Siva gos

vrsta gosi
(Preusmerjeno s strani Anser anser)

Siva gos (znanstveno ime Anser anser) je velika družabna[2] široko razširjena ptica iz družine plovcev (Anatidae),[3] ki jo je človek v preteklosti udomačil in iz nje vzredil številne pasme sodobne domače gosi, pogosto gojene za pridobivanje mesa, perja in jajc.[4]

Siva gos
Greylag Goose - St James's Park, London - Nov 2006.jpg
Ohranitveno stanje taksona
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Aves (ptiči)
Red: Anseriformes (plojkokljuni)
Družina: Anatidae (plovci)
Poddružina: Anserinae
Rod: Anser (gos)
Vrsta: A. anser
Znanstveno ime
Anser anser
(Linnaeus, 1758)
Zeleno: območje gnezdenja, oranžno: območje brez gnezditve, rdeče: tujerodna vrsta
Zeleno: območje gnezdenja, oranžno: območje brez gnezditve, rdeče: tujerodna vrsta
Podvrste
  • A. a. anser (Linnaeus, 1758)
    Zahodna siva gos
  • A. a. rubrirostris R. Swinhoe, 1871
    Vzhodna siva gos
  • A. a. domesticus (Kerr, 1792)
    Domača gos
Sinonimi
  • Anas anser Linnaeus, 1758
  • Anser cinereus Meyer

ZnačilnostiUredi

Siva gos je enotno sivorjavo operjena ptica s progastim trebuhom in svetlim zgornjim delom peruti, kjer je med samim letom še posebej dobro vidno srebrnkasto polje ("perutka").[3][5][6] Mladi ptiči so nekoliko temnejšega odtenka.[2] Ima močan kljun, ki je pri vzhodni sivi gosi kožnate do rožnate barve, medtem ko je kljun zahodne podvrste oranžnorumen. Navadno doseže od 76 do 89 cm dolžine, njen razpon peruti pa meri 147 do 180 cm.[2][3][5] Samica je nekoliko manjša.[6]

Sivi gosi je podobna ptica severa, njivska gos (Anser fabalis), ki jo je moč ločiti po črnem korenu kljuna.[5] Nasploh velja, da se med seboj zelo podobne gosi ločuje po barvi kljuna, nog in klicu, saj je operjenost pri mnogih vrstah podobna.[2]

Vrsta se prehranjujejo z rastlinjem, vse od trav in zeli do vodnih rastlin. Oglaša se s karakterističnim nosljatim "ga-gang-gang" in v letu z nekoliko podaljšanim klicem "aahng-ong-ong".[5]

GnezditevUredi

Ptica je na mnogih področjih celoletna vrsta, ponekod pa selivka, ki se seli na krajše razdalje. Z gnezditvijo par prične že ob koncu zime, to obdobje pa traja nekje do julija. Edino leglo v letu se pogosto izvali v mesecu aprilu in sestoji iz 4 do 6 velikih belih jajc. Pri vzgoji mladičev begavcev samici, ki je jajca valila sama, pomaga tudi samec – gosak.[3][5] Mladiči so sposobni letenja po desetih tednih, a še nekaj časa ostanejo z družino.[2]

UdomačitevUredi

Do udomačitve sive gosi naj bi prišlo vsaj pred 3000 leti v Egiptu,[4] nekoliko kasneje so na področju Sibirije udomačili tudi azijsko labodjo gos (Anser cygnoides).[7] Domači gosi taksonomi pripisujejo trinomialno znanstveno ime Anser anser domesticus in jo uvrščajo na raven podvrste sive gosi. Domače ptice, izvirajoče iz labodje gosi, nosijo ime Anser cygnoides domesticus.[8][9]

Domače gosi od zarodnika, sive gosi, ločimo po večjem, težjem (tudi do 10 kg v primerjavi z 4,1 kg pri divji gosi[10]) in bolj čokatem telesu s širokim vratom, pokončni drži (siva gos ima vodoravno) in obilnim zadnjim delom. Pogosto belo operjene domače gosi so veliko bolj mesnate kot divji ptiči in se jih pretežno uporablja za pridobivanje mesa.[11]

Habitat in razširjenostUredi

Sivo gos je moč najti v različnih habitatih, kamor spadajo predvsem raznovrstna vodna telesa, ob katerih pogosto gnezdi, in parki. Pozimi te ptice zaidejo tudi na mokre travnike in polja.[3]

Ta ptičja vrsta ima široko območje razširjenosti, ki zajema skoraj vso Evropo,[12] z viškom poseljenosti v severni in vzhodni Evropi,[5] in velik del Azije. Kot tujerodna vrsta se siva gos pojavlja tudi v Avstraliji.[12] Zaradi raznih zaščitnih ukrepov in umetnega naseljevanja se je populacija divjih gosi v zadnjih letih precej povečala.[6]

GalerijaUredi

SkliciUredi

  1. BirdLife International. (2016). Anser anser. The IUCN Red List of Threatened Species DOI: 10.2305/IUCN.UK.2016-3.RLTS.T22679889A85975013.en
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 Thiede, Walther (1979). Vögel unsere heim. Vögel nach Farbfotos bestimmen (nemščina) (4. izd.). München. ISBN 978-3-405-11769-6. OCLC 74453114.
  3. 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 Dierschke, Volker (2014). Kateri ptič je to? (2. izd.). Olševek: Narava. ISBN 978-961-6582-26-1. OCLC 449359602.
  4. 4,0 4,1 "Chapter 1. ORIGINS AND BREEDS OF DOMESTIC GEESE". www.fao.org. Pridobljeno dne 2021-09-27.
  5. 5,0 5,1 5,2 5,3 5,4 5,5 Hofmann, Helga; Kern, Tadeja (2015). Ptiči : enostavno in zanesljivo določanje (4. izd.). Kranj: Narava. ISBN 961-6582-00-3. OCLC 448381666.
  6. 6,0 6,1 6,2 Stichmann, Wilfried; Lovka, Milan (2009). Novi vodnik po živalskem in rastlinskem svetu (1. izd izd.). Olševek: Narava. ISBN 978-961-6582-42-1. OCLC 449617433.
  7. "White Chinese Goose". www.bird-friends.com. Pridobljeno dne 2021-09-27.
  8. "Chinese Geese". AZ Animals (angleščina). Pridobljeno dne 2021-09-27.
  9. "NatureServe Explorer 2.0". explorer.natureserve.org. Pridobljeno dne 2021-09-27.
  10. Hoyo, Josep del; Elliott, Andrew; Sargatal, Jordi; Cabot, José. (1992). Handbook of the birds of the world. Barcelona: Lynx Edicions. ISBN 84-87334-10-5. OCLC 861071869.
  11. "CALU factsheet: Meat geese seasonal production" (PDF). June 1, 2009. Pridobljeno dne March 9, 2014.
  12. 12,0 12,1 BirdLife, International (2018-08-09). "IUCN Red List of Threatened Species: Anser anser". IUCN Red List of Threatened Species.

Zunanje povezaveUredi

  •   Več gradiva o temi Anser anser v Wikimedijini zbirki