Tritona), kot tudi splošni Ovidovi temi transformacij v Metamorfozah in drugih delih. [15] Barrow je na drugi strani zaznal lahkotnost v tukajšnjem umetniškem pridihu, ki je »spodbudil duh helenističnega rokokoja«.[16]

Triton uredi

Triton, Neptunov sin, je postavljen pod Neptunove noge in se sune naprej, da bi razstrelil školjko. Je opazno mlajši, morda najstnik, čeprav tudi z izraženo muskulaturo. V svojo školjko trobi kot v rog, da naznani, da se približuje kralj zemlje in oceanov. Triton prime Neptunovo nogo in svojo levo ramo potisne med Neptunova stegna.

Berninijev Triton ima dvojni rep in simulira dvonožnega človeka, tako v tej skupini kipov kot v njegovem kasnejšem delu, Tritonovem vodnjaku v Rimu.[17]

Naturalizem uredi

Naturalizem figur nakazuje umetnikovo namero, da pri gledalcu vzbudi takojšen čustveni odziv. Neptunovo nagubano čelo daje občutek njegove silne moči. Njegova drža je vklesana v kamen in utrjuje njegovo božansko moč. Nasprotno pa je Triton videti nekoliko podrejen, medtem ko grabi Neptunovo stegno. Njegov obraz je videti poln tesnobe, kot da ve, da bi moral ubogati vse, kar mu ukaže Neptun. Njegova plašna narava in Neptunova prevladujoča navzočnost prikazujeta resničnost človeških čustev in vračata bistvo Berninijevega načrta, da posreduje mite, ki oživijo.

Bernini je občinstvu dal priložnost, da te bogove »vidi« osebno, v gibanju. To je bil Berninijev prvi kip, ki je »… delal tam, kjer je silhueta zlomljena, kjer je dan vrhunec prehodnega dejanja in kjer se dejanje razteza preko fizičnih meja«.[18] Bistvo kipa je gledalca soočiti z mitom ali zgodbo, da je resnična in resnična zaradi dramatične napetosti v položajih telesa in subtilnih namigov o naravnem življenju. Iz mitov, govoric in zgodb je naredil priložnost, da so resnične in od gledalca zahtevajo, da verjame v njihovo resničnost.

Galerija uredi

  •  
    Detajl Tritona
  •  
    (pogled spredaj)
  •  
    (pogled s strani)

Sklici uredi

  1. ↑ Williamson, Paul, ur. (1996). European Sculpture at the Victoria and Albert Museum. London: Victoria and Albert Museum. str. 132. ISBN 978-1851771738.
  2. ↑ »Neptune and Triton by Gianlorenzo Bernini, 1620–2«. Victoria and Albert Museum. 16. februar 2012. Pridobljeno 3. marca 2012.
  3. ↑ Wilkins (2000), str. 401.
  4. ↑ Wittkower (1952), str. 71.
  5. ↑ »TO BE SHOWN AT ART EXHIBITION«. The Morning Bulletin. Rockhampton, Qld. 24. januar 1938. str. 7. Pridobljeno 9. novembra 2013 – prek National Library of Australia.
  6. ↑ (Wittkower 1997, str. 235)
  7. ↑ Wilkins (2000), str. 403–404.
  8. ↑ Metamorphoses 1.348ff (Wilkins 2000, str. 403–404)
  9. ↑ Aeneid 1.132ff
  10. ↑ (Wilkins 2000, str. 403–405), also cited by (Barrow 2018, str. 169)
  11. ↑ Wittkower (1952), str. 75.
  12. ↑ (Coltman 2009, str. 101). Her exact words:"The dynamic composition has been recognized as radical in its rejection of the silhouette-block-shape".
  13. ↑ (Wittkower 1952, str. 75), cited by (Coltman 2009, str. 101)
  14. ↑ (Wittkower 1952, str. 75); (Wittkower 1997, str. 14)
  15. ↑ Wilkins (2000), str. 405–406.
  16. ↑ Barrow (2018), str. 169.
  17. ↑ Barrow (2018), str. 175.
  18. ↑ Wittkower (1997).

Literatura uredi

  • Avery, Charles (2006) [1997]. Bernini: Genius of the Baroque. London: Thames and Hudson. ISBN 978-0-500-28633-3.
  • Barrow, Rosemary (2018). "Epilogue: Bernini's 'Neptune and Triton'". Gender, Identity and the Body in Greek and Roman Sculpture. Michael Silk. Cambridge University Press. pp. 164–180. ISBN 978-1-108-58386-2.
  • Baldinucci, Filippo (2006). The Life of Bernini. University Park: Pennsylvania State University Press. ISBN 9780271730769.
  • Coltman, Viccy (2009). Classical Sculpture and the Culture of Collecting in Britain since 1760. OUP Oxford. pp. 101–. ISBN 978-0-191-60953-4.
  • Bernini, Domenico (2011). The Life of Giano Lorenzo Bernini. University Park: Pennsylvania State University Press. ISBN 9780271037486.
  • Mormando, Franco (2011). Bernini: His Life and His Rome. Chicago: University of Chicago Press. ISBN 9780226538525.
  • Wilkins, Ann Thomas (2000). "Bernini and Ovid: Expanding the Concept of Metamorphosis". International Journal of the Classical Tradition. 6 (3): 383–408. doi:10.1007/s12138-000-0003-5. S2CID 162574041. JSTOR 30222585
  • Wittkower, Rudolf (1997) [1955]. Gian Lorenzo Bernini: The Sculptor of the Roman Baroque (4th ed.). London: Phaidon Press. ISBN 9780801414305.
  • Wittkower, Rudolf (1952). "Bernini Studies - I. The Group of Neptune and Triton". The Burlington Magazine. 94 (588): 68, 70–73, 75–76. JSTOR 870677


Zunanje povezave uredi

 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Neptun in Triton.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Neptun_in_Triton&oldid=5723566«