Henryk Sienkiewicz

poljski pisatelj

Henryk Adam Aleksander Pius Sienkiewicz, poljski pisatelj, * 5. maj 1846, Wola Okrzejska, Poljska, † 15. november 1916, Vevey, Švica.

Henryk Sienkiewicz
Portret
RojstvoHenryk Adam Aleksander Pius Sienkiewicz
5. maj 1846({{padleft:1846|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:5|2|0}})[1][2][…]
Wola Okrzejska[d], Podlaska gubernija[d], Kongresna Poljska[d], Ruski imperij[2]
Smrt15. november 1916({{padleft:1916|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:15|2|0}})[1][2][…] (70 let)
Vevey[d][2][4]
DržavljanstvoFlag of Russia.svg Ruski imperij
Flag of Hungary (1896-1915; angels; 3-2 aspect ratio).svg Avstro-Ogrska
Poklicromanopisec, scenarist, novinar, pisatelj
PodpisSignature of Henryk Sienkiewicz.jpg

Leta 1905 je prejel Nobelovo nagrado za književnost »za velike zasluge kot epski pisatelj«.

ŽivljenjeUredi

Henryk Sienkiewicz se je rodil leta 1846 v plemiški družini na Podlesju v ruskem delu Poljske. Njegov oče je sodeloval v odporu proti zasedbenim silam. Na varšavski Glavni šoli je študiral pravo, medicino in filologijo, a nobenega izmed študijev ni dokončal. V istem času so na Glavni šoli študirali tudi drugi kasnejši pozitivisti (realisti), med njimi pisatelj Bolesław Prus in utemeljitelj poljske literarne smeri pozitivizma Aleksander Świętochowski, a se Sienkiewicz z njimi ni družil.

Med letoma 1872 in 1883 je deloval kot časnikar. Sprva je objavljal satirične tekste. V teh letih so nastale njegove prve povesti in novele, za časnike pa je pisal pozitivistične podlistke z družbenokritično snovjo iz aristokratskega in vaškega življenja. Kot časnikar je sprva pisal gledališke in literarne preglede, leta 1876 pa je kot dopisnik odpotoval v Ameriko. Njegove reportaže so bile zelo opažene. Po vrnitvi v Evropo je bilo objavljenih več njegovih povesti in novel, ki so snovno zajemale tako iz domačega poljskega okolja kot iz ameriške družbe.

Leta 1883 je prenehal s časnikarskim delom in se posvetil romanopisju. Leta 1891 je potoval po Afriki, ki je postala prizorišče njegovega mladinskega romana V puščavi in goščavi. Pod materinim vplivom je študiral zgodovino svoje domovine, čemur je posvečenih več njegovih knjig. Ob obletnici svojega literarnega delovanja je v dar prejel posestvo v Oblęgorku. Leta 1905 je bil kot prvi Poljak nagrajen z Nobelovo nagrado za književnost. Ob izbruhu prve svetovne vojne se je umaknil v Švico, kjer je deloval v Odboru za pomoč Poljakom. Umrl je leta 1916 v Veveyu po razglasitvi svobodne Poljske. Njegovi posmrtni ostanki so bili leta 1925 prepeljani v domovino. Pokopan je v baziliki svetega Janeza v Varšavi (»Archikatedralna Bazylika Świętego Jana«).

Sienkiewicz je postal znan po svojem zgodovinskem romanu Quo vadis (1895), ki opisuje preganjanje kristjanov v Rimu za časa cesarja Nerona. Znan je tudi hollywoodski film režiserja Mervyna LeRoya po tem romanu (1951), s Petrom Ustinovim v vlogi Nerona.

DeloUredi

Sienkiewicz je ustvarjal v obdobju pozitivizma (poljska različica realizma). Pozitivistični pisatelji so zagovarjali pomoč nižjim slojem (delo od temeljev), fizično delo, emancipacijo žensk, integracijo Judov v poljsko družbo in se navduševali nad znanostjo. Kritizirali so propadajoče in zaostalo plemstvo ter podpirali vzpon meščanstva. Optimistični fazi pozitivizma je sledilo spoznanje o neuresničljivosti zastavljenih ciljev.

Sienkiewicz je v svojih zgodnjih literarnih delih sledil pozitivističnim geslom. Tematiziral je težave kmečkega življenja, plemiško neobčutljivost do malega človeka, izseljenstvo, pa tudi kolonializem in iztrebljanje domorodcev v Ameriki. Po vrnitvi na Poljsko se je njegov pozitivistični optimizem ohladil in pričel je kritizirati kapitalistično meščanstvo, ki so ga pozitivisti sicer zagovarjali. V svojih zgodovinskih romanih, ki so začeli izhajati leta 1883, se je povsem umaknil od pozitivizma in pričel poveličevati staro poljsko plemstvo. V nasprotju s pozitivisti, ki so si prizadevali za dokončen propad plemstva, so bili bralci na Poljskem in v tujini nad Sienkiewiczevimi zgodovinskimi romani navdušeni. Njegova najbolj znana dela so romani Trilogije s snovjo iz poljske zgodovine, roman iz Neronovih časov Quo vadis in mladinska povest V puščavi in goščavi. Napisal je tudi tri romane s snovjo iz sodobnega življenja. Proti koncu svojega življenja se je postavil na konservativno stran. V romanu Vrtinci je obsodil delavsko vstajo, v delu V puščavi in goščavi pa zagovarjal angleške kolonizatorje Afrike.

Literarna delaUredi

Kratka prozaUredi

  • Na marne (Brez haska, 1872)
  • Humoreski z teki Worszyłły (Humoreske iz Worszyłłove mape, 1872)
  • Stary sługa (Stari sluga, 1875)
  • Hania (1876)
  • Selim Mirza (1878)
  • Skice z węglem (Skice z ogljem, 1877)
  • Janko Muzykant (Godec Janko, 1879)
  • Z pamiętnika poznańskiego nauczyciela (Iz dnevnika poznanjskega učitelja, 1879)
  • Za chlebem (Za kruhom, 1880)
  • Latarnik (Svetilničar, 1881)
  • Sachem (Poglavar, 1880)

Zgodovinski romaniUredi

  • Trilogija:
    • Ogniem i mieczem (Z ognjem in mečem, 1883)
    • Potop (1887)
    • Pan Wołodyjowski (Mali vitez, 1889)
  • Quo vadis (1896)
  • Kryżacy (Križarji, 1900)
  • Na polu chwały (Na polju slave, 1906)


Sodobni romaniUredi

  • Bez dogmatu (Brez dogme, 1891)
  • Rodzina Połanieckich (Rodbina Polaneških, 1895)
  • Wiry (Vrtinci, 1910)

DrugoUredi

  • Listy z podróży (Pisma s poti, 1876–78)
  • Listy z Afryki (Pisma iz Afrike, 1893)
  • W pustyni i w puszczi (V puščavi in goščavi, 1911)


Glej tudiUredi

SkliciUredi

Zunanje povezaveUredi

ViriUredi

  • Rozka Štefan. Poljska književnost. Ljubljana: DZS, 1960. (COBISS)
  • Janko Moder, 1970. Henryk Sienkiewicz. Henryk Sienkiewicz. Quo vadis. Ljubljana: DZS. 605–621