Andezin
Andezin je tektosilikatni mineral iz niza trdnih raztopin plagioklaznih glinencev. Njegova kemijska formula je (Ca,Na)(Al,Si)4O8. Razmerje Ca/(Ca+Na), se pravi delež anortitne komponente, je 30 - 50%, zato se njegova formula lahko zapiše tudi kot Na0,7-0,5Ca0,3-0,5Al1,3-1,5Si2,7-2,5O8.[1]
| Andezin | |
|---|---|
 | |
| Splošno | |
| Kategorija | VIII. skupina – Silikati, podrazred: tektosilikati, skupina: glinenci |
| Kemijska formula | (Ca,Na)(Al,Si)4O8, razmerje Ca/(Ca + Na) je 30 - 50% |
| Strunzova klasifikacija | 09.FA.35 |
| Klasifikacija DANA | 76.01.03.03 |
| Kristalna simetrija | Triklinski pinakoid (1), prostorska skupina C 1 |
| Osnovna celica | a = 8,155 Å, b = 12,9 Å, c = 9,16 Å, Z = 6, α = 93,917°, β = 116,3333°, γ = 89,166° V = 861,52 Å3 |
| Lastnosti | |
| Molekulska masa | 268,62 g/mol |
| Barva | Bela, siva, zelena, rumena, meseno rdeča |
| Kristalni habit | Masiven ali zrnat, kristali, veliki do 2 cm, so redki |
| Dvojčičenje | Običajno po albitnem, periklinskem in karlovarskem zakonu dvojčičenja |
| Razkolnost | Popolna na {001}, dobra na {010} |
| Lom | Neraven do školjkast |
| Žilavost | Krhek |
| Trdota | 6 - 6,5 |
| Sijaj | Podsteklast do bisern |
| Barva črte | Bela |
| Prozornost | Prozoren do prosojen |
| Gostota | 2,66 – 2,68 g/cm3, povprečna 2,67 g/cm3 |
| Optične lastnosti | Dvoosen (+/-) |
| Lomni količnik | nα = 1,543 – 1,554, nβ = 1,547 – 1,559, nγ = 1,552 – 1,562 |
| Pleohroizem | Brezbarven |
| Kot 2V | Izmerjen 76 - 83° |
| Ultravijolična fluorescenca | Ne fluorescira |
| Diagnostične značilnosti | Zahteva optično/kemijsko analizo |
| Drugo | IMA ga ni odobrila kot samostojen mineral |
| Sklici | [1][2][3] |
Palioklani glinenci so zvezen niz trdnih raztopin, zato natančna identifikacija posameznega minerala zahteva podrobno študijo optičnih lastnosti, kemijsko analizo ali meritev gostote.[4]
Odkritje in poimenovanje uredi
Andezin je bil prvič opisan leta 1841, ko so ga odkrili v rudniku Marmato v Kolumbiji.[2][3] Ime je dobil po Andih, ker se zelo pogosto pojavlja v andezitskih lavah v tem gorovju.[1][4]
Nahajališča uredi
Andezit se pojavlja v srednjih magmatskih kamninah kot so diorit, sienit in andezit. Njegovo značilno nahajalšče so metamorfne kamnine od granulitov do amfibolitskih facij, v katerih ima po navadi pertitsko teksturo. Pojavlja se tudi v sedimentnih kamninah, v katerih ima obliko obrabljenjih zrn. Poogosti pridruženi minerali so kalijevi glinenci, biotit, rogovača in magnetit.[1]
Ponarejanje andezina uredi
Na začetku 2000. let so se v ZDA pojavile nenormalno velike količine surovega rdečega andezina, ki so v industriji poldragih kamnov sprožile alarm in preverjanje njegove pristnosti.[5][6]
Gemologi so leta 2008 obiskali rudnike rdečega andezina v Tibetu in potrdili njegovo pristnost. Obiskali so tudi rudnike svetlo rumenega andezina v Notranji Mongoliji (Ljudska republika Kitajska) in ugotovili, da iz njega z difuzijo bakra proizvajajo ponarejen rdeč andezin.[7] Razlike med pristnim tibetanskim in ponarejenim mongolskim andezinom se na enostaven način ne da ugotoviti.
Arheološke najdbe iz andazita v Andih južne Amerike uredi
Arheologi so ugotovili da je piramida v Tiahanaku v Boliviji zgrajena iz velikih obdelanih klad iz andazita. Iz enake kamenine so tudi velika Sončna vrata z vklesanimi astrološkimi znaki in letnim koledarjem. Mesto je bilo zapuščeno leta 1150 n.št. verjetno zaradi katastrofalne suše.
Glej tudi uredi
Sklici uredi
- ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 http://rruff.geo.arizona.edu/doclib/hom/andesine.pdf Handbook of Mineralogy
- ↑ 2,0 2,1 http://webmineral.com/data/Andesine.shtml Webmineral data
- ↑ 3,0 3,1 http://www.mindat.org/min-220.html Mindat.org
- ↑ 4,0 4,1 Hurlbut, Cornelius S.; Klein, Cornelis (1985). Manual of Mineralogy (20 izd.). John Wiley & Sons, New York. COBISS 12123141. ISBN 0-471-80580-7.
- ↑ »Andesine Class Action Settlement«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. decembra 2014. Pridobljeno 4. novembra 2010.
- ↑ »Andesine: Red-Hot Feldspar«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. novembra 2010. Pridobljeno 4. novembra 2010.
- ↑ »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. novembra 2010. Pridobljeno 4. novembra 2010.