Išpakaja
Išpakaja (novoasirsko Iš-pa-ka-a-a[1][2]) je bil kralj Skitov,[3] ki je vladal na skitskem ozemlju z zahodni Aziji v 7. stoletju pr. n. št., * ni znano, † ok. 679 pr. n. št.
| Išpakaja | |
|---|---|
| Kralj Skitov | |
| Vladanje | ni znano - ok. 679 pr. n. št. |
| Predhodnik | ni znan |
| Naslednik | Bartatua |
| Rojstvo | 1. tisočletje pr. n. št. |
| Smrt | ok. 679 pr. n. št. |
| Potomci | Bartatua (?) |
| Religija | skitska religija |
Ime
urediIšpakaja (𒁹𒅖𒉺𒅗𒀀𒀀[4]) je akadska oblika skitskega imena *Spakāya, ki je hipokorostična izpeljanka besede *spaka, ki pomeni "pes". [5][1][2]
Zgodovinsko ozadje
urediV 8. in 7. stoletju pr. n. št. je obsežno preseljevanje nomadov iz evrazijskih step pripeljalo Skite v jugozahodno Azijo. Preseljevanje se je začelo, ko se je drugo nomadsko iransko pleme, Masageti, tesno povezano s Skiti,[6] ali Isedoni[7] preselilo proti zahodu in prisililo zgodnje Skite na umik na zahod čez reko Araks (Volga) na kimersko ozemlje.[8]
Kimerci so se ob obali Črnega morja preselili proti jugu in dosegli Anatolijo, Skiti pa so kasneje ob obali Kaspijskega jezera prispeli v stepe na severnem Kavkazu, od koder so se razširili na ozemlje današnjega Azerbajdžana in se tam naselili. To ozemlje je ostalo njihovo središče v zahodni Aziji do zgodnjega 6. stoletja pr. n. št.[9][10][11][12] Preseljeni Skiti niso izgubili stikov s Skiti severno od Kavkaza, od koder so prišli,[13] hkrati pa so znatno vplivali na kulturo v svoji novi domovini.[6]
Vladanje
urediV najzgodnejši fazi svoje prisotnosti v zahodni Aziji so bili Išpakajevi Skiti povezani s Kimerci. Oboji so bili zavezniki svojih daljnih sorodnikov Medijcev, iranskega ljudstva iz zahodne Azije. Med vladanjem urartskega kralja Argištija II. (vladal 714–680 pr. n. št.) [14] so ogrožali njegovo kraljestvo. Argištijev naslednik Rusa II. je zgradil več trdnjav na vzhodu Urartuja, vključno s trdnjavo Tejšebaini, da bi nadziral in odbijal napade Kimercev, Manejcev, Medijcev in Skitov.[15]
Prva omemba Skitov v zapisih takratne velesile zahodne Azije, Novoasirskega cesarstva, je iz obdobja med letoma 680/679 in 678/677 pr. n. št.,[13] ko se je Išpakaja pridružil zavezništvu z Manejci[16] in Kimerci v napadu na Novoasirsko cesarstvo. V tem času so Skiti pod Išpakajevim vodstvom kot zavezniki Ruse II. Urartskega prodrli daleč na jug do asirske province Zamua in plenili. Njihove sile je premagal asirski kralj Asarhadon. [17][18]
Manejcem je v zavezništvu z vzhodno skupino Kimercev in Skiti uspelo razširiti svoje ozemlje na račun Asirije in zavzeti trdnjavi Šarru-ikbi in Dur-Elil. Zdi se, da so sledila pogajanja med Asirci in Kimerci, na katerih so Kimerci obljubili, da se ne bodo vmešavali v odnose med Asirci in Manejci. Babilonski vedeževalec v asirski službi je posvaril Asarhadona, naj ne zaupa niti Manejcem niti Kimercem, in mu svetoval vohuniti za obema.[18] Leta 676 pr. n. št. je Asarhadon napadel Manejce in ubil Išpakajo.[18]
Išpakajo je nasledil Bartatua, ki bi lahko bil njegov sin,[17] in sklenil zavezništvo z Asirijo.[19].[19] Bartatuov sin in s tem morda Išpakajev vnuk Madij, je skitsko moč v zahodni Aziji pripeljal do vrhunca.[19]
Zapuščina
urediGrško-rimski avtorji so Išpakajo pomešali z njegovimi predhodniki in nasledniki, vključno z njegovim morebitnim vnukom Madijem, in jih združili v eno samo osebo. Trdili so, da je Madij povedel Skite iz Srednje Azije, pregnal Kimerce iz njihove domovine in nato premagal Medijce in legendarnega egipčanskega kralja Sesostrisa in za več let vzpostavil svojo oblast v zahodni Aziji. Zatem so se Skiti vrnili v Skitijo. Kasnejši grško-rimski avtorji so tega skitskega kralja imenovali Idantirsos ali Tanausis, čeprav je Idantirsos legendarna osebnost, različna od poznejšega zgodovinskega skitskega kralja Idantirsusa, po katerem so Grko-Rimljani prevzeli ime.[20][10][21]
Sklici
uredi- ↑ 1,0 1,1 Schmitt 2009, str. 93–94.
- ↑ 2,0 2,1 Ivantchik 2005, str. 188.
- ↑ Grousset, René (1970). The Empire of the Steppes. Rutgers University Press. str. 8–9. ISBN 0-8135-1304-9.
- ↑ »Išpakaia [CHIEFTAIN OF THE SCYTHIANS] (RN)«. The Royal Inscriptions of Assyria online. Open Richly Annotated Cuneiform Corpus. Ludwig Maximilian University of Munich. Pridobljeno 20. junija 2024.
- ↑ Schmitt, 2009, str. 93f.
- ↑ 6,0 6,1 Olbrycht, Marek Jan (2000). »Remarks on the Presence of Iranian Peoples in Europe and Their Asiatic Relations«. V Pstrusińska, Jadwiga; Fear, Andrew (ur.). Collectanea Celto-Asiatica Cracoviensia. Kraków: Księgarnia Akademicka. str. 101–104. ISBN 978-8-371-88337-8.
- ↑ Olbrycht, Marek Jan (2000). »The Cimmerian Problem Re-Examined: the Evidence of the Classical Sources«. V Pstrusińska, Jadwiga; Fear, Andrew (ur.). Collectanea Celto-Asiatica Cracoviensia. Kraków: Księgarnia Akademicka. ISBN 978-8-371-88337-8.
- ↑ Sulimirski & Taylor 1991, str. 553.
- ↑ Ivantchik 1993, str. 127-154.
- ↑ 10,0 10,1 Diakonoff 1985, str. 97.
- ↑ Sulimirski & Taylor 1991, str. 560-590.
- ↑ Phillips, E. D. (1972). »The Scythian Domination in Western Asia: Its Record in History, Scripture and Archaeology«. World Archaeology. 4 (2): 129–138. doi:10.1080/00438243.1972.9979527. JSTOR 123971. Pridobljeno 5. novembra 2021.
- ↑ 13,0 13,1 Ivantchik 2018.
- ↑ Barnett 1991, str. ;333–356.
- ↑ Barnett 1991, str. ;356–365.
- ↑ Grayson 1991, str. 128.
- ↑ 17,0 17,1 Sulimirski & Taylor 1991, str. 564.
- ↑ 18,0 18,1 18,2 Diakonoff 1985, str. 89-109.
- ↑ 19,0 19,1 Sulimirski & Taylor 1991, str. 564-565.
- ↑ Spalinger 1978, str. 54.
- ↑ Ivantchik 1999.
Viri
uredi- Barnett, R. D. (1991). »Urartu«. V Boardman, John; Edwards, I. E. S.; Hammond, N. G. L.; Sollberger, E. (ur.). The Cambridge Ancient History. Zv. 3. Cambridge: Cambridge University Press. str. 314–371. ISBN 978-1-139-05428-7.
- Delaunay, J. A. (1987). »Assarhaddon«. Encyclopædia Iranica. Pridobljeno 9. junija 2015.
- Diakonoff, I. M. (1985). »Media«. V Gershevitch, Ilya (ur.). The Cambridge History of Iran: Volume. Zv. 2. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-20091-2.
- Ivantchik, Askold (1993). Les Cimmériens au Proche-Orient [The Cimmerians in the Near East] (PDF) (v francoščini). Fribourg, Switzerland; Göttingen, Germany: Editions Universitaires (Switzerland); Vandenhoeck & Ruprecht (Germany). ISBN 978-3-727-80876-0.
- Ivantchik, Askold (1999). »The Scythian 'Rule Over Asia': the Classical Tradition and the Historical Reality«. V Tsetskhladze, G.R. (ur.). Ancient Greeks West and East. Leiden, Netherlands; Boston, United States: Brill Publishers. ISBN 978-90-04-11190-5.
- Ivantchik, Askold I. (2005). Накануне колонизации. Северное Причерноморье и степные кочевники VIII – VII вв. до н.э. в античной литературной традиции: фольклор, литература и история [On the eve of Colonisation. The Northern Black Sea Region and the Steppe Nomads of the 8th - 7th centuries BC in the Ancient Literary Tradition: Folklore, Literature and History]. Berlin, Germany; Moscow, Russia: Eurasien-Abteilung des Deutschen Archäologischen Instituts; Центр сравнительного изучения древних цивилизаций Института всеобщей истории РАН (Russia); Paleograph Press. ISBN 978-5-895-26015-9.
- Ivantchik, Askold (2018). »Scythians«. Encyclopædia Iranica.
- Schmitt, Rüdiger (2009). Iranisches Personennamenbuch [Book of Iranian Personal Names] (v nemščini). Zv. 7.1a. Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften. ISBN 978-3-700-16608-5.
- Schmitt, Rüdiger (10. april 2018). »SCYTHIAN LANGUAGE«. Encyclopaedia Iranica. Pridobljeno 22. oktobra 2021.
- Spalinger, Anthony (1978). »Psammetichus, King of Egypt: II«. Journal of the American Research Center in Egypt. 15: 49–57. doi:10.2307/40000130. JSTOR 40000130. Pridobljeno 2. novembra 2021.
- Grayson, A. K. (1991). »Assyria: Sennacherib and Esarhaddon«. V Boardman, John; Edwards, I. E. S.; Hammond, N. G. L.; Sollberger, E.; Walker, C. B. F. (ur.). The Cambridge Ancient History. Zv. 3. Cambridge: Cambridge University Press. str. 103–141. ISBN 978-1-139-05429-4.
- Sulimirski, Tadeusz; Taylor, T. F. (1991). »The Scythians«. V Boardman, John; Edwards, I. E. S.; Hammond, N. G. L.; Sollberger, E.; Walker, C. B. F. (ur.). The Cambridge Ancient History. Zv. 3. Cambridge: Cambridge University Press. str. 547–590. ISBN 978-1-139-05429-4.
Išpakaja Rojen: ni znano Umrl: ok. 679 pr. n. št.
| ||
| Vladarski nazivi | ||
|---|---|---|
| Predhodnik: neznan |
Kralj Skitov ?–ok. 679 pr. n. št. |
Naslednik: Bartatua |