Gent–Wevelgem, uradno Gent–Wevelgem – Po poljih Flandrije, je pomladanska enodnevna klasična kolesarska dirka v Belgiji, ki jo prirejajo od leta 1934. Je del svetovne serije UCI World Tour. Tradicionalno poteka zadnjo nedeljo pred dirko po Flandriji.

Gent–Wevelgem
Podatki o dirki
Datumkonec marca
RegijaFlandrija, Belgija
Vzdevek»Vetrovna klasika«
»Dirka Echelon«
Disciplinacestna
TekmovanjeUCI World Tour
TipKlasika
OrganizatorFlandrijske klasike
Direktor dirkeLuc Gheysens
Spletna stranwww.gent-wevelgem.be Uredite to na Wikipodatkih
Moški
Prva izvedba1934 (1934)
Št. izvedb86
Prvi zmagovalecBelgija Gustave Van Belle
Največ zmagvsak po 3 zmage:
Belgija Robert Van Eenaeme
Belgija Rik Van Looy
Belgija Eddy Merckx
Italija Mario Cipollini
Belgija Tom Boonen
Slovaška Peter Sagan
Zadnji zmagovalecDanska Mads Pedersen
Ženske
Prva izvedba2012 (2012)
Št. izvedb13
Prva zmagovalkaZdruženo kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Lizzie Armitstead
Največ zmagNizozemska Kirsten Wild (2x)
Zadnja zmagovalkaNizozemska Lorena Wiebes

Čeprav ima dirka zaradi ravnega terena sloves sprinterske klasike, njen zgodnji datum, na začetku sezone, običajno pomeni, da se morajo kolesarji soočiti z močnim vetrom in dežjem, pa tudi s kar nekaj vzponi, vključno z zelo strmima (23 %) na hrib Kemmelberg.[1]

Leta 2005 je bila dirka vključena v prvo sezono serije UCI Pro Tour, takrat najvišjega ranga tekmovanja. Od leta 2011 naprej dirko organizira združenje Flandrijske klasike in od takrat je pod okriljem svetovne serije UCI World Tour. Od leta 2012 naprej na isti dan kot pri moških potekajo tudi ženske dirke, ki pa je od leta 2016 naprej pod okriljem ženske svetovne serije UCI Women's World Tour.[2]

To ime je dirka dobila leta 2015 po kultni istoimenski pesmi »Po poljih Flandrije« ob 100. obletnici prve svetovne vojne, takrat jo je namreč napisal kanadski podpolkovnik John McCrae.[3]

Dirka, ki jo prirejajo pozno v marcu, je del Flandrijskega kolesarskega tedna, katerega del so tudi preostale štiri dirke Skozi Flandrijo, E3 Saxo Bank Classic, Classic Brugge–De Panne in Dirka po Flandriji.

Ena izmed sedmih Flandrijskih klasik spada med štiri uradno tlakovane belgijske klasike.

Zgodovina

uredi

Amaterska dirka

uredi

Prvo dirko je leta 1934 organiziral časopis Gazet van Antwerpen, s ciljem v mestu Wevelgem, saj je bil to domač kraj prvega lastnika dirke, lokalnega proizvajalca tekstila Georges Matthijsa. Start dirke v Gentu je bil tako logična poteza, saj je bilo mesto kraj številnih tovarn lanu, ki so trgovale z Wevelgemom.

Belgijski kolesarski šampion iz Wevelgema Gaston Rebry, ki je kraljeval v 1930ih, je kriv da dirka sploh obstaja, saj so jo prvič organizirali prav njemu v čast, domačinu, ki na tej dirki ni nikoli nastopal.

Prva izvedba dirke je bila amaterska, na ravninski 120 km dolgi, na njej pa so nastopali le belgijci. Leta 1936 so dirko podaljšali na 168 km, Robert Van Eenaeme pa je bil prvi profesionalni zmagovalec.[4].

Spomladanska klasika

uredi
 
Gaston Rebry, belgijski kolesarski as iz 1930ih let, domačin iz Wevelgema, zaradi katerega so (njemu v čast) sploh organizirali prvo dirko, na kateri pa sam sploh ni nikoli nastopil.
 
Tlakovani Kemmelberg prvič na trasi dirke leta 1955, je postal osrednja točka dirke. Najstrmejši del proti vrhu znaša kar 23%.

Dirka je bila v vsej svoji zgodovini prekinjena samo v obdobju med drugo svetovne vojno, med leti 1940 in 1944, v prvem letu korone pa so jo iz tradicionalnega marčevskega termina prestavili na oktober. Leta 1945 so jo po nekajletni prekinitvi spet organizirali kot profesionalno dirko. Gaston Rebry, takratni predsednik kolesarskega kluba "Het Vliegend Wiel", je postal nov direktor dirke. Robert Van Eenaeme je postal prvi povojni zmagovalec, presentljivo šele deset dni po koncu dirke, potem ko so uradniki natačno pregledali fotofiniš.

Leta 1947 so dirki prvič dodelili marčevski termin, s čimer je pridobila na prestižu. Organizator Rebry je uspel pripeljati dve italijanski ikoni kot sta Gino Bartali in Fausto Coppi, ki sta na dirko privabila ogromno gledalcev.

Dirka je nenehno iskala svoj prostor pod soncem, z stalnim spreminjajem trase in termina v koledarju. Leta 1977 je bila trasa na kateri je zmagal Bernard Hinault, kar je bil njegov prvi večji mednarodni uspeh, najdaljša v zgodovini dirke in dolga kar 277 kilometrov z skupno kar 11 vzponi v Ardenih in dvema na sloviti hrib Kemmelberg (23%).

V 1980ih letih je dirka pridobila sloves sprinterske klasike. Italijanski šprinterski as Mario Cipollini je zmagal rekordnih trikrat. Zmagali pa so še sprinterji kot so Sean Kelly, Guido Bontempi, Džamolidin Abdužaparov in Tom Steels.

Trasa

uredi

V nasprotju z drugimi flamskih klasik, ki se večinoma odvijajo okrog mesta Oudenaarde in številnih hribov v Ardenih, ta zavije v Zahodno Flandrijo in v severno Francijo, ima manj hribovskih odsekov, zato je bolj primerna za šprinterje. Dolga okrog 250 km, kar je največ izmed nespomeniških klasik, in se po dolžini tudi najbolj približa 5 spomenikom.

Tlakovci

uredi

Čeprav velja za tlakovano klasiko, ima pravzaprav zelo malo tlakovanih odsekov. Le Kemmelberg in gornji del Kasselberga imata oba skupaj 2 km kock, kar je občutno manj od drugih klasik v Flandriji in severni Franciji. Poleg tega ni ravnih odsekov in oba tlakovana vzpona sta v odličnem stanju, saj sta del prometnega omrežja.[5]

Moški

uredi

Zmagovalci po letih

uredi
Leto Zmagovalec Drugi Tretji
1934   Gustave Van Belle   Maurice Vandenberghe   Jérôme Dufromont
1935   Albert Depreitre   Jérôme Dufromont   Karel Catrysse
1936   Robert Van Eenaeme   Joseph Somers   Gaston Denys
1937   Robert Van Eenaeme   Albert Ritserveldt   Andé Hallaert
1938   Hubert Godart   Edmund Delathouwer   Gustave Van Cauwenberghe
1939   André Declerck   Frans Van Hellemont   Albert Van Laecke
dirka med leti 1940 in 1944 ni potekala zaradi druge svetovne vojne
1945   Robert Van Eenaeme   Maurice Van Herzele   André Declerck
1946   Ernest Sterckx   Maurice Desimpelaere   Michel Remue
1947   Maurice Desimpelaere   René Beyens   Lucien Vlaemynck
1948   Valère Ollivier   Albert Ramon   Hilaire Couvreur
1949   Marcel Kint   André Declerck   Albert Decin
1950   Alberic Schotte   Albert Decin   André Declerck
1951   André Rosseel   Raphaël Jonckheere   Lionel Van Brabant
1952   Raymond Impanis   Maurice Blomme   Aloïs De Hertog
1953   Raymond Impanis   Wim van Est   Germain Derycke
1954   Rolf Graf   Ferdi Kübler   Ernest Sterckx
1955   Alberic Schotte   Désiré Keteleer   Raymond Impanis
1956   Rik Van Looy   Richard Van Genechten   Désiré Keteleer
1957   Rik Van Looy   André Noyelle   Lucien Matthys
1958   Noël Foré   Rik Van Looy   Fred De Bruyne
1959   Léon Van Daele   Jos Hoevenaers   Jacques Anquetil
1960   Frans Aerenhouts   Frans De Mulder   Joseph Planckaert
1961   Frans Aerenhouts   Raymond Impanis   Yvo Molenaers
1962   Rik Van Looy   Frans Schoubben   Armand Desmet
1963   Benoni Beheyt   Tom Simpson   Michel Van Aerde
1964   Jacques Anquetil   Yvo Molenaers   Rik Van Looy
1965   Noël De Pauw   Bernard Van De Kerckhove   Gustaaf De Smet
1966   Herman Van Springel   Noel Van Clooster   Palle Lykke Jensen
1967   Eddy Merckx   Jan Janssen   Edward Sels
1968   Walter Godefroot   Willy Van Neste   Felice Gimondi
1969   Willy Vekemans   Roger De Vlaeminck   Eric De Vlaeminck
1970   Eddy Merckx   Willy Vekemans   Walter Godefroot
1971   Georges Pintens   Roger De Vlaeminck   Gerben Karstens
1972   Roger Swerts   Felice Gimondi   Eddy Merckx
1973   Eddy Merckx   Frans Verbeeck   Walter Planckaert
1974   Barry Hoban   Eddy Merckx   Roger De Vlaeminck
1975   Freddy Maertens   Frans Verbeeck   Rik Van Linden
1976   Freddy Maertens   Rik Van Linden   Frans Verbeeck
1977   Bernard Hinault   Vittorio Algeri   Piet van Katwijk
1978   Ferdi Van Den Haute   Walter Planckaert   Francesco Moser
1979   Francesco Moser   Roger De Vlaeminck   Jan Raas
1980   Henk Lubberding   Alfons De Wolf   Piet van Katwijk
1981   Jan Raas   Roger De Vlaeminck   Alfons De Wolf
1982   Frank Hoste   Eddy Vanhaerens   Alfons De Wolf
1983   Leo van Vliet   Jan Raas   Frank Hoste
1984   Guido Bontempi   Eric Vanderaerden   Pierino Gavazzi
1985   Eric Vanderaerden   Phil Anderson   Rudy Dhaenens
1986   Guido Bontempi   Twan Poels   Jean-Marie Wampers
1987   Teun van Vliet   Étienne De Wilde   Herman Frison
1988   Sean Kelly   Gianni Bugno   Ron Kiefel
1989   Gerrit Solleveld   Sean Yates   Rolf Sørensen
1990   Herman Frison   Johan Museeuw   Franco Ballerini
1991   Džamolidin Abdužaparov   Mario Cipollini   Olaf Ludwig
1992   Mario Cipollini   Johan Capiot   Adriano Baffi
1993   Mario Cipollini   Eric Vanderaerden   Džamolidin Abdužaparov
1994   Wilfried Peeters   Franco Ballerini   Johan Museeuw
1995   Lars Michaelsen   Maurizio Fondriest   Luc Roosen
1996   Tom Steels   Giovanni Lombardi   Johan Museeuw
1997   Philippe Gaumont   Andrej Čmil   Johan Capiot
1998   Frank Vandenbroucke   Lars Michaelsen   Nico Mattan
1999   Tom Steels   Zbigniew Spruch   Tristan Hoffman
2000   Geert Van Bondt   Peter Van Petegem   Johan Museeuw
2001   George Hincapie   Léon van Bon   Steffen Wesemann
2002   Mario Cipollini   Fred Rodriguez   George Hincapie
2003   Andreas Klier   Henk Vogels   Tom Boonen
2004   Tom Boonen   Magnus Bäckstedt   Jaan Kirsipuu
2005   Nico Mattan   Juan Antonio Flecha   Daniele Bennati
2006   Thor Hushovd   David Kopp   Alessandro Petacchi
2007   Marcus Burghardt   Roger Hammond   Óscar Freire
2008   Óscar Freire   Aurélien Clerc   Wouter Weylandt
2009   Edvald Boasson Hagen   Aljaksandr Kučynski   Matthew Goss
2010   Bernhard Eisel   Sep Vanmarcke   Philippe Gilbert
2011   Tom Boonen   Daniele Bennati   Tyler Farrar
2012   Tom Boonen   Peter Sagan   Matti Breschel
2013   Peter Sagan   Borut Božič   Greg Van Avermaet
2014   John Degenkolb   Arnaud Démare   Peter Sagan
2015   Luca Paolini   Niki Terpstra   Geraint Thomas
2016   Peter Sagan   Sep Vanmarcke   Vjačeslav Kuznecov
2017   Greg Van Avermaet   Jens Keukeleire   Peter Sagan
2018   Peter Sagan   Elia Viviani   Arnaud Démare
2019   Alexander Kristoff   John Degenkolb   Oliver Naesen
2020   Mads Pedersen   Florian Sénéchal   Matteo Trentin
2021   Wout Van Aert   Giacomo Nizzolo   Matteo Trentin
2022   Biniam Girmay   Christophe Laporte   Dries Van Gestel
2023   Christophe Laporte   Wout Van Aert   Sep Vanmarcke
2024   Mads Pedersen   Mathieu van der Poel   Jordi Meeus

Večkratni zmagovalci

uredi

Aktivni kolesarji v poudarjenem tonu.

Zmage Kolesar Edicija
3   Robert Van Eenaeme 1936, 1937, 1945
  Rik Van Looy 1956, 1957, 1962
  Eddy Merckx 1967, 1970, 1973
  Mario Cipollini 1992, 1993, 2002
  Tom Boonen 2004, 2011, 2012
  Peter Sagan 2013, 2016, 2018
2   Raymond Impanis 1952, 1953
  Briek Schotte 1950, 1955
  Frans Aerenhouts 1960, 1961
  Freddy Maertens 1975, 1976
  Guido Bontempi 1984, 1986
  Tom Steels 1996, 1999
  Mads Pedersen 2020, 2024

Zmagovalci po državah

uredi
Zmage Država
50   Belgija
7   Italija
5   Nizozemska
4   Francija
3   Danska
  Nemčija
  Norveška
  Slovaška
1   Avstrija
  Eritreja
  Združeno kraljestvo
  Irska
  Sovjetska zveza
  Španija
  Švica
  ZDA

Ženske

uredi

Zmagovalke po letih

uredi
Leto Zmagovalka Druga Tretja
2012   Elizabeth Armitstead   Iris Slappendel   Jessie Daams
2013   Kirsten Wild   Sanne van Paassen   Kelly Druyts
2014   Lauren Hall   Janneke Ensing   Vera Koedooder
2015   Floortje Mackaij   Janneke Ensing   Chloe Hosking
2016   Chantal Blaak   Lisa Brennauer   Lucinda Brand
2017   Lotta Lepistö   Jolien D'Hoore   Coryn Rivera
2018   Marta Bastianelli   Jolien D'Hoore   Lisa Klein
2019   Kirsten Wild   Lorena Wiebes   Letizia Paternoster
2020   Jolien D'Hoore   Lotte Kopecky   Lisa Brennauer
2021   Marianne Vos   Lotte Kopecky   Lisa Brennauer
2022   Elisa Balsamo   Marianne Vos   Maria Giulia Confalonieri
2023   Marlen Reusser   Megan Jastrab   Maike van der Duin
2024   Lorena Wiebes   Elisa Balsamo   Chiara Consonni

Zmage po državah

uredi
Zmage Država
6   Nizozemska
2   Italija
1   Belgija
  Finska
  Združeno kraljestvo
  Švica
  ZDA

Sklici

uredi
  1. Henrys, Colin (7. december 2015). »Gent-Wevelgem 2015 preview: six fast men who could win the 'sprinter's Classic'«. RoadCyclingUK. Pridobljeno 28. marca 2015.
  2. »Gent–Wevelgem«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. februarja 2012. Pridobljeno 20. oktobra 2007.
  3. »In Flanders Fields«. Gent–Wevelgem. Flanders Classics. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. decembra 2015. Pridobljeno 2. decembra 2015.
  4. »Geschiedenis«. gent-wevelgem.be (v nizozemščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. novembra 2016. Pridobljeno 1. decembra 2015.
  5. »Cobbled Classics«. Cycling Weekly. Time Inc. UK. Pridobljeno 2. decembra 2015.