Bartatua
Bartatua ali Prototij je bil skitski kralj,[1] ki je vladal med skitsko naselitvijo v zahodni Aziji v 7. stoletju pr. n. št.
| Bartatua | |
|---|---|
| Kralj Skitov | |
| Vladanje | ok. 679-ok. 658/9 pr. n. št. |
| Predhodnik | Išpakaja |
| Naslednik | Madij |
| Rojstvo | 7. stoletje pr. n. št. |
| Smrt | ok. 658/9 pr. n. št. |
| Zakonec | Šerua-etirat (?) |
| Potomci | Madij |
| Skitsko | Pṛtatavah |
| Oče | Išpakaja (?) |
| Religija | skitska religija |
Zgodovinsko ozadje
urediV 8. in 7. stoletju pr. n. št. je znatno gibanje nomadov iz evrazijskih step pripeljalo Skite v jugozahodno Azijo. Gibanje se je začelo, ko so se proti zahodu preselili Skitom sorodni Masageti [2] ali Isedoni,[3] in prisilili zgodnje Skite na selitev na zahod čez reko Araks (Volga)[4] v Kaspijsko stepo.
Skiti so se kasneje razširili proti jugu ob zahodni obali Kaspijskega jezera in prispeli v stepe na severnem Kavkazu in od tam na območje današnjega Azerbajdžana. Vzhodno Zakavkazje je bilo središče njihovega delovanja v zahodni Aziji do zgodnjega 6. stoletja pr. n. št.[5][6][7][8] Stik s civilizacijo zahodne Azije je pomembno vplival na oblikovanje skitske kulture.[2]
Življenje in vladanje
urediBartatua je bil naslednik skitskega kralja Išpakaje in bil morda njegov sin. Potem ko je Išpakaja okoli leta 676 pr. n. št. napadel Novoasirsko cesarstvo in umrl v bitki proti asirskemu kralju Asarhadonu, ga je nasledil Bartatua.[9]
Sredi 670. let pr. n. št. so Bartatujevi Skiti v zavezništvu z vzhodno skupino Kimercev grozili asirskima provincama Parsumaš in Bit Hamban in komunikaciji med Asirskim cesarstvom in njegovim vazalom Hubuškijo.[10][11] Asirci so se takoj po Išpakajevi smrti začeli pogajati z Bartatuo.[12] Leta 672 pr. n. št. je Bartatua zaprosil za roko Asarhadonove hčerke Šerua-etirat,[13] kar potrjujejo Asarhadonova vprašanja Sončevemu preročišču boga Šamaša.[9] Ali se je poroka res zgodila, v asirskih besedilih ni izrecno zapisano, vendar tesno zavezništvo med Skiti in Asirijo med Bartatujevo vladavino in vladavino njegovega sina in naslednika Madija kažejo, da so asirski svečeniki poroko hčerke asirskega kralja in nomadskega vladarja odobrili, kar se v asirski zgodovini še ni zgodilo. Šerua-etirat je bila verjetno mati Bartatujevega sina Madija.[14][15][12][16][17]
Poroka s Šerua-etirat je zahtevala, da Bartatua obljubi zvestobo Asiriji kot njen vazal in v skladu z asirsko zakonodajo vlada na ozemljih, ki mu jih bo podelil asirski kralj. Obljuba je pomenila širitev Asirskega cesarstva na skitska ozemlja v zahodni Aziji,[9] moč Skitov pa je hkrati postala zelo odvisna od njihovega sodelovanja z Asirskim cesarstvom.[18] Približno v tistem času je urartski kralj Rusa II. morda najel tudi skitske čete za varovanje svojih zahodnih meja.[15]
V letih 660 do 659 pr. n. št. je Asarhadonov sin in naslednik Asurbanipal poslal svojega generala Nabu-šar-usurja na pohod proti Manejcem, zaveznikom Bartatujevega predhodnika Išpakaje, ki so razširili svoje ozemlje na račun Asirije. Manejski kralj Ahseri je zaman poskušal ustaviti asirsko napredovanje, potem pa so se mu Manejci uprli, ga odstavili in ubili skupaj z večino njegove dinastije. Njegov preživeli sin Uali je zaprosil za pomoč Asirijo. Asirski posrednik je bil skitski kralj, ki je nato svojo oblast razširil na Manejsko kraljestvo.[19]
Zakonska zveza skitskega kralja z asirsko princeso in bližina Manejskega in Urartskega kraljestva so močno vplivali na skitsko kulturo.[7]
Bartatuo je nasledil njegov sin Madij. Med njegovo vladavino je moč Skitov v zahodni Aziji dosegla svoj vrhunec.[9]
Zapuščina
urediGrško-rimski avtorji so Bartatuo, njegove predhodnike in naslednike, vključno z njegovim sinom Madijem, zamešali v eno osebo. Trdili so, da je bil Madij tisti, ki je vodil Skite iz Srednje Azije, da so pregnali Kimerce iz njihove domovine, premagali Medijce in legendarnega egipčanskega kralja Sesostrisa, za več let uvedli svojo oblast nad Azijo in se nato vrnili v Skitijo. Kasnejši grško-rimski avtorji so tega skitskega kralja imenovali Idantirsos ali Tanausis, čeprav je ta Idantirsos legendarna osebnost, ločena od kasnejšega zgodovinskega skitskega kralja Idantirsusa, po katerem so Grki-Rimljani vzeli ime.[20][6][21]
Po eni od teorij naj bi bil legendarni armenski kralj Parujur Skajordi, omenjen v zgodovini Movzesa Horenacija, istovetem z Bartatuo.[22]
Sklici
uredi- ↑ Grousset, René (1970). The Empire of the Steppes: A History of Central Asia. Rutgers University Press. str. 8–9. ISBN 978-0-813-51304-1.
- ↑ 2,0 2,1 Olbrycht 2000b.
- ↑ Olbrycht 2000a.
- ↑ Sulimirski & Taylor 1991, str. 553.
- ↑ Ivantchik 1993, str. 127-154.
- ↑ 6,0 6,1 Diakonoff 1985, str. 97.
- ↑ 7,0 7,1 Sulimirski & Taylor 1991, str. 560-590.
- ↑ Phillips, E. D. (1972). »The Scythian Domination in Western Asia: Its Record in History, Scripture and Archaeology«. World Archaeology. 4 (2): 129–138. doi:10.1080/00438243.1972.9979527. JSTOR 123971. Pridobljeno 5. novembra 2021.
- ↑ 9,0 9,1 9,2 9,3 Sulimirski & Taylor 1991, str. 564-565.
- ↑ Ivantchik 1993, str. 57-94.
- ↑ Sulimirski & Taylor 1991, str. 564.
- ↑ 12,0 12,1 Diakonoff 1985, str. 89-109.
- ↑ Ivantchik 2018.
- ↑ Sulimirski & Taylor 1991, str. 566-567.
- ↑ 15,0 15,1 Barnett 1991, str. ;356–365.
- ↑ Ivantchik 2018, str. ;356–365.
- ↑ Bukharin.
- ↑ Sulimirski & Taylor 1991, str. 567.
- ↑ Diakonoff 1985, str. 110-119.
- ↑ Spalinger 1978, str. 54.
- ↑ Ivantchik 1999.
- ↑ Russell 1982, str. 35.
Viri
uredi- Barnett, R. D. (1991). »Urartu«. V Boardman, John; Edwards, I. E. S.; Hammond, N. G. L.; Sollberger, E. (ur.). The Cambridge Ancient History. Zv. 3. Cambridge: Cambridge University Press. str. 314–371. ISBN 978-1-139-05428-7.
- Bukharin, Mikhail Dmitrievich (2011). »Колаксай и его братья (античная традиция о происхождении царской власти у скифов« [Kolaxais and his Brothers (Classical Tradition on the Origin of the Royal Power of the Scythians)]. Аристей: вестник классической филологии и античной истории (v ruščini). 3: 20–80. Pridobljeno 27. julija 2022.
- Delaunay, J. A. (1987). »ASSARHADDON«. Encyclopædia Iranica. Pridobljeno 9. junija 2015.
- Diakonoff, I. M. (1985). »Media«. V Gershevitch, Ilya (ur.). The Cambridge History of Iran. Zv. 2. Cambridge: Cambridge University Press. str. 94–95. ISBN 978-0-521-20091-2.
- Harmatta, János (1996). »10.4.1. The Scythians«. V Hermann, Joachim; Zürcher, Erik; Harmatta, János; Litvak, J. K.; Lonis, R.; Obenga, T.; Thapar, R.; Zhou, Yiliang (ur.). From the Seventh Century B.C. to the Seventh Century A.D. History of Humanity. Zv. 3. London, United Kingdom; New York City, United States; Paris, France: Routledge; UNESCO. ISBN 978-9-231-02812-0.
- Harmatta, János (1999). »Herodotus, Historian of the Cimmerians and the Scythians«. V Reverdin, Olivier; Nenci, Giuseppe (ur.). Hérodote et les Peuples Non Grecs [Herodotus and the Non-Greek Peoples] (v francoščini). Vandœuvres, Switzerland: Fondation Hardt pour l’étude de l’Antiquité classique. str. 115–130. ISBN 978-3-774-92415-4.
- Ivantchik, Askold (1993). Les Cimmériens au Proche-Orient [The Cimmerians in the Near East] (PDF) (v francoščini). Fribourg, Switzerland; Göttingen, Germany: Editions Universitaires (Switzerland); Vandenhoeck & Ruprecht (Germany). ISBN 978-3-727-80876-0.
- Ivantchik, Askold (1999). »The Scythian 'Rule Over Asia': the Classical Tradition and the Historical Reality«. V Tsetskhladze, G.R. (ur.). Ancient Greeks West and East. Leiden, Netherlands; Boston, United States: Brill Publishers. ISBN 978-90-04-11190-5.
- Ivantchik, Askold (2018). »SCYTHIANS«. Encyclopædia Iranica. Pridobljeno 8. avgusta 2022.
- Kullanda, S. V.; Raevskiy, D. S. (2004). »Эминак в ряду владык Скифии« [Eminakes, King of Scythia] (PDF). Вестник древней истории [Journal of Ancient History] (v ruščini). 248 (1): 79–95. Pridobljeno 1. maja 2023.
- Melikov, Rauf (2016). »Скифские этнонимы и антропонимы в древневосточных клинописных текстах« [Scythian Ethnonyms and Anthroponyms in Ancient Eastern Cuneiform Texts]. Вопросы эпиграфики [Questions of Epigraphy]. 9: 74–96. Pridobljeno 1. maja 2023.
- Olbrycht, Marek Jan (2000a). »The Cimmerian Problem Re-Examined: the Evidence of the Classical Sources«. V Pstrusińska, Jadwiga; Fear, Andrew (ur.). Collectanea Celto-Asiatica Cracoviensia. Kraków: Księgarnia Akademicka. str. 71–100. ISBN 978-8-371-88337-8.
- Olbrycht, Marek Jan (2000b). »Remarks on the Presence of Iranian Peoples in Europe and Their Asiatic Relations«. V Pstrusińska, Jadwiga; Fear, Andrew (ur.). Collectanea Celto-Asiatica Cracoviensia. Kraków: Księgarnia Akademicka. str. 101–140. ISBN 978-8-371-88337-8.
- Russell, James R. (1982). Zoroastrianism in Armenia. University of London, School of Oriental and African Studies. Pridobljeno 14. aprila 2024.
- Schmitt, Rüdiger (2000). »PROTOTHYES«. Encyclopædia Iranica. Pridobljeno 12. novembra 2021.
- Spalinger, Anthony (1978). »Psammetichus, King of Egypt: II«. Journal of the American Research Center in Egypt. 15: 49–57. doi:10.2307/40000130. JSTOR 40000130. Pridobljeno 2. novembra 2021.
- Sulimirski, Tadeusz; Taylor, T. F. (1991). »The Scythians«. V Boardman, John; Edwards, I. E. S.; Hammond, N. G. L.; Sollberger, E.; Walker, C. B. F. (ur.). The Cambridge Ancient History. Zv. 3. Cambridge: Cambridge University Press. str. 547–590. ISBN 978-1-139-05429-4.
Bartatua Bartatujska dinastija Rojen: ni znano Umrl: ok. 658/9 pr. n. št.
| ||
| Vladarski nazivi | ||
|---|---|---|
| Predhodnik: Išpakaja |
Kralj Skitov ok. 679–ok. 658/9 pr. n. št. |
Naslednik: Madij |