Anton Oven
Anton Oven, slovenski slavist, publicist, literarni zgodovinar, urednik in prešernoslovec, * 1905, Stranska vas pri Semiču, † 19. maj 1942.
| Anton Oven | |
|---|---|
 Anton Oven | |
| Rojstvo | 1905 |
| Smrt | 19. maj 1942[1] |
| Državljanstvo | .svg){kind=small} Kraljevina Jugoslavija.svg){kind=small} Avstro-Ogrska |
| Poklic | slavist, publicist |
Življenje in delo
uredi
Oven se je po končani gimnaziji v Ljubljani nameraval vpisati na medicino, nazadnje pa se je odločil za slavistiko. V Pragi je študiral tudi češčino. Diplomiral je leta 1930 v Ljubljani. Istega leta jeseni je nastopil službo profesorja na Državni klasični gimnaziji v Mariboru. Naslednje leto je pri Tiskovni založbi v Mariboru izšla njegova knjiga o Mešku.
Leta 1935 je Belokranjska knjižnica izdala drobno knjižico o Prešernu. Komaj je profesor Oven začel s službo na III. realni gimnaziji v Ljubljani, je bil prestavljen na II. realno gimnazijo in januarja 1936 spet v Maribor. Izvedel je, da ga imajo zaradi njegovih naprednih idej za komunista. Ko so ga na nekem sestanku omenili kot možnega kandidata za poslanca, so navzoči temu nasprotovali. Leta 1937 je začel izdajati nacionalistično revijo Mrtva straža (COBISS). Istega leta mu je Jugoslovansko-čehoslovaška liga v Ljubljani izdala učbenik češčine. V šolskem letu 1940/41 so ga premestili na gimnazijo v Ptuj, kjer je poučeval slovenščino in srbohrvaščino.
V letu 1941 ga zaradi rahlega zdravja niso vpoklicali v vojsko. Ob prihodu nemških oboroženih sil je živel nekaj časa v ilegali, saj je izvedel, da so zanj razpisali denarno nagrado in da so po celem Ptuju obešeni plakati z njegovo sliko. Preoblečen v kmeta je zato s Ptuja pobegnil v Belo krajino. V drugi polovici leta 1941 naj bi bil posredno v stiku z ilegalno organizacijo Stara pravda, ki je nastala maja 1941, konec avgusta pa vstopila v OF. To je bila organizacija levo usmerjenih liberalnih izobražencev, ki jo je vodil dr. Črtomir Nagode. V tem času se je Oven ukvarjal tudi z zgodovinskimi in bodočimi mejami Slovenije in o tem tudi pisal.
Bil je povezan s skupinam v Beli Krajini ki so bili na strani četniške vojske Draže Mihajlovića.[2] V knjigi Bela krajina joka, ki je leta 1970 izšla v Buenos Airesu, poroča F. Š. (verjetno Franc Štefanič), da se je v Beli Krajini »s Slovensko zavezo v zgodnji pomladi leta 1942 ustanovil prvi protikomunistični odpor, v katerem so bili profesor Anton Oven, postajenačelnik Derganc in železniški uradnik Bitenc«.[2] Leta 1942 so ga pripadniki NOP in PVJ pod pretvezo, da jim je nasproten, ugrabili. Nova slovenska zaveza navaja neimenovane vire ki pravijo da so Ovena mučili in nazadnje umorili, dokler v knjigi Janeza Vitkoviča piše da je bil Oven ustreljen, ko je na poti v taborišče skušal pobegniti.[2] Skromno zapuščino profesorja Ovna so po vojni zaplenili in s požigom dokumentov je izginil iz kroga kulturne zavesti. Njegovo ime najdemo le še v opisih nastanka bele garde v Beli krajini.
Bibliografija
uredi- Ksaver Meško – njegov razvoj v življenju in literarnem udejstvovanju. Maribor: Tiskovna založba, 1934. (COBISS)
- Dr. France Prešeren: Krst pri Savici, romantična pesnitev. Belokranjska knjižnica, 1935. (COBISS)
- Češki učbenik. Ljubljana: Izvršilni odbor Jugoslovansko-češkoslovaških lig, 1937. (COBISS)
Viri
uredi- Janez Kramarič: Resnica o profesorju Antonu Ovnu. Dolenjski list, 7. december 1989. 8. (COBISS)
- Janez Kramarič: In še enkrat: Resnica o prof. Ovnu. Dolenjski list, 15. februar 1990. 9. (COBISS)
- Janko Maček: Srce, ki je bilo za svobodo – Anton Oven. Zaveza, št. 1, 1996, 6–18. (COBISS)
- Dolenjski biografski leksikon Arhivirano 2007-06-28 na Wayback Machine.
Glej tudi
uredi- seznam slovenskih literarnih zgodovinarjev
- seznam slovenskih prešernoslovcev
- seznam bohemistov
- seznam slovenskih urednikov
- seznam slovenskih publicistov
- ↑ https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/oven-anton/
- ↑ 2,0 2,1 2,2 »Srce, ki je bilo za svobodo – Anton Oven«. nszaveza.github.io. Pridobljeno 28. aprila 2020.