Aromuni
Aromuni (vlaško Armãnji, Rrãmãnji) so etnična skupina, ki izvira iz južnega Balkana in govori aromunščino, vzhodnoromanski jezik.[16] Tradicionalno živijo v osrednji in južni Albaniji, jugozahodni Bolgariji, severni in osrednji Grčiji ter Severni Makedoniji, trenutno pa jih je mogoče najti tudi v južni Srbiji in jugovzhodni Romuniji (Severna Dobrudža). Obstaja tudi aromunska diaspora, ki živi zunaj teh krajev. Aromuni so znani pod številnimi drugimi imeni, kot so »Vlahi« ali »Makedo-Romuni«[17][18] (včasih se uporabljajo tudi za Megleno-Romune).[19]
Armãnji, Rrãmãnji | |
---|---|
Skupno število pripadnikov | |
okoli 250.000 (aromunskih govorcev)[3] | |
Regije z večjim številom pripadnikov | |
Grčija | 9.855 (popis 1951)[4] ocenjeno leta 2020 do 300.000[5] |
Romunija | 26.500 (ocena 2006)[6] |
Severna Makedonija | 8714 (popis 2021)[7] |
Albanija | 8266 (popis 2011)[8] ocenjeno do 250.000[9] |
Bolgarija | 2000–3000 (ocena 2014)[10] |
Srbija | 243 (popis 2011)[11][12] |
Hrvaška | 29 (popis 2011)[13] |
Slovenija | 13 (popis 2002)[14] |
Bosna in Hercegovina | 10 (popis 2013)[15] |
Jeziki | |
aromunščina | |
Religija | |
Pravoslavje | |
Sorodne etnične skupine | |
Drugi latinsko govoreči narodi; (predvsem Romuni, Moldavci, Megleno-Romuni in Istro-Romuni) |
Izraz Vlahi se v Grčiji in drugih državah uporablja za Aromune, pri čemer je bil ta izraz v preteklosti bolj razširjen za vsa romansko govoreča ljudstva Balkanskega polotoka in Karpatov (Jugovzhodna Evropa).[20]
Njihov ljudski jezik, aromunščina, je vzhodnoromanski jezik, zelo podoben romunščini, ki ima veliko svojih lastnih narečij.[21] Izvira iz vulgarne latinščine, ki so jo govorila paleobalkanska ljudstva (na primer romanizirani Tračani in sorodni Dačani) po njihovi romanizaciji. Aromunski jezik ima veliko skupnih značilnosti z albanščino, bolgarščino in grščino; čeprav ima veliko izposojenih besed iz grščine, slovanščine in turščine, njeno besedišče ostaja večinoma romanskega izvora.[22]
Imena in razvrstitev
urediEtnonimi
urediIzraz Aromun izhaja neposredno iz latinske besede Romanus, kar pomeni rimski državljan. Začetni a- je običajni epentetični samoglasnik, ki se pojavi, ko nastanejo določeni soglasniški sklopi, in ni, kot včasih pravi ljudska etimologija, povezan z negativnim ali privativnim a- v grščini (pojavlja se tudi v latinskih besedah grškega izvora). Izraz je skoval Gustav Weigand v svojem delu Die Aromunen iz leta 1894. Prva knjiga, ki jo mnogi znanstveniki omenjajo kot najdragocenejšo za prevod njihovega etničnega imena, je slovnica, ki jo je leta 1813 na Dunaju natisnil Mihail G. Boiagi. Imela je naslov Γραμματική Ρωμαϊκή ήτοι Μακεδονοβλαχική/Romanische oder Macedonowlachische Sprachlehre (»romanska ali makedonsko-vlaška slovnica«).
Izraz Vlah je eksonim, ki se uporablja že od srednjega veka. Aromuni se imenujejo Rrãmãn ali Armãn, odvisno od tega, kateri od dveh narečnih skupin pripadajo, in se identificirajo kot del Fara Armãneascã ("Aromunsko pleme") ali Populu Armãnescu ("Aromunsko ljudstvo"). Endonim je v slovenščini preveden kot Aromun, v romunščini kot Aromâni, v grščini kot Armanoi (Αρμάνοι), v albanščini kot Arumunët, v bolgarščini kot Arumani (Aрумъни), v makedonščini kot Aromanci (Ароманци), v srbohrvaščini kot Armani in Aromuni.
Izraz Vlah se je v srednjeveškem Balkanu uporabljal kot eksonim za vse romansko govoreče (romanizirane) ljudi v regiji, pa tudi kot splošno ime za pastirje, danes pa se pogosto uporablja za Aromune in Meglenite, Dako-Romune imenujejo Vlahi le v Srbiji, Bolgariji in Severni Makedoniji. Izraz je zabeležen v naslednjih jezikih: grški Vlachoi (Βλάχοι), albanski Vllehët, bolgarski, srbski in makedonski Vlasi (Bласи), turški Ulahlar, madžarski[23] Oláh. Omeniti velja, da je izraz Vlah v osmanskem zgodovinopisju pomenil tudi »razbojnik« ali »upornik« in da je bil izraz uporabljen tudi kot eksonim za večinoma pravoslavne kristjane na zahodnem Balkanu pod osmansko vladavino (predvsem za Srbe), pa tudi za Benečane za priseljeno slovanofonsko prebivalstvo dalmatinskega zaledja (tudi v glavnem Srbi).
Skupine
urediNemški akademik Thede Kahl, strokovnjak za Aromunske študije, deli Aromune v dve glavni skupini, »Rrãmãnji« in »Armãnji«, ki se nadalje delita na podskupine. Rrãmãnji
- Muzãchiars, iz mesta Myzeqe (Muzachia) v jugozahodni osrednji Albaniji.
- Fãrshãrots (ali Fãrsherots), večinoma skoncentrirani v Epiru, iz območja Frašër (aromunsko Faršar) v jugovzhodni Albaniji.
- Moscopolitans ali Moscopoleans, iz mesta Moskopolje, nekoč pomembno urbano središče Balkana, danes vas v jugovzhodni Albaniji.
Armãnji
- Pindejci, skoncentrirani v in okoli Pindskega gorstva v severni in srednji Grčiji.
- Gramustijci (ali Gramostejci, gr. grammostianoi), iz gorovja Gramos, izoliranega območja v jugovzhodni Albaniji in severozahodno od Grčije.
Vzdevki
urediAromunske skupnosti imajo več vzdevkov, odvisno od države, v kateri živijo.
- Gramustijci in Pindijci imajo vzdevek Kutsovlahi (grško: Κουτσόβλαχοι). Ta izraz se včasih jemlje kot slabšalni, saj je prvi element tega izraza iz grškega koutso- (κουτσό-), kar pomeni »šepav«. Po turški etimologiji, kjer küçük pomeni 'malo', so manjša skupina Vlahov v nasprotju s številčnejšimi Vlahi (Dako-Romuni).
- Fãrsherots iz Frashërja (Albanija), Moscopole in Muzachia imajo vzdevek Frasariotes (grško: Φρασαριώτες Βλάχοι) ali Arvanitovlahi (grško: Αρβανιτόβλαχοι), kar pomeni »albanski Vlahi« glede na njihov kraj izvora.[24]
V južnoslovanskih državah, kot so Srbija, Severna Makedonija in Bolgarija, so vzdevki, ki se uporabljajo za označevanje Aromunov, običajno Vlasi (južnoslovansko za Vlahe in Vlahe) in Cincari (napisani tudi Tzintzari ali podobno), kar izhaja iz načina, kako Aromuni izgovarjajo besedo, ki pomeni pet, cinci. V Romuniji se uporablja tudi demonim Macedoni, Machedoni ali Macedoromâni. V Albaniji se uporabljata izraza Vllah ali Vlleh in Çoban ali Çobenj (iz turškega çoban, 'pastir').[25]
Prebivalstvo
urediNaselja
urediAromunska skupnost v Albaniji je ocenjena na do 200.000 ljudi, vključno s tistimi, ki ne govorijo več jezika. Tanner ocenjuje, da skupnost predstavlja 2 % prebivalstva. V Albaniji aromanske skupnosti naseljujejo Moskopolje, njihovo najbolj znano naselje, okrožje Kolonjë (kjer so skoncentrirani), četrt Fiera (aromunsko Ferãcã), medtem ko so se aromunščino poučevali, kot je zapisal Tom Winnifrith, v osnovnih šolah v Andon Poçi blizu Gjirokastër (aromunsko Ljurocastru), Shkallë (aromunsko Scarã) pri Sarandëju in Borovë pri Korçë (aromunsko Curceau) (1987).
Romunska raziskovalna skupina je v 1960-ih ugotovila, da so se albanski Aromuni izselili v Tirano, Stan Karbunarë, Skrapar, Pojan, Bilišt in Korçë ter da so naselili Karajo, Lushnjë, Moskopolje, Drenovë (aromunsko Dãrnova) in Bobošticë š(aromunsko Bubuštica). V Črni gori in Bosni in Hercegovini je obstajala pomembna skupnost Aromunov, ki so jo verjetno asimilirali lokalni prebivalci. Sprva so bili kristjani, okoli leta 1000 pa so se pridružili krščanski sekti Bogomilov/Patarenov in bili srbizirani. Po turški okupaciji so se Armuni v Bosni in Hercegovini spreobrnili v islam zaradi gospodarskih in verskih motivov.[26] V Bosni in Hercegovini je veliko artefaktov Aromunov, predvsem v njihovih nekropolah. Te nekropole pokrivajo celotno Bosno in so sestavljene iz nagrobnih spomenikov, večinoma brez križev.
Izvori
urediAromunski jezik je povezan z ljudsko latinščino, ki so jo govorili na Balkanu v rimskem obdobju.[27] Težko je ugotoviti zgodovino Vlahov na Balkanu, saj med barbarskimi vpadi in prvimi omembami Vlahov v 11. in 12. stoletju obstaja vrzel. Bizantinske kronike niso v pomoč in šele v 13., 14. in 15. stoletju je izraz Vlah postal pogostejši, čeprav se je izkazalo za problematično razlikovati med vrstami Vlahov, saj se je uporabljal za različne subjekte, kot je cesarstvo dinastije Asen, Tesalija in Romunijo čez Donavo.[28] Domneva se, da so Aromuni potomci rimskih vojakov ali latiniziranega prvotnega prebivalstva (Grki, Iliri, Tračani ali Dardanci), zaradi zgodovinske rimske vojaške prisotnosti na ozemlju, ki ga je naseljevala skupnost. Po mnenju Davida Binderja je grška povezava »nedvomno najmočnejša«.[29] Številni romunski učenjaki trdijo, da so bili Aromuni del dako-romunske migracije s severa Donave med 6. in 10. stoletjem, kar podpira teorijo, da "velikoromunsko" prebivalstvo izvira iz starih Dačanov in Rimljanov. Grški učenjaki vidijo Aromune kot potomce rimskih legionarjev, ki so se poročili z Grkinjami.[30] Ni dokazov za nobeno od teorij in Winnifrith meni, da sta malo verjetni. Malo dokazov, ki obstajajo, kaže, da je bila domovina Vlahov (Aromunov) na severnem Balkanu, severno od Jirečkove črte, ki je razmejevala latinsko in grško jezikovno vplivno sfero. S slovanskim prebojem meje na Donavi v 7. stoletju so bili latinsko govoreči potisnjeni še bolj proti jugu. Na podlagi jezikovnih premislekov Olga Tomic sklepa, da so se Aromuni preselili iz Trakije na svoje današnje kraje po slovanskem vdoru v Trakijo, vendar pred Megleno-Romuni.[31]
Zgodovina in samoidentifikacija
urediAromuni ali Vlahi se v srednjeveških bizantinskih virih prvič pojavijo v 11. stoletju, v Strategikon of Kekaumenos in Alexiadi Ane Komnene na območju Tesalije.[32] V 12. stoletju judovski popotnik Benjamin iz Tudele zapisuje obstoj okrožja "Vlachia" blizu Halmyrosa v vzhodni Tesaliji, medtem ko bizantinski zgodovinar Niketas Honiates postavlja Veliko Vlaško blizu Meteore. Tesalska Vlaška je bila očitno znana tudi kot Vlahija v Helladi. Poznejši srednjeveški viri govorijo tudi o »Zgornji Vlaški« v Epiru in »Mali Vlaški« v Etoliji-Akarnaniji, vendar se »Velika Vlaška« po koncu 13. stoletja ne omenja več.
Srednjeveški Vlahi (Aromuni) iz Hercegovine in okoliških držav veljajo za avtorje znamenitih nagrobnih spomenikov s petroglifi (srbsko stečki). Teorijo o vlaškem izvoru sta predlagala Bogumil Hrabak (1956) in Marian Wenzel,[33] v zadnjem času pa so jo podprle arheološke in antropološke raziskave skeletnih ostankov iz grobov pod stečki. Teorija je veliko starejša in jo je prvi predlagal Arthur Evans v svojem delu Antiquarian Researches in Illyricum (1883). Med raziskovanjem s Felixom von Luschanom na grobovih stečkov v okolici Konavlja je ugotovil, da veliko število lobanj ni slovanskega izvora, temveč podobnih starejšim ilirskim in arbanaškim plemenom, prav tako pa ugotavlja, da dubrovniški spomeniki beležijo tiste dele, ki so jih naseljevali Vlahi do 15. stoletja.[34]
Aromuni znotraj balkanskih nacionalizmov 19. in 20. stoletja
urediPosebna aromunska zavest se je razvila šele v 19. stoletju, nanjo pa je vplival vzpon drugih nacionalnih gibanj na Balkanu.[35]
Do takrat so bili Aromuni kot vzhodni pravoslavni kristjani skupaj z drugimi etničnimi skupinami vključeni v širšo etnoreligiozno skupino Rimljani (v grščini Rhomaioi, po Vzhodnem rimskem ali Bizantinskem cesarstvu), ki je v osmanskih časih tvorila posebno Rum Millet. Rum millet je vodil carigrajski patriarhat, v katerem so prevladovali Grki, in grški jezik se je med balkanskimi pravoslavnimi kristjani v 17.–19. stoletju uporabljal kot lingua franca. Posledično so bili bogati, urbanizirani Aromuni kulturno helenizirani in so imeli pomembno vlogo pri širjenju grškega jezika in kulture; dejansko je bila prva knjiga, napisana v aromunščini, napisana v grški abecedi in namenjena širjenju grščine med aromunsko govorečimi.[36]
V zgodnjem 19. stoletju pa se je posebna narava aromunskega jezika, ki izhaja iz latinščine, začela preučevati v vrsti slovnic in jezikovnih knjižic. Leta 1815 so Aromuni iz Budimpešte zaprosili za dovoljenje za uporabo njihovega jezika v liturgiji, vendar jih je lokalni metropolit zavrnil.
Vzpostavitev izrazite aromunske narodne zavesti pa je ovirala težnja višjih slojev, da bi bili absorbirani v prevladujoče okoliške etnične skupnosti in zagovarjali svoje nacionalne vzroke kot svoje.[37] Toliko so se poistovetili z narodi gostitelji, da jih balkanska nacionalna zgodovinopisja prikazujejo kot »najboljše Albance«, »najboljše Grke« in »najboljše Bolgare«, zaradi česar so jih raziskovalci imenovali »kameleoni Balkana«. Posledično so številni Aromuni igrali vidno vlogo v sodobni zgodovini balkanskih narodov: revolucionar Pitu Guli, grški premier Ioannis Kolettis, grški magnat Georgios Averoff, grški obrambni minister Evangelos Averoff, srbski premier Vladan Đorđević, carigrajski patriarh Atenagora I., romunski metropolit Andrej Şaguna, vlaški in moldavski vladarji iz družine Ghica itd.
Po ustanovitvi neodvisne Romunije in avtokefalnosti Romunske pravoslavne cerkve v 1860-ih so Aromuni vedno bolj začeli prihajati pod vpliv romunskega narodnega gibanja. Čeprav jim je grška cerkev ostro nasprotovala, so Romuni na južnem Balkanu vzpostavili obsežno državno sponzorirano kulturno in izobraževalno mrežo: prvo romunsko šolo je leta 1864 ustanovil Aromun Dimitri Atanasescu, do začetka 20. stoletja pa je bilo 100 romunskih cerkva in 106 šol s 4000 učenci in 300 učitelji. Posledično so se Aromuni razdelili na dve glavni frakciji, eno progrško, drugo proromunsko ter manjšo, ki se je osredotočala izključno na svojo aromunsko identiteto.
S podporo velikih sil, zlasti Avstro-Ogrske, je Aromunsko-romunsko gibanje doseglo vrhunec s priznanjem Aromunov kot posebnega milleta (Ullah Millet) s strani Osmanskega cesarstva 22. maja 1905 z ustreznimi svoboščinami bogoslužja in izobraževanja v svojem jeziku. Kljub temu je zaradi napredne asimilacije Aromunov to prišlo prepozno, da bi privedlo do oblikovanja posebne aromunske nacionalne identitete; dejansko, kot je leta 1897 ugotovil Gustav Weigand, večina Aromuncev ni bila samo brezbrižna, ampak tudi dejavno sovražna do lastnega nacionalnega gibanja.
Istočasno se je grško-romunski antagonizem glede lojalnosti Aromunom okrepil z oboroženim makedonskim bojem, kar je privedlo do prekinitve diplomatskih odnosov med državama leta 1906. Med makedonskim bojem je večina Aromuncev sodelovala na "patriarhističnem" (pro- grški) strani, nekateri pa so se postavili na stran "eksarhistov" (probolgarov). Vendar pa je po balkanskih vojnah 1912–13 zanimanje Romunije upadlo in ko je v 1920-ih oživelo, je bilo bolj namenjeno spodbujanju »makedonskih bratov« Romunov k izseljevanju v Južno Dobrudžo, kjer so bile močne neromunske manjšine.
Medtem ko je romunska dejavnost upadla, je Italija od prve svetovne vojne naprej in s svojo vpletenostjo v Albanijo naredila nekaj truda – ne preveč uspešnega – da bi proromunske simpatije spremenila v proitalijanske. V drugi svetovni vojni, med okupacijo Grčije s strani osi, je Italija spodbujala aromunske nacionaliste, da so ustanovili "aromunsko domovino", tako imenovano Kneževino Pind. Vendar pa projekt med lokalnimi prebivalci nikoli ni pridobil večje pozornosti. Ravno nasprotno, številne vodilne osebnosti grškega upora proti osi, kot so Andreas Tzimas, Stefanos Sarafis in Alexandros Svolos, so bili Aromuni. Projekt "kneževine" je propadel z italijanskim premirjem leta 1943.
Sodobna aromunska identiteta
urediRomuni v Albaniji, Avstraliji, Bolgariji in Severni Makedoniji so datum razglasitve osmanske irade 23. maja 1905 v zadnjem času prevzeli kot »Aromunski nacionalni dan« (Dzua Natsionalã a Armãnjilor), zlasti pa ne v Grčiji oz. med Aromuni v grški diaspori.[38] V Romuniji se vsak 10. maj ob istem dogodku praznuje dan balkanskega romunstva. Ta obred je namenjen Aromunom, pa tudi Megleno-Romunom in Istro-Romunom.[39]
V sodobnem času so Aromuni na splošno sprejeli prevladujočo nacionalno kulturo, pogosto z dvojno identiteto kot Aromuni in Grki/Albanci/Bolgari/Makedonci/Srbi/itd.[40] Aromune najdemo tudi zunaj meja Grčije. V južni Albaniji in v mestih po vsem Balkanu je veliko Aromunov, medtem ko je Aromune, ki se identificirajo kot Romuni, še vedno mogoče najti na območjih, kjer so delovale romunske šole. Veliko je tudi Aromunov, ki se opredeljujejo samo kot Aromuni (tudi, kot v primeru "Cincarjev", ko ne govorijo več jezika). Takšne skupine najdemo v jugozahodni Albaniji, vzhodnih delih Severne Makedonije, pri Aromunih, ki so se leta 1940 priselili v Romunijo, in v Grčiji na območjih Verije (arom. Veryia) in Grevene (arom. Grebini) ter v Atenah.
Sklici
uredi- ↑ Minahan, James B. (2016). Encyclopedia of stateless nations: ethnic and national groups around the world (2 izd.). ABC-CLIO. str. 38. ISBN 9781610699549.
- ↑ Ene, Maria Camelia (2016). »Paftaua, tipuri de decorații și simboluri. Accesorii din patrimoniul Muzeului Municipiului București« (PDF) (v romunščini). 30. Bucharest: Bucharest Municipality Museum: 136.
{{navedi časopis}}
: Sklic journal potrebuje|journal=
(pomoč) - ↑ Puig, Lluis Maria de (17. januar 1997). »Report: Aromanians«. Council of Europe Parliamentary Assembly. Doc. 7728.
- ↑ Po INTEREG – quoted by Eurominority Arhivirano 3 July 2006 na Wayback Machine.: Aromanians in Greece Arhivirano 19 May 2005 na Wayback Machine.
- ↑ Kahl 2002, str. 153.
- ↑ Gatej, Iuliana (8. december 2006). »Aromânii vor statut minoritar«. Cotidianul (v romunščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. marca 2012.
- ↑ »Попис на населението, домаќинствата и становите во Република Северна Македонија, 2021 - прв сет на податоци« (PDF). str. 8. Pridobljeno 2. julija 2022.
- ↑ »Albanian census 2011« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 14. novembra 2014. Pridobljeno 9. avgusta 2014.
- ↑ Petrișor, Răzvan (29. november 2016). »Aromânii din Albania şi bustul lui Nicolae Iorga«. TVRi (v romunščini). Pridobljeno 22. januarja 2022.
- ↑ Constantin, Marin (2014). »The ethno-cultural belongingness of Aromanians, Vlachs, Catholics, and Lipovans/Old Believers in Romania and Bulgaria (1990–2012)« (PDF). Revista Română de Sociologie. 25 (3–4): 255–285.
- ↑ »Попис становништва, домаћинстава и станова 2011. у Републици Србији« (PDF) (v srbščini). Statistics of Serbia. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 14. junija 2017. Pridobljeno 31. julija 2019.
- ↑ »Third Report Submitted by Serbia Pursuant to Article 25, Paragraph 2 of the Framework Convention for the Protection of National Minorities«. Council of Europe. str. 14–15. Pridobljeno 31. julija 2019.
- ↑ »1. Population by Ethnicity – Detailed Classification, 2011 Census«. Pridobljeno 19. februarja 2018.
- ↑ »Popis 2002«. Statistics of Slovenia. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. aprila 2022. Pridobljeno 31. julija 2019.
- ↑ »1. Stanovništvo prema etničkoj/nacionalnoj pripadnosti – detaljna klasifikacija«. Pridobljeno 21. februarja 2018.
- ↑ Across the Danube: Southeastern Europeans and Their Travelling Identities (17th–19th C.) (v angleščini). BRILL. 2016. str. 30. ISBN 978-90-04-33544-8.
The Aromanians (Vlachs) are a Latin-speaking ethnic group native to the southern Balkans.
- ↑ Benevedes, Eli; Lally, Owen; Li, Hung-En; Perlee, Abigail; Piombino, Eileen (2021). Investigating the Impacts of Earthquakes on Ethnic and Religious Groups: Bucharest, Romania (PDF) (diplomska naloga). Worcester Polytechnic Institute. str. 1–63.
- ↑ Tudorancea, Radu (2007). »An analysis of the Macedo-Romanian issue within the Romanian–Greek relations during the first decade of the twentieth century (1900–1926)« (PDF). Euro-Atlantic Studies (11): 91–97.
- ↑ Țîrcomnicu, Emil (2009). »Some topics of the traditional wedding customs of the Macedo–Romanians (Aromanians and Megleno–Romanians)«. Romanian Journal of Population Studies. 3 (3): 141–152.
- ↑ »Vlach – European ethnic group«. Britannica.com. Pridobljeno 9. januarja 2018.
- ↑ »Romanian language«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. marca 2006. Pridobljeno 16. maja 2006.
- ↑ James Minahan (1. januar 2002). Encyclopedia of the Stateless Nations: A-C. Greenwood Publishing Group. str. 175. ISBN 978-0-313-32109-2. Pridobljeno 18. aprila 2012.
- ↑ »Magyar Néprajzi Lexikon /«. Mek.niif.hu. Pridobljeno 9. januarja 2018.
- ↑ Winnifrith 1987, str. 35.
- ↑ Tanner 2004, str. ;203–.
- ↑ Isidor Ieşan, Secta patarenă în Balcani şi în Dacia Traiană. Institutul de arte grafice C. Sfetea, București, 1912
- ↑ Tanner 2004, str. 210.
- ↑ Winnifrith 1987, str. 39.
- ↑ Binder, David (2004). »Vlachs, A Peaceful Balkan People«. Mediterranean Quarterly. 15 (4): 115–116. doi:10.1215/10474552-15-4-115. ISSN 1527-1935. S2CID 154461762.
- ↑ Winnifrith 2002, str. 114.
- ↑ Tomic, O.M. (2006). Balkan Sprachbund Morpho-Syntactic Features. Springer. str. 39.
- ↑ ODB, "Vlachs" (A. Kazhdan), pp. 2183–2184.
- ↑ Marian Wenzel, Bosnian and Herzegovinian Tombstobes-Who Made Them and Why?" Sudost-Forschungen 21(1962): 102–143
- ↑ Mužić, Ivan (2009). "Vlasi i starobalkanska pretkršćanska simbolika jelena na stećcima". Starohrvatska prosvjeta (in Croatian). Split: Museum of Croatian Archaeological Monuments. III (36): 315–349.
- ↑ »BJUNIORNEWBLOG: THE AROMANIAN REBIRTH«. 11. september 2019.
- ↑ Kahl 2002, str. ;146–147.
- ↑ Kahl 2002, str. ;149–150.
- ↑ Kahl 2002, str. 151.
- ↑ Vușcan, Cătălin (13. maj 2021). »Ziua Românității Balcanice a fost adoptată de Camera Deputaților. Frații noștri din sud vor fi sărbătoriți, anual, pe 10 mai. Bust la Corcea, Albania, pentru Părintele-martir Haralambie Balamace, ucis de greci cu baionetele pentru că a slujit în română«. ActiveNews (v romunščini).
- ↑ Kahl 2002, str. 152.
Literatura
uredi- Atanassova, Katya (1998). »Aromanians«. Communities and Identities in Bulgaria: 1000–1012.
- Cozaru, G. C., A. C. Papari, and M. L. Sandu. "Considerations Regarding the Ethno-Cultural Identity of the Aromanians in Dobrogea". Tradition and Reform Social Reconstruction of Europe (2013): 121.
- Iosif, Corina (2011). »The Aromanians between nationality and ethnicity: the history of an identity building«. Transylvanian Review. 20: 133–148.
- Kahl, Thede (2002). »The Ethnicity of Aromanians after 1990: the Identity of a Minority that Behaves like a Majority«. Ethnologia Balkanica. Zv. 6. str. 145–169.
- Kahl, Thede (2003). »Aromanians in Greece. Minority or Vlach-Speaking Greeks?«. Jahrbücher für Geschichte und Kultur Südosteuropas. 5: 205–219.
- Kazhdan, Alexander, ur. (1991). The Oxford Dictionary of Byzantium. Oxford and New York: Oxford University Press. ISBN 978-0-19-504652-6.
- Kocój E., Heritage without Heirs? Tangible and religious cultural heritage of the Vlachs minority in Europe in the context of interdisciplinary research project (contribution to the subject), Balcanica Posnaniensia", Poznań 2015, s. 137–147.
- Kocój E., The Story of an Invisible City. The Cultural Heritage of Moscopole in Albania. Urban Regeneration, Cultural Memory and Space Management [in:] Intangible heritage of the city. Musealisation, preservation, education, ed. By M. Kwiecińska, Kraków 2016, s. 267–280.
- Kocój E., Artifacts of the past as traces of memory. The Aromanian cultural heritage in the Balkans, Res Historica, 2016, p. 175–195.
- Motta, Giuseppe (2011). »The Fight for Balkan Latinity. The Aromanians until World War I«. Mediterranean Journal of Social Sciences. 2 (3): 252–260.
- Motta, Giuseppe (2012). »The Fight for Balkan Latinity (II). The Aromanians after World War«. Mediterranean Journal of Social Sciences. 3 (11): 541–550.
- Nowicka, Ewa (29. september 2016). »Ethnic Identity of Aromanians/Vlachs in the 21st Century«. Res Historica (41): 213. doi:10.17951/rh.2016.41.213.
- Prendergast, Eric (2017). The Origin and Spread of Locative Determiner Omission in the Balkan Linguistic Area (Ph.D). UC Berkeley.
- Ruzica, Miroslav (2006). »The Balkan Vlachs/Aromanians Awakening, National Policies, Assimilation« (PDF). Proceedings of the Globalization, Nationalism and Ethnic Conflicts in the Balkans and Its Regional Context. Belgrade. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 28. maja 2015. Pridobljeno 16. novembra 2016.
- Schwandner-Sievers, Stephanie (1999), The Albanian Aromanians' awakening: identity politics and conflicts in post-communist Albania, Flensburg: European Centre for Minority Issues
- Tanner, Arno (2004). »The Vlachs—A contested identity«. The Forgotten Minorities of Eastern Europe: The History and Today of Selected Ethnic Groups in Five Countries. East-West Books. str. 203–. ISBN 978-952-91-6808-8.
- Țîrcomnicu, Emil (2009). »Some Topics of the Traditional Wedding Customs of the Macedo–Romanians (Aromanians and Megleno–Romanians)«. Romanian Journal of Population Studies Supplement. 3 (Supplement): 141–152.
- Winnifrith, Tom (1995). Shattered Eagles, Balkan Fragments. Duckworth. ISBN 978-0-7156-2635-1.
- Winnifrith, Tom (1987). The Vlachs: the history of a Balkan people. Duckworth. ISBN 978-0-7156-2135-6.
- Winnifrith, Tom (2002). »Vlachs«. V Clogg, Richard (ur.). Minorities in Greece: Aspects of a Plural Society. C. Hurst & Co. Publishers. str. 112–121. ISBN 978-1-85065-705-7.
Zunanje povezave
uredi- Predstavnosti o temi Aromanians v Wikimedijini zbirki