Emej Šan
Emeri Šan ali Gora Emei kitajsko: 峨眉山; pinjin: Éméi shān) ali gora Omei, je 3099 metrov visoka gora v provinci Sečuan na Kitajskem in je najvišja gora med svetimi budističnimi gorami Kitajske. Gora Emei leži na zahodnem robu Sečuanske kotline. Gore zahodno od nje so znane kot Dašjangling.[2] Veliko okoliško podeželje je geološko znano kot permska velika magmatska provinca Emeišan, ki je nastala zaradi vulkanskih izbruhov Emeišan Traps v permskem obdobju.
| Emei Šan | |
|---|---|
 | |
| Najvišja točka | |
| Nadm. višina | 3.099 m |
| Prominenca | 1.069 m |
| Seznam | Gore Kitajske |
| Koordinate | 29°31′11″N 103°19′57″E / 29.51972°N 103.33250°EKoordinati: 29°31′11″N 103°19′57″E / 29.51972°N 103.33250°E |
| Geografija | |
  Emei Šan | |
| Država | Kitajska |
| Občina | Emeišan (mesto) |
| Uradno ime: Mount Emei Scenic Area, including Leshan Giant Buddha Scenic Area Gora Emej Šan, in Lešanski veliki Buda | |
| Tip | Mešano |
| Kriteriji | iv, vi, x |
| Razglasitev | 1996 (20. zasedanje) |
| ID # | 779 |
| Regija | Azija-Pacific |
| Emej Šan | |||||||||||||||||||||||||||||
.svg){kind=small} "Mount Emei" in Chinese characters | |||||||||||||||||||||||||||||
| Kitajsko | 峨眉山[1] | ||||||||||||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| |||||||||||||||||||||||||||||
Administrativno je gora Emei v bližini istoimenskega mesta na ravni okrožja (mesto Emeišan), ki je nato del mesta Lešan na ravni prefekture. Leta 1996 je bil uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine.[3]
Pomen za budizem uredi
Kitajci darujejo gorečo sandalovino blizu gore, da pošljejo svoje »molitve v nebesa«.[4]
Kot sveta gora uredi
Gora Emei je ena od štirih svetih budističnih gora Kitajske in tradicionalno velja za bodhimaṇḍa ali kraj razsvetljenja Bodhisatve Samantabhadre. Samantabhadra je v mandarinščini znan kot Pǔšián Púsà (普賢菩薩).
Viri iz 16. in 17. stoletja namigujejo na vadbo borilnih veščin v samostanih na gori Emei Šan,[5] kar je najzgodnejša obstoječa omemba samostana Šaolin kot kraja izvora kitajskih borilnih veščin.[6]
Kitajski budistični romarji redno romajo na goro.
Budistična arhitektura na Emei uredi
To je lokacija prvega budističnega templja, zgrajenega na Kitajskem v 1. stoletju našega štetja. Na tem mestu je šestinsedemdeset budističnih samostanov iz obdobja dinastij Ming in Čing, večina jih je blizu vrha gore. Samostani izkazujejo prilagodljiv arhitekturni slog, ki se prilagaja pokrajini. Nekateri, kot so dvorane Baoguosi, so zgrajeni na terasah različnih nivojev, medtem ko so drugi, vključno s strukturami Leijinsi, na dvignjenih kolih. Tu so bili fiksni načrti budističnih samostanov iz prejšnjih obdobij spremenjeni ali prezrti, da bi v celoti izkoristili naravno pokrajino. Stavbe Čingjinge so razporejene v nepravilni parceli na ozkem kosu zemlje med rekama Črnega zmaja in reko Belega zmaja. Lokacija je velika in vijugasta pešpot je dolga 50 km, hoja pa traja nekaj dni.[7]
Žičnice olajšajo vzpon do dveh templjev v Džindingu (3077 m), eno uro hoje od vrha gore.[8][9]
Podnebje uredi
Na vrhu gore Emei vlada alpsko subarktično podnebje (Köppen Dwc) z dolgimi, hladnimi (vendar ne tako hudimi) zimami in kratkimi, hladnimi poletji. Mesečna povprečna 24-urna temperatura se giblje od −5,7 °C v januarju do 11,6 °C v juliju, letno povprečje pa je 3,07 °C. Padavine so običajne vse leto (pojavljajo se več kot 250 dni), vendar so zaradi vpliva monsuna padavine še posebej obilne poleti in več kot 70 % letne skupne količine pada od junija do septembra.
Avtohtone živali uredi
Obiskovalci gore Emei bodo verjetno videli na desetine tibetanskih makakov, ki jih je pogosto mogoče opazovati, kako turistom jemljejo hrano. Lokalni trgovci prodajajo orehe za turiste, da nahranijo opice. Druge predstavljene živali vključujejo žabi Rana adenopleura, Vibrissaphora liui in deževnika Pheretima praepinguis.
Rastlinstvo uredi
Gora Emei je znana po visoki stopnji endemizma in s te gore je opisanih približno 200 rastlinskih vrst v različnih rastlinskih družinah.
Redka vrsta jelke endemična za to goro je Abies Fabri.
Galerija uredi
-
Wanfoding -
Tempelj na Zlatem vrhu -
Ogromen kip Samantabhadre na vrhu gore Emei -
Tempelj Baoguo, budistični tempelj -
Budistični tempelj na gori Emei -
Leseno mostišče čez Kristalni potok, zahodna pobočja -
Makaki, avtohtoni v regiji -
Sončni vzhod nad goro Emei -
Paviljon Guangfu z vrhom, ki je viden v ozadju -
Kipi slonov na stopnicah, ki vodijo do kipa Samantabhadre -
Opice z gore Emei -
Gora Emei in jezero Ešju
Sklici uredi
- ↑ In the name "Emei", the character méi 眉 is sometimes written 嵋.
- ↑ E.g., 实用中国地图集 (Shiyong Zhongguo Dituji, "Practical Atlas of China"), 2008, ISBN 978-7-5031-4772-2; map of Sichuan on pp. 142–143
- ↑ »Mount Emei Scenic Area, including Leshan Giant Buddha Scenic Area«. UNESCO. Pridobljeno 6. septembra 2007.
- ↑ Cohen, David, ur. (1989). A Day in the Life of China. San Francisco: Collins. str. 108, 150. ISBN 978-0-00-215321-8.
- ↑ Zhāng Kǒngzhāo 張孔昭 (1784). Boxing Classic: Essential Boxing Methods 拳經拳法備要 Quánjīng Quánfǎ Bèiyào (v kitajščini).
- ↑ Henning, Stanley E. (Fall 1999). »Academia Encounters the Chinese Martial Arts«. China Review International. 6 (2): 319–332. doi:10.1353/cri.1999.0020. ISSN 1069-5834..
- ↑ Dazhang, Sun (2002). Chinese Architecture -- The Qing Dynasty (English izd.). Yale University Press. str. 328–329. ISBN 0-300-09559-7.
- ↑ Hayes, Holly (2009) Emei Shan, Sacred Destinations. Updated 24 July 2009.
- ↑ Gluckman, Ron (2002). Getting to the Top, Silk Road, December 2002. Hong Kong; Dragon Airlines.
Zunanje povezave uredi
