Bogdan Zinovij Mihajlovič Hmelnicki[a] (karpatskorusinsko Ѕѣнові Богданъ Хмелнiцкiи, latinizirano: Sѣnovi Bogdan Hmelnicki,[2] ukrajinsko Богдан Зиновій Михайлович Хмельницький, latinizirano: Bogdan Zinovij Mihajlovič Hmeljnicki) je bil rusinski plemič in hetman Zaporoških kozakov,[3][4][5][6][7][8][9] * okoli 1595, Subotiv, Krona kraljevine Poljske, † 6. avgust 1657.

Bogdan Hmelnicki
Богдан Хмельницький
Portret Bogdana Hmelnickega iz Černigova (sredina 17. stoletja)
Portret Bogdana Hmelnickega iz Černigova (sredina 17. stoletja)
Hetman Zaporoške seči
Na položaju
30. januar 1648 – 6. avgust 1657
Predhodniknov položaj
NaslednikJurij Hmelnicki
Osebni podatki
RojstvoBogdan Zinovij Mihajlovič Hmelnicki
1595({{padleft:1595|4|0}})
Subotiv, Kijevsko vojvodstvo, Republika obeh narodov
Smrt6. avgust 1657 (61–62  let)
Čigirin, Kozaški hetmanat
GrobIlinska cerkev v Subotivu
Narodnostrusinska
ZakonciHana Somko
Helena Čaplinska
Hana Zolotarenko
OtrociTimofej/Timiš, Jurij, Grigorij, Ostap, Katarina, Stepanija, Olena, Marija
Poklicpolitik, warlord, diplomat
Podpis

Zaporožje je bilo takrat pod oblastjo poljsko-litovske Republike obeh narodov. Leta 1648–1654 je vodil upor proti Republiki obeh narodov in njenim magnatom (1648–1654), po katerem je bila v Ukrajini ustanovljena neodvisna kozaška država. Z ruskim carjem Aleksejem je leta 1654 sklenil Perejaslavski sporazum in povezal kozaški hetmanat z Ruskim carstvom, s čimer je osrednjo Ukrajino postavil pod rusko zaščito.[10] Med vstajo so kozaki v letih 1648–1649 pobili več tisoč Judov, kar je bil eden najbolj travmatičnih dogodkov v zgodovini Judov v Ukrajini in ukrajinskega nacionalizma.[11]

Mladost uredi

 
Grb Hmelnickih
 
Poljsko-litovska Republika obeh narodov med vladanjem Vladislava IV. Okoli leta 1635

Natančen datum njegovega rojstva ni znan. V Ukrajini rojeni zgodovinar Mihajlo Maksimovič domneva, da je bil rojen verjetno na dan sv. Teodorja, 27. decembra 1595 po julijanskem koledarju.[12] Po pravoslavnih običajih je bil krščen z enim od svojih srednjih imen, Teodor, v ukrajinskem prevodu Bogdan. Življenjepis Hmelnickega, ki sta ga napisala Smolij in Stepankov, nakazuje, da je bolj verjetno, da je bil rojen 9. novembra na praznik sv. Zenobija,[13] po julijanskem koledarju 30. oktobra, in bil krščen v katoliški cerkvi 11. novembra na praznik sv. Teodorja.[14]

Rojen je bil verjetno v vasi Subotiv blizu Čigirina v Kraljevini Poljski na posestvu svojega očeta Mihajla Hmelnickega. Oče je bil nižji ukrajinski plemič[15] in dvorjan velikega kronskega hetmana Stanislava Żółkiewskega. Kasneje se je pridružil dvoru svojega zeta Jana Daniloviča, ki je leta 1597 postal starešina Korsuńa in Čigirina, ter Mihajla imenoval za svojega namestnika (pidstarosta) v Čigirinu. Za svojo službo je dobil zemljišče v bližini Čigirina, kjer je postavil hutor Subotiv.

Obstajajo polemike o tem, ali sta Bogdan in njegov oče pripadala poljskemu plemstvu (šlahta). Nekateri viri navajajo, da je bil njegov oče Mihajlo leta 1590 imenovan za sotnika korsunsko-čigirinskega starešine Jana Daniloviča, ki je nadaljeval s koloniziranjem novih ukrajinskih dežel ob reki Dneper.[16] Hmelnicki se je štel za plemiča in status njegovega očeta kot čigirinskega pidstaroste mu je pomagal, da so ga tudi drugi imeli za takega. Med vstajo je Hmelnicki poudarjal kozaške korenine svoje matere in očetove podvige s kozaki v Zaporoški seči.

Hmelnicki je obiskoval jezuitski kolegij, verjetno v Jaroslavu, še bolj verjetno pa v Lvovu v šoli, ki jo je ustanovil hetman Żółkiewski. Šolanje je zaključil leta 1617, pridobil široko znanje svetovne zgodovine ter se naučil poljščine in latinščine. Kasneje se je naučil tudi turščine, tatarščine in francoščine. Za razliko od mnogih drugih jezuitskih učencev ni prevzel rimokatoliške vere, ampak je ostal pravoslaven.

Poroka in družina uredi

Hmelnicki se je poročil s Hano Somkivno, sestro bogatega perejaslavskega kozaka. Zakonca sta se naselila v Subotivu. Do druge polovice 1620. let sta imela tri hčere: Stepanijo, Oleno in Katerino. Njegov prvi sin Timiš (Timofij) se je rodil leta 1632, drugi sin Jurij pa leta 1640.

Registrirani kozak uredi

Po zaključku študija leta 1617 je Hmelnicki vstopil v službo pri kozakih. Ko je poljsko-litovska republika začela vojno proti Osmanskemu cesarstvu, je bil leta 1619 skupaj z očetom poslan v Moldavijo. Med bitko pri Cecori (Țuțora) 17. septembra 1620 je bil njegov oče ubit, mladega Hmelnickega pa so med številnimi drugimi kozaki, vključno z bodočim hetmanom Stanislavom Koniecpolskim, ujeli Turki. Naslednji dve leti je preživel v ujetništvu v Carigradu kot ujetnik osmanskega kapudan paše, domnevno Parlak Mustafa paše.[17] Drugi viri trdijo, da je svoje ujetništvo preživel v osmanski mornarici na galejah kot veslač, kjer se je naučil turščine.[18]

O tem, kako se je vrnil v Ukrajino, ni nobenega podatka. Večina zgodovinarjev meni, da je pobegnil ali bil odkupljen. Glede njegovega dobrotnika se viri razlikujejo in omenjajo njegovo mater, prijatelje, poljskega kralja – morda Krištofa Zbaraskega, veleposlanika Republike obeh narodov v Osmanskem cesarstvu. Slednji je leta 1622 plačal 30.000 tolarjev odkupnine za vse vojne ujetnike, ujete v bitki pri Cecori. Po vrnitvi v Subotiv je Hmelnicki prevzel očetovo posestv in postal registrirani kozak v Čigirinskem polku.

Najverjetneje ni sodeloval v nobenem od kozaških uporov, ki so takrat izbruhnili v Ukrajini. Njegova zvesta služba mu je leta 1637 prinesla čin vojaškega pisarja (pisarz wojskowy) registriranih kozakov. To se je zgodilo po kapitulaciji Pavljukove vstaje v mestu Borovca 24. decembra 1637, ko je feldhetman Mikołaj Potocki imenoval novo kozaško starešinstvo. To je moral storiti, ker so se nekateri starešine pridružili Pavljuku ali pa jih je ta ubil, kot na primer častnika Teodorja Onuškoviča.[19] Zaradi svojega novega položaja je bil Hmelnicki tisti, ki je pripravil in podpisal kapitulacijo.[20] Spopadi v Borovici se niso ustavili, ker so se uporniški kozaki pod Ostrjaninovim poveljstvom znova dvignili spomladi naslednje leto. Mikołaj Potocki je bil znova uspešen in po šestih tednih obleganja 3. avgusta 1638 prisilil kozake h kapitulaciji. Tako kot leto prej se je tudi tokrat upornikom pridružilo nekaj registriranih kozakov, nekateri pa so ostali zvesti poljski kraljevini. Za razliko od prejšnjega upora se je Potocki tokrat odločil, da ne bo kaznoval upornih kozakov, temveč je vse prisilil, da so prisegli zvestobo kralju in državi in da se ne bodo maščevali. Hetman se je tudi strinjal z njihovo prošnjo, da pošljejo odposlance h kralju s prošnjo za milost in ohranitev kozaških pravic. Delegati so bili Izvoljeni na zboru v Kijevu 9. septembra 1638. Eden od njih je bil Bogdan Hmelnicki, drugi trije pa Ivan Bojarin, polkovnik Kaniówa, Roman Poliviec in Jan Volčenko.[21] Odposlanci niso dosegli veliko, predvsem zato, ker je vse odločitve sprejel Sejm že v začetku tega leta, ko so poslanci sprejeli načrt, ki ga je predstavil veliki hetman Stanislav Koniecpolski.[22] Kozaki so bili na naslednji skupščini v Maslovem stavu ob reki Ros prisiljeni sprejeti ostre nove pogoje. V skladu z enim od členov Ordynacya Woyska Zaporowskiego (Ureditev zaporoške vojske) so registrirani kozaki izgubili pravico voliti svoje častnike in poveljnika, imenovanega starešina (starszy) ali komisar. Odslej naj bi starešino sprejemal Sejm (poljski parlament) na podlagi priporočila velikega hetmana. Veliki hetman je dobil tudi pravico do imenovanja vseh častnikov. Komisarji, polkovniki in osauli so morali biti plemiči, sotniki in atamani pa kozaki, ki so se »odlikovali v službi za nas in vso državo«.[23] Hmelnicki je postal eden od sotnikov Čigrinskega polka.

Leta 1663 je Pierre Chevalier v Parizu izdal knjigo o kozaškem uporu z naslovom Histoire de la guerre des Cosaques contre la Pologne (Zgodovina vojne kozakov proti Poljski), ki jo je posvetil Nicolasu Léonorju de Flessellesu, grofu de Brégyju, ki je bil leta 1645 veleposlanik na Poljskem.[24] V posvetilu je opisal srečanje de Brégyja s Hmelnickim in skupino kozakov, ki jih je poslal v Francijo, da bi se borili proti Španiji v Flandriji.[25] Chevalier je trdil, da je Hmelnicki sam poveljeval kozakom v Flandriji. Kasneje v knjigi Chevalier niti enkrat ne omenja ne Kozakov ne Hmeljnickega. Chevalier v svoji drugi knjigi Relation des Cosaques (avec la vie de Kmielniski, tirée d'un Manuscrit) (Odnosi kozakov (z življenjem Kmielniskega, vzetim iz rokopisa)), izdani isto leto, ki prav tako vsebuje biografijo Hmelnickega, ni omenjeno niti njegovo njegovo niti katero koli drugo kozaško bivanje v Franciji ali Flandriji.[26] Prva Chevalierjeva knjiga je edini vir, ki omenja te dogodke, o katerih v korespondenci grofa de Brègyja ni nobene sledi,[27] čeprav je res, da je Hmelnicki na Poljskem v letih 1646-1648 rekrutiral vojake za francosko vojsko. Zbral je približno 3.000 vojakov, ki so preko Gdanska odpotovali v Flandrijo in sodelovali v bojih okoli Dunkerquea. Francoski viri jih opisujejo kot infanterie tout Poulonnois qu'Allemand (poljska in nemšla pehota).[28] Poveljevali so jim polkovniki Krištof Przyjemski, Andrej Przyjemski in Jurij Cabray. Drugi skupini nabornikov, ki je bila odposlana leta 1647, sta poveljevala Jan Pleitner, nizozemski vojaški inženir v službi Vladislava IV., in Jan Denhoff, polkovnik kraljeve garde.[29] Francoski zgodovinar iz 17. stoletja Jean-François Sarasín v svoji Histoire de siège de Dunkerque (Zgodovina obleganja Dunkerquea) med opisi sodelovanje poljskih plačancev v bojih za Dunkerque ugotavlja, da jim je poveljeval nek "Sirot".[30] Nekateri zgodovinarji v njem prepoznavajo kozaškega atamana Ivana Sirka.

Trditve, da so bili Hmelnicki in kozaki dejansko v Franciji, podpirajo nekateri ukrajinski zgodovinarji, medtem ko se drugim in večini poljskih znanstvenikov to zdi malo verjetno.

Afera Czapliński uredi

Po smrti magnata Stanisława Koniecpolskega marca 1646 je njegov naslednik Aleksander Koniecpolski ponovno narisal zemljevide svojih posesti in posestvo Hmelnickega štel za svoje. Hmelnicki je poskušal najti zaščito pred grabežem močnega magnata, zato je pisal številne pritožbe in pisma različnim predstavnikom Poljske krone, vendar brez uspeha. Konec leta 1645 je čigirinski starosta Daniel Czapliński uradno prejel pooblastilo Koniecpolskega za zaseg posestva Hmelnickega.

 
Neznan avtor (okoli 1650): Portret Hmelnickega v vzhodnjaški opravi, Deželni muzej Tarnova[31] iz sporočila iz leta 1651 je razvidno, da mu je sultan Mehmed IV. poslal enega od svojih častnih svilenih kaftanov[31]

Poleti 1646 je Hmelnicki organiziral sprejem pri kralju Vladislavu IV., da bi mu predstavil svoj primer, saj je imel na dvoru dober položaj. Vladislav, ki je želel imeti kozake na svoji strani v prihodnih vojnah, je Hmelnickemu podelil kraljevo listino, s katero je zaščitil njegove pravice do subotivske posesti. Zaradi takratne strukture Republike obeh narodov in brezpravnosti, ki je vladala v Ukrajini, niti kralj ni mogel preprečiti spopada z lokalnimi magnati. V začetku leta 1647 je Danijel Czapliński začel nadlegovati Hmelnickega, da bi ga pregnal s posesti. Magnat je dvakrat napadel Subotiv. V napadih je bila povzročena velika gmotna škoda, sin Hmelnickega Jurij pa je bil hudo pretepen. Czaplińskemu je aprila 1647 končno uspelo Hmelnickega pregnati s posesti, da je bil prisiljen s svojo veliko družino preseliti se v hišo sorodnika v Čigirinu.

Maja 1647 je Hmelnicki organiziral drugo avdienco pri kralju, da bi zagovarjal svoj primer, vendar je ugotovil, da se kralj ni pripravljen soočiti z močnim magnatom. Poleg tega, da je izgubil posestvo, je Hmelnicki utrpel še izgubo žene Hane in ostal sam z njunimi otroki. Kmalu zatem se je poročil z Motrono (Helena Czaplińska), takrat ženo Daniela Czaplińskega, imenovano tudi "Helena iz stepe". Svoje posesti ni mogel niti dobiti nazaj niti dobiti finančne odškodnine zanjo. V tem času se je srečal z več višjimi poljskimi uradniki, s katerimi so razpravljali o kozaški vojni s Tatari. Razgovore je izkoristil za razgovor s Czaplińskim, vendar tudi tokrat neuspešno.

Hmelnicki ni našel podpore pri poljskih uradnikih, našel pa jo je pri svojih kozaških prijateljih in podrejenih. Na njegovi strani so bili njegov Čigirinski polk in drugi. Hmelnici je vso jesen 1647 potoval od enega polka do drugega in imel številne posvete s kozaškimi voditelji po vsej Ukrajini. Njegova dejavnost je vzbudila sum pri lokalnih poljskih oblasteh, že vajenih kozaških uporov, in Hmelnicki je bil aretiran. Koniecpolski je izdal ukaz za njegovo usmrtitev, vendar so čigirinskega kozaškega polkovnika, ki je zadrževal aretiranega Hmelnickega, prepričali, da ga je izpustil. Ker ni želel še naprej izzivati usode, se je Hmelnicki s skupino svojih privržencev odpravil proti Zaporoški Seči.

Upor uredi

 
Jan Matejko (1885): Bogdan Hmelnicki (levo) s Tugraj begom v Lvovu; Narodni muzej v Varšavi

Četudi afera Czapliński na splošno velja za neposreden vzrok za vstajo, je bila predvsem katalizator dejanj, ki so bila posledica naraščajočega ljudskega nezadovoljstva.[32] Na nezadovoljstvo so vplivali predvsem vera, etnična pripadnost in gospodarstvo. Republika obeh narodov je bila predvsem država Poljakov in Litovcev, precejšnja populacija pravoslavnih Rusinov pa je bila v njej prezrta. Od poljskih magnatov zatirani Rusini so svojo jezo stresali na Poljake, pa tudi na Jude, ki so pogosto upravljali posestva poljskih plemičev. Prihod protireformacije je še poslabšal odnose med pravoslavno in katoliško Cerkvijo. Mnogi pravoslavni Ukrajinci so v Brestlitovski uniji videli grožnjo svoji pravoslavni veri.

Začetni uspehi uredi

Konec leta 1647 je Hmelnicki dosegel izliv reke Dneper. 7. decembra je njegov majhen odred 300–500 mož s pomočjo registriranih kozakov, ki so prešli na njegovo stran, razorožil majhen poljski odred, ki je varoval območje, in zavzel Zaporoško Seč. Poljaki so poskušali ponovno zavzeli Seč, vendar so bili odločilno poraženi, ko se je kozaškim silam pridružilo več registriranih kozakov. Konec januarja 1648 je bila sklicana kozaška Rada (skupščina) in Hmelnicki je bil soglasno izvoljen za hetmana. Sledilo je obdobje vročične dejavnosti. Kozaki so bili s hetmanovimi pismi poslani v številne regije Ukrajine, v katerih so pozivali kozake in pravoslavne kmete, naj se pridružijo uporu. Uporniki so utrdili otok Horticja in vložili veliko naporov za pridobitev in izdelavo orožja in streliva. Odposlanci so bili poslani tudi h krimskemu kanu Islamu III. Geraju.

Poljske oblasti novice o prihodu Hmelnickega v Seč in poročil o uporu sprva niso jemale resno. Obe strani sta izmenjali sezname zahtev: Poljaki so od kozakov zahtevali, naj predajo uporniškega voditelja in se razpustijo, medtem ko sta Hmelnicki in Rada zahtevala, da Republika obeh narodov povrne starodavne pravice kozakov, ustavi širjenje ukrajinske grkokatoliške cerkve, prizna pravice Seči in registriranih kozaških polkov ter umik čet Republike obeh narodov iz Ukrajine.[33] Poljski magnati so zahteve razumeli kot žalitev in vojska pod vodstvom Štefana Potockega je krenila proti Seči.

Če bi kozaki ostali na Horticji, bi bili morda poraženi, kot v mnogih drugih uporih, vendar se je Hmelnicki odločil krenil proti Poljakom. Obe vojski sta se srečali 16. maja 1648 pri Žovti vodi, kjer so Kozaki ob pomoči Tugraj begovih Tatarov zadali prvi poraz Republiki obeh narodov. Kozaki so bili uspešni tudi v bitki pri Korsuńu 26. maja 1648. Hmelnicki je uporabil svoje diplomatske in vojaške sposobnosti. Pod njegovim vodstvom se je kozaška vojska premaknila na bojne položaje po njegovih načrtih. Kozaki so bili aktivni in odločni v svojih manevrih in napadih in kar je najpomembneje, pridobili so podporo obeh velikih kontingentov registriranih kozakov in krimskega kana, njihovega ključnega zaveznika v številnih prihodnjih bitkah.

Ustanovitev Kozaškega hetmanata uredi

 
Grb Kozaškega hetmanata

Jeruzalemski patriarh Pajzej, ki je bil v tem času na obisku v Kijevu, je Hmelnickega po besedah sodobnikov označil za kneza Rusije in vodjo neodvisne ukrajinske države.[34] Februarja 1649 je Hmelnicki med pogajanji v Perejaslavu s poljsko delegacijo, ki jo je vodil senator Adam Kysil, izjavil, da je "edini avtokrat Rusije" in ima "dovolj moči v Ukrajini, Podolju in Voliniji ... v svoji deželi in kneževina se je razteza do Lvova, Chełma in Haliča".[35]

Naredil sem že več, kot sem nameraval, in zdaj bom pridobil, kar sem pred kratkim načrtoval. Osvobodil bom iz poljskega gorja vse rusinsko ljudstvo! Prej sem se boril za žalitve in krivice, ki so mi bile povzročene, zdaj se bom boril za našo pravoslavno vero. In vsi ljudje mi bodo pri tem pomagali vse do Lublina in Krakova in od ljudi se ne bom umaknil, saj so naša desna roka. In da ne boste napadli kozakov z osvajanjem kmetov, jih bom imel (na svoji strani) dvesto, tristo tisoč.

— Bogan Hmelncki, knez Rutenije, [34]

Po obdobju vojaških uspehov se je začel državotvorni proces. Njegovo vodstvo se je izkazalo na vseh področjih gradnje države: v vojski, upravi, financah, gospodarstvu in kulturi. Hmelnicki je za vrhovno oblast v novi ukrajinski državi postavil Zaporoško Seč in pod svojo oblastjo združil vsa področja ukrajinske družbe. Hmelnicki je zgradil nov državni sistem ter razvil vojaško in civilno upravo.

V ospredje je stopila nova generacija državnikov in vojskovodij: Ivan Vihovski, Pavlo Teteria, Danilo Nečaj in Ivan Nečaj, Ivan Bohun in Grigorij Huljanicki. Iz kozaških polkovnikov, častnikov in vojaških poveljnikov se je rodila nova elita znotraj kozaške hetmanske države. Elita je vsa leta ohranjala in vzdrževala avtonomijo kozaškega hetmanata kljub poskusom Rusije, da bi jo omejila. Ti poskusi so bili ključnega pomena za začetek obdobja rušenja, ki je sledilo, in sčasoma uničilo večino dosežkov iz obdobja Hmelnickega.

Zapleti uredi

 
Prapor Bogdana Hmelnickega, zaplenjen v bitki pri Beresteczku; prapor so Švedi leta 1655 odnesli v Varšavo in je zdaj v Vojnem muzeju v Stockholmu, Švedska

Začetnim uspehom Hmelnickega je sledil niz neuspehov, saj niti Hmelnicki niti Republika obeh narodov nista imela dovolj moči, da bi stabilizirala razmere ali porazila nasprotnika. Sledilo je obdobje občasnih vojn in več mirovnih sporazumov, ki so bile le redko izpolnjeni. Od pomladi 1649 dalje so se razmere za kozake obračale na slabše. Ko so se poljski napadi povečevali, so postali tudi uspešnejši. Zborivski sporazum, sklenjen 18. avgusta 1649, je bil za kozake neugoden. Sledil je nov poraz v bitki pri Berestečku 18. junija 1651, v kateri so Tatari izdali Hmelnickega in ga zaržali v ujetništvu. Kozaki so bili v bitki hudo poraženi. Ocenjuje se, da so izgubili okoli 30.000 mož in bili prisiljeni v Bili cerkvi podpisati mirovni sporazum, ugoden za Republiko obeh narodov. Vojna se je znova začela in skoraj brez prestanka trajala nekaj naslednjih let. V njej so igrali ključno vlogo Krimski Tatari, ki niso dovolili zmagati nobeni strani. V njihovem interesu je bilo, da tako Ukrajina kot poljsko-litovska skupnost ne postaneta preveč močni in postaneta učinkovita sila v regiji.[36]

Hmelnicki je začel iskati drugega tujega zaveznika. Čeprav so kozaki vzpostavili svojo neodvisnost od Poljske, je nova država potrebovala legitimnost, ki bi jo lahko zagotovil tuj monarh. V iskanju zaščitnika se je Hmelnicki leta 1651 obrnil na osmanskega sultana in z njim izmenjal uradna veleposlaništva. Turki so ponudili vazalstvo, podobno vazalstvu Krimskega kanata, Moldavije in Vlaške. Ideja o združitvi z muslimanskim monarhom za preprosto prebivalstvo in večino kozakov ni bila sprejemljiva.

Drugi možni zaveznik je bilo Rusko carstvo, vendar je car kljub pozivom Hmelnickega za pomoč v imenu skupne pravoslavne vere raje počakal, dokler ga grožnja kozaško-osmanske zveze leta 1653 ni prisilila k ukrepanju.[36] Carjeva naklonjenost sprejetju Ukrajine pod njegovo oblast je okrepila delovanje diplomacije.

Sporazum s carjem uredi

 
Zastava Bogdana Hmelnickega. Napis: Bogdan (Б) Hmelnicki (Х), hetman (Г) Seči (В) Zaporožja (З) in njegove (Е) kraljeve (К) visokosti (МЛС) Republike obeh narodov

Po nizu pogajanj je bilo dogovorjeno, da bodo kozaki sprejeli oblast carja Alekseja Mihajloviča. Za dokončno sklenitev sporazuma je rusko veleposlaništvo pod vodstvom bojarja Vasilija Buturlina prišlo v Perejaslav, kjer je bila 18. januarja 1654 sklicana kozaška Rada in sklenjen sporazum. Zgodovinarji nimajo enotnega mnenja o namerah carja in Hmelnickega pri podpisu tega sporazuma. Sporazum je uzakonil ruske zahteve po prestolnici Kijevske Rusije in okrepil carjev vpliv v regiji. Hmelnicki je na drugi strani potreboval sporazum, da bi pridobil legitimno monarhovo zaščito in podporo prijateljske pravoslavne sile.

Zgodovinarji so različno razumeli cilje Hmelnickega z vstopanjem unijo: ali naj bi šlo za vojaško zvezo, suverenost ali popolno vključitev Ukrajine v rusko carstvo.[37]

Razlike so se pokazale med slovesnostjo prisege zvestobe carju: ruski odposlanec na prisego kozakov in Rusinov ni hotel odgovoriti s prisego carja svojim podanikom, kot so pričakovali Kozaki in Rusini in je bila navada poljskega kralja.

Hmelnicki je odvihral iz cerkve in zagrozil, da bo odpovedal celoten sporazum. Kozaki so se odločili utišati njegovo grožnjo in spoštovati sporazum.

Zadnja leta uredi

Po sklenitvi Perejaslavskega sporazuma leta 1654 se je geopolitični zemljevid regije zelo spremenil. Na sceno je stopila Rusija, Tatari, nekdanji zavezniki kozakov, pa so prešli na poljsko stran ter začeli vojno proti Hmelnickemu in njegovim silam. Tatarski napadi so izpraznili celotna območja Seči. Kozaki so se s pomočjo carske vojske maščevali Poljakom v Belorusiji in spomladi 1654 pregnali Poljake iz večjega dela države. V boj so vstopili Švedi. Stari nasprotniki tko Poljske kot Rusije so zasedli del Litve, preden je lahko tja prišla ruska vojska.

Švedska okupacija Rusiji ni bila všeč, ker si je car prizadeval zavzeti švedske baltske province. Leta 1656, ko je bila Republika obeh narodov vse bolj razdejana v vojni, a tudi vse bolj sovražna in uspešna proti Švedom, se je Švedom pridružil vladar Transilvanije Jurij II. Rákóczi. Švedski Karel X. ga je prosil za pomoč zaradi množičnega poljskega ljudskega nasprotovanja in odpora proti Švedom. Pod udarci z vseh strani je Republika obeh narodov komaj preživela.

 
Cerkev v Subotivu, Ukrajina, kjer je bil pokopan Hmelnicki

Rusija je julija 1656 napadla Švedsko, medtem ko so bile njene sile močno vpletene v vojni s Poljsko. Ta vojna se je dve leti kasneje končala s statusom quo in močno zapletla status Hmelnickega, ki se je zdaj kot njegov zaveznik hkrati boril proti svojemu vladarju. Poleg diplomatskih napetosti med carjem in Hmelnickim so se med njima pojavila še številna druga nesoglasja. Zlasti so se nanašala na vmešavanje ruskih uradnikov v finance Kozaškega hetmanata in novo zasedeno Belorusijo. Car je leta 1656 v Vilni sklenil s Poljaki separatni mir. Hetmanovi odposlanci se pogajanj niso smeli udeležiti.

Hmelnicki je zato carju napisal ogorčeno pismo, v katerem ga je obtožil kršitve Perejaslavskega sporazuma. Švede je primerjal s carjem in rekel, da so prvi bolj častni in zaupanja vredni od Rusov.[36]

Na Poljskem so kozaška vojska in njeni transilvanski zavezniki utrpeli številne neuspehe. Posledično se je moral Hmelnicki spopasti s kozaškim uporom na domači fronti, s Krima pa so prihajale zaskrbljujoče novice, da se Tatari v zavezništvu s Poljsko pripravljajo na novo invazijo na Ukrajino. Čeprav že bolan, je Hmelnicki nadaljeval z diplomatsko dejavnostjo in na neki točki kar iz svoje postelje sprejel carjeve odposlance.[38]

 
Spomenik v Kijevu, posvečen Bogdanu Hmelnickemu; avtorja spomenika sta Boris Krilov in Oles Sidoruk

22. julija 1657 je Hmelnicki po avdienci pri kijevskem polkovniku Ždanoviču doživel možgansko krvavitev in ostal paraliziran. Njegov pohod v Haličino je propadel zaradi upora v njegovi vojski.[39] Manj kot teden dni kasneje je Bogan Hmelnicki ob 5. uri zjutraj 27. julija 1657 umrl. Njegovo truplo so iz prestolnice Čigirin odpeljali na njegovo posestvo v Subotiv, kjer so ga 23. avgusta pokopali v cerkvi njegovih prednikov. Leta 1664 je poljski hetman Stefan Czarniecki ponovno zavzel Subotiv in po mnenju nekaterih ukrajinskih zgodovinarjev ukazalo izkopati in oskruniti trupli hetmana in njegovega sina Timiša. Drugi zgodovinarji trdijo, da se to ni zgodilo.

Vplivi uredi

Hmelnicki je imel odločilen vpliv na zgodovino Ukrajine. Ni le oblikoval prihodnosti Ukrajine, ampak je vplival tudi na razmerje moči v Evropi, saj so oslabitev Poljske in Litve izkoristile Avstrija, Saška, Prusija in Rusija. Na njegova dejanja in vlogo v dogajanju so različni sodobniki gledali različno in tudi zdaj obstajajo zelo različni pogledi na njegovo zapuščino.

Ukrajinska ocena uredi

 
Bankovec za pet ukrajinskih griven s portretom Bogdana Hmelnickega
 
Spomenik Bogdana Hmelnickega v Kijevu, postavljen leta 1905

V Ukrajini Hmelnicki na splošno velja za narodnega heroja.[40][41][42] Po njem se imenujeta mesto in regija.[43] Njegova podoba je vidno prikazana na ukrajinskih bankovcih in njegov spomenik v središču Kijeva je osrednja točka ukrajinske prestolnice. Obstaja tudi Red Bogdana Hmelnickega, eno najvišjih odlikovanj v Ukrajini in nekdanji Sovjetski zvezi.

Vrednotenje njegove zapuščine kljub pozitivnim učinkom tudi v Ukrajini še zdaleč ni enotno. Kritizirajo ga zaradi zveze z Rusijo, ki se je po mnenju nekaterih izkazala za pogubno za prihodnost države. Eden od zelo glasnih in ostrih kritikov Hmelnickega je bil ugledni ukrajinski pesnik Taras Ševčenko.[44] Drugi ga kritizirajo zaradi njegovega zavezništva s krimskimi Tatari, ki je slednjim omogočilo, da so zasužnjili veliko ukrajinskih kmetov. Kozaki kot vojaška kasta namreč niso zaščitili holopov, najnižjega sloja ukrajinskega prebivalstva. Na splošno je pogled na njegovo zapuščino v današnji Ukrajini bolj pozitiven kot negativen, pri čemer nekateri kritiki priznavajo, da je zvezo z Rusijo narekovala nuja in poskus preživetja v tistih težkih časih.

V anketi Ukrajinske sociološke skupine Rating je imelo leta 2018 73 % ukrajinskih anketirancev pozitiven odnos do Hmelnickega.[45]

Poljska ocena uredi

Vloga Hmelnickega v zgodovini poljske države je bila večinoma ocenjena negativno. Upor leta 1648 se je izkazal za konec zlate dobe Republike obeh narodov in začetek njenega propada. Čeprav je Poljska preživela upor in naslednjo vojno, je bila v naslednjih sto letih razdeljena med Rusijo, Prusijo in Avstrijo. Številni Poljaki so za propad Republike obeh narodov krivili prav Hmelnickega.[46]

Hmelnicki je bil predmet več leposlovnih del poljske književnosti 19. stoletja. Njegovo najbolj opazno obravnavo v poljski književnosti je mogoče najti v romanu Z ognjem in mečem Henryka Sienkiewicza.[47] Sienkiewiczev precej kritičen portret Hmelnickega je bil v filmski priredbi Jerzyja Hoffmana iz leta 1999 nekoliko moderniziran.[48][49]

 
Ukrajinski kovanec za pet griven iz leta 2018

Rusko in sovjetsko zgodovinopisje uredi

Uradno rusko zgodovinopisje je poudarjalo dejstvo, da je Hmelnicki sklenil unijo z moskovskim carjem Aleksejem Mihajlovičem "z izrazito željo po ponovni združitvi" Ukrajine z Rusijo. Ta pogled se je ujemal z uradno rusko trditvijo, da je Moskva dedič Kijevske Rusije in je v skladu s tem priključila svoja nekdanja ozemlja.[50]

Hmelnicki je veljal za narodnega heroja Rusije, ker je Ukrajino pripeljal v "večno zvezo" vseh Rusij: Velike (Rusija), Male (Ukrajina) in Bele (Belorusija) Rusije. Kot tak je bil v času obstoja Ruskega imperija zelo spoštovan in čaščen. Njegova vloga je bila predstavljena kot model, kateremu bi morali slediti vsi Ukrajinci in si prizadevati za tesnejše vezi z Veliko Rusijo. To stališče je bilo izraženo v spomeniku, ki ga je naročil ruski nacionalist Mihail Juzefovič in so ga leta 1888 postavili v središču Kijeva.[51]

Ruske oblasti so se odločile, da je prvotna različica spomenika, ki ga je ustvaril ruski kipar Mihail Mikešin, preveč ksenofobična, ker je upodabljala premaganega Poljaka, Juda in katoliškega duhovnika pod konjskimi kopiti. Napis na spomeniku se je glasil: "Bogdanu Hmelnickemu iz ene in nedeljive Rusije".[52] Mikešin je ustvaril tudi spomenik Tisočletje Rusije v Novgorodu, ki prikazuje Hmelnickega kot eno vidnih ruskih osebnosti.[53]

Sovjetsko zgodovinopisje je v mnogih pogledih sledilo teoriji imperialistične Rusije o ponovni združitvi, hkrati pa je zgodbi dodalo dimenzijo razrednega boja.[50] Hmelnicki je bil hvaljen ne le za ponovno združitev Ukrajine z Rusijo, ampak tudi za organizacijo razrednega boja zatiranih ukrajinskih kmetov proti poljskim izkoriščevalcem.

Judovsko zgodovinopisje uredi

Ocena Hmelnickega v judovskem zgodovinopisju je izrazito negativna, ker je imel Jude za pomočnike poljske šlahte, ki je Jude pogosto zaposlovala kot pobiralce davkov. Hmelnicki si je prizadeval v Ukrajini iztrebiti Jude. Po Zborivskem sporazumu je bilo vsem Judom prepovedano živeti na ozemlju, ki so ga nadzirali kozaški uporniki.

Vstaja Hmelnickega je povzročila smrt vsaj nekaj tisoč Judov, ki so živeli na ukrajinskem ozemlju. Zaradi pomanjkanja zanesljivih podatkov za oceno števila lokalnega judovskega prebivalstva in števila žrtev je natančna ocena za zgodovinarje težka, če ne nemogoča naloga. Viri omenjajo 100.000 ubitih Judov.[54][55][56][57][58][59][60][61] Zgodbe o grozodejstvih nad žrtvami pokolov, ki so bile žive pokopane, razrezane na kose ali prisiljene pobijati druga drugo, so se razširile po Evropi in zunaj nje. Pogromi so prispevali k oživitvi idej Isaaca Luria, ki je častil kabalo, in identificiranju Sabbatai Zevija kot Mesije.[62] Orest Subtelny o tem piše:[63]

Med letoma 1648 in 1656 so uporniki pobili na desettisoče Judov. Zaradi pomanjkanja zanesljivih podatkov je nemogoče ugotoviti natančnejše številke. Judje še danes štejejo vstajo Hmelnickega za enega največjih travmatičnih dogodkov v njihovi zgodovini.

Spomin nanj uredi

Po njem je dobilo ime ukrajinsko mesto Hmelnicki.

V večini ukrajinskih mest so ulice Bogdana Hmelnickega, v mestu Dnipro tudi avenija Bogdana Hmelnickega.

Brigada "Hetman Bogdan Hmelnicki" je posebna enota oboroženih sil Ukrajine, zadolžena za zaščito predsednika republike.[64]

Opombe uredi

  1. V nekaterih virih tudi Hmielnicki.[1]:493

Sklici uredi

  1. Harenberg (1996).
  2. Samuil Veličko. Kronika. 1720.
  3. »Biography of Bohdan«.
  4. Plokhy, Serhii (10. oktober 2017). Lost Kingdom by Serhii Plokhy. ISBN 9780465097395.
  5. Glaser, Amelia M. (19. avgust 2015). Stories of Khmelnytsky; Competing Literary Legacies of the 1648 Ukrainian Cossack Uprising. ISBN 9780804794961.
  6. »Contents of Volume 39«. Catalysis Today. 39 (4): 369–371. Marec 1998. doi:10.1016/s0920-5861(97)80039-9. ISSN 0920-5861.
  7. The peasant prince: Thaddeus Kosciuszko and the age of revolution. 1. december 2009.
  8. Kármán, Gábor; Kunčević, Lovro, ur. (20. junij 2013). The European Tributary States of the Ottoman Empire in the Sixteenth and Seventeenth Centuries. doi:10.1163/9789004254404. ISBN 9789004254404.
  9. Rask Madsen, Mikael (2015), »Europe at the Crossroads of Free Markets and Human Rights: The Emergence of a Europe of Human Rights in the Shadow of the EU«, Europe at a Crossroad, Nomos, str. 247–268, doi:10.5771/9783845261768-247, ISBN 978-3-8452-6176-8, pridobljeno 2. decembra 2020
  10. »Pereiaslav Treaty of 1654«. www.encyclopediaofukraine.com. Pridobljeno 18. februarja 2021.
  11. Batista, Jakub (2014). »Chmielnicki Massacres (1648–1649)«. V Mikaberidze, Alexander (ur.). Atrocities, Massacres, and War Crimes: An Encyclopedia. Zv. 1. Santa Barbara, California: ABC-Clio. str. 100–101. ISBN 978-1-59884-926-4.
  12. "Житие и страдание святого преподобномученика и исповедника Феодора и брата его преподобного Феофана1 начертанных" pravoslavie.uz and catholic.org
  13. Страдание святого священномученика Зиновия епископа Эгейского, и сестры его Зиновии [The suffering of the Holy Martyr St. Zinovy the Bishop of the Aegean, and his sister Zenova] (v ruščini). monar.ru. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. aprila 2016. Pridobljeno 10. junija 2016.
  14. Смолій В.А., Степанков В.С. "Богдан Хмельницький", Альтернативи, ISBN 966-7217-76-0, 2003.
  15. »Bohdan Khmelnytsky Article«.
  16. »Краєвид: Богдан Зиновий Хмельницкий [Львов]«. 27. julij 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. julija 2011. Pridobljeno 18. avgusta 2020.
  17. Smoliy, Stepankov 1995, str. 51.
  18. Bohdan Khmelnytsky (rusko)
  19. Serczyk 2009, str. 49; Serczyk 2008, str. 345.
  20. Serczyk 2008, str. 345.
  21. Serczyk 2008, str. 351.
  22. Serczyk 2008, str. 346
  23. Volumina Legum, vol. 3, Sankt Peterburg 1859, str. 440.
  24. Roger Ariew and others, Historical Dictionary of Descartes and Cartesian Philosophy, New York 2015, str. 56-57.
  25. Wójcik 1973, str. 575.
  26. Wójcik 1973, str. 579.
  27. Wójcik 1973, str. 581.
  28. Wójcik 1973, str. 580.
  29. Wójcik 1973, str. 580-582.
  30. Ces Estrangues faisoient dix-sept cens hommes et estoient nouvellement venus en France sous la conduit de Sirot, quoted from: Wójcik 1973, str. 582-583.
  31. 31,0 31,1 Biedrońska-Słotowa, Beata (2005). Polski ubiór narodowy zwany kontuszowym: dzieje i przemiany opracowane na podstawie zachowanych ubiorów zabytkowych i ich części oraz w świetle źródeł ikonograficznych i literackich (v poljščini). Muzeum Narodowe w Krakowie. str. 76. ISBN 978-83-89424-28-0.
  32. »Chyhyryn starosta Daniel Czapliński | Looking Through The Lens« (v angleščini). Pridobljeno 19. marca 2019.
  33. V.A. Smoliy, V. S. Stepankov. Bohdan Khmelnytsky. Sotsialno-politychnyi portret. page 91, Lebid, Kyiv. 1995.
  34. 34,0 34,1 Mihailo Hruševski. History of Ukraine-Rus. New ed. Bao. Donetsk, 2003.
  35. V. A. Smoliy, V. S. Stepankov. Bohdan Khmelnytsky. Sotsialno-politychnyi portret. str. 203, Lebid, Kyiv. 1995.
  36. 36,0 36,1 36,2 Orest Subtelni. Ukraine. A history. University of Toronto Press, str. 133. 1994. ISBN 0-8020-0591-8.
  37. "Treaty of 1654", Encyclopedia of Ukraine
  38. V.A. Smoliy, V. S. Stepankov. Bohdan Khmelnytsky. Sotsialno-politychnyi portret. str. 591. Lebid. Kyiv. 1995.
  39. Mihailo Hruševski. Illustrated History of Ukraine. "BAO". Donetsk, 2003. ISBN 966-548-571-7. str. 330.
  40. Dalton, Meredith (2000). Culture Shock!: Ukraine. Graphics Arts Center. str. 56. ISBN 978-1-55868-420-1.
  41. Steinlauf, Michael C. (1997). Bondage to the Dead: Poland and the Memory of the Holocaust. Syracuse University Press. str. 148. ISBN 978-0-8156-0403-7.
  42. Strmiska, Michael F. (2005). Modern Paganism in World Cultures: Comparative Perspectives. ABC-CLIO. str. 228. ISBN 978-1-85109-608-4.
  43. Hlushko, Halyna. »Pereyaslav Khmelnytsky – a town of museums«. Wumag.kiev.ua. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. junija 2008.
  44. Konoval, Oleksiy (2002). Чи варто відзначати річницю Переяславського договору? [Is it worth celebrating the anniversary of the Treaty of Pereyaslav?] (v ukrajinščini). universum.lviv.ua. Pridobljeno 3. avgusta 2017.
  45. »Survey shows Ukrainians most negatively regard Stalin, Lenin and Gorbachev«. Kyiv Post. 20. november 2018.
  46. Голобуцький, Володимир (1994). Запорозьке Козацтво – Розділ XI. Хмельниччина і Запорозьке Козацтво [Zaporozhian Cossackdom – Section XI. Khmelnychchyna and Zaporozhian Cossackdom] (v ukrajinščini). Litopys. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. junija 2016. Pridobljeno 11. junija 2016.
  47. Koropeckyj, Roman (19. avgust 2015). »The Image of Bohdan Khmelnytsky in Polish Romanticism and Its Post-Romantic Reflex«. V Amelia Glaser (ur.). Stories of Khmelnytsky: Competing Literary Legacies of the 1648 Ukrainian Cossack Uprising. Stanford University Press. str. 110–111. ISBN 978-0-8047-9382-7.
  48. Kalinowska, Izabela; Kondratyuk, Marta (19. avgust 2015). »Khmelnytsky in Motion: The Case of Soviet, Polish, and Ukrainian film«. V Amelia Glaser (ur.). Stories of Khmelnytsky: Competing Literary Legacies of the 1648 Ukrainian Cossack Uprising. Stanford University Press. str. 208. ISBN 978-0-8047-9382-7.
  49. Scott, Douglas D. (2007). Fields of Conflict: Battlefield Archaeology from the Roman Empire to the Korean War. Searching for war in the ancient and early modern world. Praeger Security International. str. 194. ISBN 978-0-275-99316-0.
  50. 50,0 50,1 Georgiy Kasianov; Philipp Ther, ur. (2009). A Laboratory of Transnational History: Ukraine and Recent Ukrainian Historiography. Central European University Press. str. 54–55. ISBN 978-963-9776-26-5.
  51. »Ems Ukase«. Encyclopedia of Ukraine. Pridobljeno 11. junija 2016.
  52. Kyrkevych, Viktor. Памятник Богдану Хмельницкому [Monument to Bohdan Khmelnytsky] (v ruščini). oldkiev.info. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. aprila 2016. Pridobljeno 11. junija 2016.
  53. »The Monument to the Millennium of Russia«. novgorod.ru. 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. marca 2016. Pridobljeno 11. junija 2016.
  54. Judaism Timeline 1618–1770, CBS News. Pridobljeno 13. maja 2007.
  55. Oscar Reiss. The Jews in Colonial America, McFarland & Company, 2004, ISBN 0-7864-1730-7, str. 98–99.
  56. Manus I. Midlarsky. The Killing Trap: genocide in the twentieth century, Cambridge University Press, 2005. str. 352. ISBN 0-521-81545-2.
  57. Martin Gilbert. Holocaust Journey: Traveling in Search of the Past, Columbia University Press, 1999, ISBN 0-231-10965-2, str. 219.
  58. Samuel Totten. Teaching About Genocide: Issues, Approaches, and Resources, Information Age Publishing, 2004, ISBN 1-59311-074-X, str. 25.
  59. Cara Camcastle. The More Moderate Side of Joseph De Maistre: Views on Political Liberty And Political Economy, McGill-Queen's Press, 2005, ISBN 0-7735-2976-4, str. 26.
  60. Colin Martin Tatz. With Intent to Destroy: Reflections on Genocide, Verso, 2003, ISBN 1-85984-550-9, str. 146.
  61. Mosheh Weiss. A Brief History of the Jewish People, Rowman & Littlefield, 2004, ISBN 0-7425-4402-8, str. 193.
  62. Karen Armstrong. The Battle for God: A History of Fundamentalism, Random House, 2001, str. 25-28.
  63. Orest Subtelny. Ukraine: A History, 1988, str. 127–128.
  64. Axe, David (25. november 2022). »Ukrainian President Volodymyr Zelensky's Personal Brigade Is Fighting One Of the Ukraine War's Hardest Battles«. Forbes (v angleščini). Pridobljeno 17. februarja 2023.

Viri uredi

Nadaljnje branje uredi