Dvoživke
Dvoživke (razred Amphibia; iz grških besed αμφις »oboje« in βιος »življenje«) so takson živali, ki vključuje vse živeče tetrapode (štirinoge vretenčarje), ki nimajo amniotskih jajc, so ektotermni (z nestalno telesno temperaturo) in v splošnem del svojega življenja preživijo na kopnem. Večina dvoživk ni prilagojenih na popolnoma kopensko življenje, kot je značilno za večino drugih modernih tetrapodov (amniotov). Dvoživke lahko dihajo skozi kožo, zato so zelo občutljive na dotik in se jih ne smemo dotikati.
| Dvoživke Fosilni razpon: karbon - recentno | ||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
 Zlata krastača (Bufo periglenes)
| ||||||||
| Znanstvena klasifikacija | ||||||||
| ||||||||
| Podrazredi in redovi | ||||||||
|
Danes na svetu živi okrog 6.000 vrst dvoživk. Njihovo preučevanje se skupaj s preučevanjem plazilcev imenuje herpetologija. Večina dvoživk živi ob vodah v tropskem in zmernem podnebju, nekatere pa so prilagojene na mraz in sušo. Življenjski krog večine dvoživk poteka od vodne ličinke, ki diha s škrgami, do odrasle kopenske živali, ki diha s pljuči.
Zgradba telesa
urediVečina današnjih dvoživk ima dva para okončin. Spredaj ima noge s po 4 prsti in zadaj s po 5 prsti.
Koža je tanka, sluzasta (veliko sluznih žlez) in vlažna, saj opravlja tudi nalogo dihala. Je brez varovalnih lusk ali dlak. Prepušča vodo, in čeprav številne sluzne žleze skrbijo, da je stalno vlažna, se večina dvoživk v suhem okolju hitro izsuši. Pri nekaterih vrstah so prisotne tudi strupna žleza, mnoge izmed njih pa tudi izločke, ki so za plenilce neokusni. Pri strupenih vrstah pozornost vzbujajoča obarvanost služi kot opozorilo. Mnoge vrste skozi kožo tudi dihajo, zato mora biti ta stalno vlažna. V krvni obtok sprejemajo kisik in izločajo ogljikov dioksid. Koža je zelo tanka in le nekaj plasti celic pod površjem je prepredenih s krvnimi žilami, kar omogoča izmenjavo plinov.
Dvoživke imajo oči med plavanjem prekrite s prozorno žmurko.
Čutila
urediImajo dobro razvita čutila, še posebej uho. Posebnost pa je srednje uho, ki je navzven omejeno z bobničem navznoter pa z evstahijevo cevjo, ki je povezana z žrelom. Zato dvoživke dobro slišijo. Na primer človeška ribica pa ima dobro razvite kemo- in elektroreceptorje.
Razmnoževanje
urediPri sleporilih in repatih krkonih je oploditev notranja, pri žabah pa zunanja. Paritveni čas pri dvoživkah je pomlad in jesen, pri nekaterih vrstah tudi poletje, parjenje po navadi poteka v vodi. Mladiči – paglavci – se razvijejo iz jajčec, odloženih v vodi. Sprva dihajo s škrgami in imajo rep, med preobrazbo v odrasle organizme pa preidejo na pljučni in kožni način dihanja. Pri živorodnih dvoživkah poteka razvoj v notranjosti materinega telesa. V Sloveniji je edina živorodna vrsta planinski močerad.
Ekologija
uredi
Kot pove že ime so dvoživke prilagojene življenju v dveh različnih okoljih, v vodi in na kopnem. Izjema so živorodne vrste, ki se ne razvijajo v vodi. Odrasle dvoživke se prilagodijo različnim življenjskim prostorom. Nekatere vodne dvoživke med zimo mirujejo zarite v listje na bregu ali pa v mulju. Večina kopenskih vrst živi vsaj v bližini sladkovodnih teles, saj so na vodo vezane za razmnoževanje, le nekatere odlagajo jajca na kopno in jim aktivno vzdržujejo vlažnost. Nobena dvoživka ni morska, delna izjema je peščica vrst, ki je prilagojena na polslane (brakične) habitate.[1][2]
Razen redkih izjem so vse odrasle dvoživke plenilske. Hranijo se z vsem, kar se premika in je dovolj majhno, da lahko požrejo. Glavnino prehrane predstavljajo majhne živali, ki se ne premikajo prehitro, kot so hrošči, gosenice, deževniki in pajki. Iztegljiv jezik za lov je značilnost nekaterih kopenskih dvoživk.[3]
Dvoživke same imajo mehko telo s tanko kožo, brez bodic, krempljev ali oklepa, zaradi česar so ranljive za večje plenilce. Kljub temu niso brez obrambnih mehanizmov. Sluz, ki jo izločajo na površje, jih napravi spolzke, zaradi česar jih plenilec težko zagrabi. Zaradi kemične sestave je lahko tudi neokusna za plenilca in odvrača napad.[4] Bolj konkretno obrambno vlogo imajo razni strupi, ki jih nekatere dvoživke izločajo iz žlez na površini telesa, kljub omejenemu razponu raziskav je bilo identificiranih že več sto različnih.[5] Segajo od blagih iritantov do izjemno močnih strupov, ki jih mnoge vrste oglašujejo s svarilno obarvanostjo – predvsem strupene tropske žabe so znane po izjemno pestrih barvnih vzorcih, ki se jih plenilci naučijo izogibati. Poseben primer so vrste, ki se sicer zanašajo na varovalno obarvanost, a imajo tudi strupne žleze. Tak primer so urhi, ki se le ob napadu refleksno zvijejo ali obrnejo tako, da pokažejo živo obarvan trebušni del telesa.[6] Domnevajo, da se je iz tako obarvanih prednikov razvila svarilna obarvanost celotnega telesa; slednja je dolgo veljala za paradoks, saj živa barva ne pomeni evolucijske prednosti, če naiven plenilec strupeno dvoživko ob napadu ubije. Šele delna svarilna obarvanost, vidna le ob napadu, je omogočila postopen razvoj izogibanja pri plenilcih.[7]
Taksonomija
uredi.png)
Znanstveno ime Amphibia je izpeljano iz starogrške skovanke ἀμφίβιος (amphíbios), kar dobesedno pomeni »obojevrstno življenje« (ἀμφί – obojevrstno in βίος – življenje). Izraz so sprva uporabljali kot pridevnik za vse živali, ki so lahko živele tako na kopnem kot v vodi, vključno s tjulnji in vidrami.[8] Tradicionalno je razred dvoživk vključeval vse tetrapodne vretenčarje, ki niso amnioti. V širšem pomenu je bil razred razdeljen v tri podrazrede, dva od katerih sta že izumrla::[9]
- podrazred Lepospondyli† (morda polifiletska skupina majhnih vretenčarjev, verjetno bolj sorodna amniotom kot podrazredu Lissamphibia)
- podrazred Temnospondyli† (raznolike živali iz poznega paleozoika in zgodnjega mezozoika, nekateri tudi veliki plenilci)
- podrazred Lissamphibia (vse moderne dvoživke)
- Salientia (žabe, krastače in sorodniki): zgodnji trias do sedanjosti; 7711 danes živečih vrst v 57 družinah.[10] Moderne predstavnike imenujemo brezrepe dvoživke (Anura).
- Caudata (močeradi, pupki in sorodniki): pozni trias do sedanjosti; 816 danes živečih vrst v 10 družinah.[10] Moderne predstavnike imenujemo repati krkoni (Urodela).
- Gymnophiona (sleporili): pozni trias do sedanjosti; 222 danes živečih vrst v 10 družinah.[10] Zanje se uporablja tudi ime Apoda.
- Allocaudata† (Albanerpetontidae): srednji juras do zgodnjega pleistocena
Evolucija
urediDvoživke so se pojavile v devonu pred približno 370 milijoni let. Predvidoma so se razvile iz rib iz reda resoplavutaric (Crossopterygii). Prve dvoživke uvrščamo v skupino zavitozobcev (Labyrinthodonthia). So prehodna oblika med popolnoma vodnimi (ribe) in kopenskimi organizmi (plazilci). Podobno kot plazilci so dihale s pljuči, imele pa so več ribjih značilnosti (npr. luskasto kožo in plavutast rep). Dvoživke so bili prvi vretenčarji prilagojeni kopenskemu načinu življenja. Najpomembnejša značilnost so bile štiri noge, ki so se razvile iz plavuti. Pri dvoživkah so se tudi prvič razvile veke, ki vlažijo oko, imele pa so tudi razvit voh in jezik.
Sklici
uredi- ↑ Hopkins Gareth R.; Brodie Edmund D. Jr (2015). »Occurrence of Amphibians in Saline Habitats: A Review and Evolutionary Perspective«. Herpetological Monographs. 29 (1): 1–27. doi:10.1655/HERPMONOGRAPHS-D-14-00006. S2CID 83659304.
- ↑ Sumich, James L.; Morrissey, John F. (2004). Introduction to the Biology of Marine Life. Jones & Bartlett Learning. str. 171. ISBN 978-0-7637-3313-1. Arhivirano iz spletišča dne 14. aprila 2021. Pridobljeno 15. oktobra 2020.
- ↑ Pough, Janis & Heiser 2005, str. 221.
- ↑ »All About Amphibians«. Burke Museum. Pridobljeno 30. januarja 2024.
- ↑ Stebbins & Cohen 1995, str. 110.
- ↑ Pough, Janis & Heiser 2005, str. 255–258.
- ↑ Le Page, Michael (16. marec 2023). »How poisonous amphibians evolve bright colours to warn predators off«. New Scientist. Pridobljeno 30. januarja 2024.
- ↑ Skeat, Walter W. (1897). A Concise Etymological Dictionary of the English Language. Clarendon Press. str. 39.
- ↑ Baird, Donald (Maj 1965). »Paleozoic lepospondyl amphibians«. Integrative and Comparative Biology. 5 (2): 287–294. doi:10.1093/icb/5.2.287.
- ↑ 10,0 10,1 10,2 »Species by number«. AmphibiaWeb. Arhivirano iz spletišča dne 2. julija 2024. Pridobljeno 3. julija 2024.
Viri
uredi- Pough, F. Harvey; Janis, Christine Marie; Heiser, John B. (2005). Vertebrate Life. Upper Saddle River, NJ: Prentice Hall. str. 221. ISBN 0-13-127836-3.
- Stebbins, Robert C.; Cohen, Nathan W. (1995). A Natural History of Amphibians. Princeton University Press. ISBN 978-0-691-03281-8.
Zunanje povezave
uredi