Aleksander Lukašenko

beloruski politik

Aleksánder Grigórjevič Lukašénko (belorusko Алякса́ндр Рыго́равіч Лукашэ́нка, Aljaksandr Ryhoravič Łukašenka, rusko Алекса́ндр Григо́рьевич Лукаше́нко), beloruski politik, prvi predsednik Belorusije, * 30. avgust 1954, Kopis, Beloruska SSR, Sovjetska zveza.

Aleksander Lukašenko
belorusko Аляксандр Лукашэнка
rusko Александр Лукашенко
Lukašenko leta 2022
1. predsednik Belorusije
Trenutni nosilec naziva
Začetek delovanja
20. julij 1994
PredhodnikMečislav Grib (kot predsednik vrhovnega sovjeta)
Osebni podatki
Rojstvo30. avgust 1954({{padleft:1954|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:30|2|0}})[3][4][…] (69 let)
Kopis[d]
NarodnostBelorusija Belorus
Politična strankaneodvisen (1992–danes)
Druga politična
pripadnost
Komunistična partija SZ (1979–1991)
Komunisti za demokracijo (1991–1992)
Belaja Rus[1] (2007–danes; povezan nečlan)
ZakonciGalina Želnerovič (1975–danes)
OtrociViktor Lukašenko
Dmitrij Lukašenko
Nikolaj Lukašenko
Poklic
Vrhovni poveljnik
Verska opredelitev
»pravoslavni ateist«[2]
Podpis
Spletna stranpresident.gov.by[6]

Lukašenko je predsednik Belorusije vse od ustanovitve tega položaja 20. julija 1994. Pred začetkom politične kariere je bil direktor kolhoza ter služil v sovjetskih obmejnih enotah in v Sovjetski armadi.

Lukašenko je nasprotoval gospodarski »šokterapiji«, ki so jo s podporo Zahoda doživele ostale nekdanje sovjetske republike v času tranzicije. Ohranil je državno lastništvo ključnih industrijskih panog v Belorusiji, kot tudi velik del simbolizma iz sovjetskega obdobja; na referendumu leta 1995, katerega poštena izvedba je vprašljiva, sta bila ponovno sprejeta grb in zastava na osnovi grba in zastave Beloruske SSR. Isti in referendum leta 1996 sta Lukašenku močno povečala pristojnosti in utrdila oblast v njegovih rokah. Ruščino je uveljavil kot enakovreden jezik beloruščini in okrepil gospodarske vezi z Rusijo, s katero je Belorusija vzpostavila Rusko-belorusko unijo. Odnosi z Rusijo so se nekajkrat tudi zaostrili, na primer med »mlečno vojno« leta 2009.

Lukašenkova vlada je avtoritarna, zaradi česar Belorusijo pogosto označujejo za »zadnjo evropsko diktaturo«.[7][8][9] Volitve v državi veljajo za nesvobodne in nepoštene, politične nasprotnike se preganja in mediji niso neodvisni,[10][11][12] zaradi česar so Lukašenko in drugi beloruski državniki večkrat tarča sankcij s strani drugih držav.[13][14][15] Lukašenko na kritike odgovarja, da je njegova politika edina alternativa nestabilnosti in da je Belorusijo obvarovala pred revščino in oligarhijo, razširjenima v ostalih nekdanjih sovjetskih republikah. Sporna zmaga Lukašenka na volitvah 2020 in obtožbe o prirejanju glasov so zanetile največje protivladne proteste v njegovi vladavini, ki so jih oblasti nasilno zatirale.[16][17] Zaradi spornosti volitev nekatere države, tudi Evropska unija, Lukašenka ne priznavajo več kot legitimnega predsednika države.[18]

Zgodnje življenje in začetek kariere Uredi

Lukašenko se je rodil 30. avgusta 1954[19] v naselju Kopis na severovzhodu Beloruske sovjetske socialistične republike. Njegova mama, Ekaterina Trofimovna Lukašenko (1924–2015), je delala kot dekla, medtem ko o njegovem očetu ni znanih zanesljivih podatkov.[20][21] Odraščal je brez očeta in vrstniki so ga zasmehovali zaradi neporočene matere.[22]

Obiskoval je aleksandrijsko srednjo šolo. Leta 1975 je diplomiral iz zgodovine in sociologije na Pedagoški fakulteti v Mogiljovu, leta 1985 pa je končal Belorusko kmetijsko akademijo v Gorkiju in pridobil naziv ekonomist - organizator kmetijske proizvodnje.[21] V letih od 1975 do 1977 in spet od 1980 do 1982 je bil pripadnik obmejnih enot sovjetske varnostno-obveščevalne službe KGB, prvič kot politični inštruktor v Brestu na meji s Poljsko in drugič kot namestnik poveljnika motorizirane strelske divizije.[21] V letih 1977 in 1978 je bil voditelj Komsomola (Komunistične zveze mladine) v Mogiljovu, leta 1979 pa se je pridružil Komunistični partiji Sovjetske zveze. Potem ko je zapustil vojsko, je večkrat zamenjal službo. Med drugim je bil namestnik direktorja in direktor kolhoza, namestnik direktorja tovarne gradbenih materialov ter sekretar političnega komiteja kolhoza.[23]

Leta 1990 je bil Lukašenko izvoljen za poslanca vrhovnega sovjeta Beloruske SSR. Decembra 1991 je bil edini poslanec beloruskega parlamenta, ki je glasoval proti sprejetju beloveškega sporazuma, s katerim je decembra 1991 Sovjetska zveza uradno razpadla in bila nadomeščena s Skupnostjo neodvisnih držav.[24][25]

Zaradi svoje retorike si je pridobil sloves gorečega borca za pravičnost in aprila 1993[21] je bil imenovan za predsednika začasne parlamentarne komisije za boj proti korupciji.[24] V času vodenja komisije je korupcije, poneverb in zlorabe položaja obtožil vrsto članov tedanje beloruske vlade, vključno s predsednikom beloruskega vrhovnega sovjeta Stanislavom Šuškevičem in njegovim premierjem Vjačeslavom Kebičem. Čeprav obtožbe proti njemu niso bile nikoli povsem dokazane, je Šuškevič zaradi osramotitve odstopil.[26] Komisijo je Lukašenko vodil do julija 1994.[21]

Predsednik Belorusije Uredi

Prvi predsedniški mandat (1994–2001) Uredi

 
Podpora Lukašenku v prvem krogu volitev leta 1994

V začetku leta 1994 je bila sprejeta nova Ustava republike Belorusije. V skladu z njo so julija istega leta potekale prve demokratične predsedniške volitve. Prijavilo se je šest kandidatov, med katerimi je bil tudi Lukašenko, ki je sodeloval kot neodvisen kandidat s populističnim programom. Med kandidati sta bila tudi Stanislav Šuškevič in Vjačeslav Kebič, ki je veljal za glavnega favorita.[27] V prvem krogu volitev, ki je potekal 23. junija 1994, je Lukašenko dobil 45,1 % glasov, Kebič 17,4 %, nacionalistični kandidat Zjanon Paznjak 12,9 % ter preostali trije kandidati po manj kot 10 %.[27] Drugi krog volitev je bil izveden 10. julija, v njem je Lukašenko zbral 80,1 % glasov.[27][28] Zmaga Lukašenka je bila za mnoge Beloruse in tuje opazovalce presenečenje, saj je bil razmeroma mlad in neizkušen.[28]

Kmalu po izvolitvi je Lukašenko na državni svet Ruske federacije naslovil predlog o novi uniji slovanskih držav, ki je dosegel vrhunec z ustanovitvijo Rusko-beloruske unije konec stoletja.[25]

Maja 1995 je v Belorusiji potekal referendum o spremembi beloruskih državnih simbolov, vzpostavitvi tesnejših gospodarskih vezi z Rusijo, ruščini kot drugem državnem jeziku in dopolnitvi ustave, ki bi po odloku predsednika države omogočala razpustitev parlamenta v primeru sistematičnih kršitev ustave.[29] Vsi štirje predlogi so bili sprejeti, po uradnih izidih vsi z vsaj tričetrtinsko podporo. Poleti 1996 so predstavniki 199-članskega beloruskega parlamenta s peticijo obtožili Lukašenka kršenja ustave.[30] Kmalu zatem, 24. novembra 1996, je bil organiziran referendum, na katerem se je odločalo o štirih Lukašenkovih in treh predlogih članov parlamenta. Vprašanja so obsegala od družbenih vprašanj (premik dneva samostojnosti na 3. julij, odprava smrtne kazni) do novih dopolnitev ustave. Lukašenkovi amandmaji ustave so bili sprejeti, parlamentarni pa zavrnjeni. Nova ustava je izrazito povečala Lukašenkovo moč in njegovo predsednikovanje spremenila v de facto zakonito diktaturo. Njegovi odloki so pridobili moč zakona, pridobil pa je tudi skoraj popoln nadzor nad razpolaganjem države z denarjem. Referendum, na katerem so bili amandmaji po uradnih rezultatih sprejete s 70,5-odstotno večino in 84-odstotno udeležbo, sta ZDA in Evropska unija zavrnili kot nelegitimen.[31][32]

Po referendumu je Lukašenko sestavil nov državni zbor iz članov, ki so ga podpirali.[33] Po tem, ko je deset do dvanajst predstavnikov umaknilo podpis iz obtožne peticije, je ostalo le še okoli 40 članov starega parlamenta in Lukašenko je razpustil vrhovni sovjet.[34] Vseeno mednarodne organizacije in številne zahodne države ne priznavajo trenutnega parlamenta zaradi načina, na katerega je bil vzpostavljen.[35][36] V začetku leta 1998 je Centralna banka Rusije ustavila trgovanje z beloruskim rubljem, kar je pripeljalo do zloma valute. Lukašenko se je odzval tako, da je prevzel nadzor nad belorusko državno banko, odpustil celotno njeno vodstvo in za prosti pad valute okrivil Zahod.[37]

Lukašenko je tuje vlade obtoževal zarote proti njemu; aprila 1998 je pregnal veleposlanike iz četrti Drazdi pri Minsku in jih preselil v drugo zgradbo. Dogodek je sprožil buren odziv javnosti, katerega posledica je bila, da so Lukašenku prepovedali potovanje v EU in v ZDA.[38] Čeprav so se veleposlaniki po umiritvi spora vrnili, je Lukašenko stopnjeval svoje retorične napade na Zahod. Trdil je, da zahodne vlade poskušajo uničiti Belorusijo na vseh področjih, celo v športu, tekom zimskih olimpijskih iger leta 1998 na Japonskem.[39]

Po izbruhu vojne na Kosovu leta 1999 je Lukašenko predlagal predsedniku ZR Jugoslavije Slobodanu Miloševiću, naj se Jugoslavija pridruži Rusko-beloruski uniji.[40]

Drugi predsedniški mandat (2001–2006) Uredi

Druge predsedniške volitve v Belorusiji so potekale 9. septembra 2001. Po izvirni ustavi bi volitve morale potekati leta 1999, vendar je referendum leta 1996 podaljšal Lukašenkov mandat za dve leti. Na volitvah sta Lukašenka izzvala Vladimir Gončarik in Sergej Gajdukevič.[41] V predvolilni kampanji je Lukašenko obljubil zvišanje standardov kmetijstva, izboljšanje življenjskega standarda in zvišanje industrijske proizvodnje.[42] Zmagal je v prvem krogu s 75,65 % glasov. Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) je dejala, da proces »ni dosegal mednarodnih standardov«.[42] Britanska revija Jane's Intelligence Digest je ugibala, da je v zameno za rusko podporo Lukašenku Minsk predal nadzor svojega odseka plinovoda Jamal–Evropa.[43] Potem ko so bili objavljeni izidi in Lukašenko razglašen za zmagovalca, je Rusija javno pozdravila Lukašenkovo ponovno izvolitev; ruski predsednik Vladimir Putin je telefoniral Lukašenku ter mu izrazil čestitke in podporo.[42]

Po invaziji na Irak leta 2003 so ameriške obveščevalne službe poročale, da so sodelavci Sadama Huseina uspeli pridobiti beloruske potne liste v Siriji, da pa je malo verjetno, da bi Belorusija Sadamu in njegovima sinovoma nudila zatočišče.[44] Zaradi tega in kupčij z orožjem z Irakom in Iranom so zahodne vlade zaostrile odnose z Lukašenkom. Prodaja orožja je posebej jezila ZDA, ameriški politični voditelji pa so Belorusijo čedalje pogosteje začeli imenovati »poslednjo evropsko diktaturo«.[45] Evropsko unijo je skrbela varnost dobave plina iz Rusije, ki je speljana skozi Belorusijo, zato se je dejavno vključila v beloruske zadeve. S pridružitvijo Poljske, Latvije in Litve se je meja EU z Belorusijo podaljšala na preko 1000 kilometrov.[46]

V televizijskem nagovoru naroda 7. septembra 2004 je Lukašenko oznanil načrte za referendum, s katerim bi odpravili omejitev števila predsedniških mandatov. Referendum je bil izveden 17. oktobra 2004, na isti dan kot državnozborske volitve, in po uradnih izidih je bila odprava sprejeta z 79,42-odstotno večino. Pred tem je bil Lukašenko omejen na dva mandata in bi moral po ustavi odstopiti po predsedniških volitvah leta 2006.[22][31] Opozicija, OVSE, Evropska unija in ameriško zunanje ministrstvo so zatrdili, da glasovanje ni izpolnjevalo mednarodnih standardov. Primer nepravilnosti, ki ga je navajala OVSE, je bilo vnaprejšnje označevanje volilnih listkov.[31] Belorusija je pod Lukašenkom gospodarsko napredovala, vendar je bila za to v veliki meri zaslužna surova nafta, ki jo je od Rusije odkupovala po znižanih cenah, rafinirala in z dobičkom prodajala naprej drugim evropskim državam.[22]

Tretji predsedniški mandat (2006–2011) Uredi

Potem ko je Lukašenko leta 2005 potrdil, da se bo potegoval za ponovno izvolitev, so opozicijska združenja začela iskati skupnega kandidata. 16. oktobra 2005, na »dan solidarnosti z Belorusijo«, sta politični organizaciji Zubr in Third Way Belarus pozvali vse opozicijske stranke, naj družno podpro enega kandidata, ki se bo na volitvah leta 2006 zoperstavil Lukašenku. Kandidat, ki so ga izbrali, je bil Aleksander Milinkevič.[47] Lukašenko se je odzval z izjavo, da bodo vsakomur, ki se bo udeležil opozicijskih protestov, »zavili vrat kot raci«.[22] Na dan glasovanja, 19. marca 2006, so vzporedne volitve nakazovale gladko zmago Lukašenka, medtem ko je opozicija poročala o goljufanju pri volitvah in strahu pred nasiljem. Organizacija EcooM je Lukašenku prisodila 84,2 % glasov in Milinkeviču le 2 %, medtem ko je Beloruska republikanska mladinska zveza prisodila Lukašenku 84,2 % in Milinkeviču 3,1 %. Organizacija Gallup je opozorila, da tako EcooM kot Belorusko republikansko mladinsko zvezo nadzira vlada in da sta obe izdali izide vzporednih volitev že pred poldnevom, čeprav so se volišča zaprla šele ob 20. uri.[48]

Beloruske oblasti so se zaklele, da bodo preprečile vsakršne množične demonstracije, ki bi sledile volitvam (kot so se zgodile v Ukrajini ob oranžni revoluciji). Kljub njihovim naporom je bilo število protestnikov, ki so se zbrali, največje v zadnjih letih; nočni protesti v Minsku so se nadaljevali še več dni po volitvah. Največji protest se je odvil na noč po volitvah; poročevalci agencije Associated Press so ocenili, da je sodelovalo vsaj 10.000 ljudi.[49] Mnenja opazovalcev iz Skupnosti neodvisnih držav (SND) in Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) o volitvah so se razlikovala.[50]

OVSE je 20. marca 2006 razglasila, da »predsedniške volitve niso izpolnjevale zahtev za demokratične volitve«. Lukašenko »je dovolil uporabo državne oblasti na način, ki državljanom ni omogočal prosto in pošteno izraziti volje pri volilni skrinjici /.../ vzorec zastraševanja in zatiranja neodvisnih glasov /.../ je bil tekom kampanje očiten.«[51] Voditelji vseh 25 držav EU so označili volitve kot »temeljno pomanjkljive«.[52] Za razliko od zahodnih držav je ruski minister za zunanje zadeve izjavil: »Že dolgo pred volitvami je OVSE-jev urad za demokratične institucije in človekove pravice razglasil, da bodo [volitve] nelegitimne /.../ in opravljal hujskaško vlogo.«[52] Lukašenko je kasneje zatrdil, da je res priredil izide volitev, vendar proti sebi, da bi pridobil večino, značilnejšo za evropske države. Dejal je, da je, čeprav je dobil 93,5 % glasov, naročil vladi, naj razglasi izid 86 %.[53][54]

Nekateri ruski nacionalisti, na primer Dmitrij Rogozin in ekstremistična organizacija »Gibanje proti nezakonitemu priseljevanju«, so izjavili, da bi si želeli, da bi Lukašenko leta 2008 postal predsednik Rusije. Lukašenko se je odzval, da za položaj predsednika Rusije ne bo kandidiral, da pa se bo, če mu bo zdravje dopuščalo, potegoval za ponovno izvolitev v letu 2011.[55]

Septembra 2008 so potekale parlamentarne volitve. Lukašenko je nekaterim opozicijskim kandidatom omogočil sodelovati, vendar po uradnih rezultatih člani opozicije od 110 sedežev parlamenta niso osvojili niti enega. Opazovalci OVSE so volitve opisali kot »pomanjkljive«, vključno z »več primeri ponarejanja izidov«.[56] Člani in podporniki opozicije so organizirali proteste.[56] Po poročanju SND-jevega opazovanja volitev, katerega ugotovitve na Zahodu pogosto zavračajo,[57] so volitve v Belorusiji bile v skladu z mednarodnimi standardi.[58] Lukašenko je kasneje izjavil, da opozicijo v Belorusiji financirajo tuje države in da ni potrebna.[59]

Aprila 2009 se je Lukašenko sestal s papežem Benediktom XVI. v Vatikanu, kar je bil njegov prvi obisk zahodne Evrope po prepovedi potovanja, ki jo je prejel desetletje pred tem.[60]

Četrti predsedniški mandat (2010–2015) Uredi

 
Aleksander Lukašenko med 7. vrhom držav BRICS v Ufi.

Lukašenko je bil eden od desetih kandidatov, ki so se pomerili na beloruskih predsedniških volitvah 19. decembra 2010. Čeprav so bile volitve prvotno načrtovane za leto 2011, je bil izbran zgodnejši datum, »da bi zagotovili največje sodelovanje državljanov v predvolilni kampanji in volivcem ponudili najprikladnejši datum«.[61] Priprave na kampanjo je zaznamovala vrsta napadov ruskih medijev na Lukašenka.[62] Osrednja volilna komisija je dejala, da bo vseh devet predstavnikov opozicije verjetno skupaj prejelo manj kot pol glasov, ki jih bo dobil Lukašenko.[63] Čeprav so predstavniki opozicije poročali o zastraševanju[64] in o »umazanih zvijačah«, so bile volitve kot posledica želje po izboljšanju odnosov z Evropo in ZDA videne kot sorazmerno odprte.[63]

Na dan volitev je dva od predsedniških kandidatov pretepla policija[65] na ločenih opozicijskih shodih.[66][67] Na noč volitev so opozicijski protestniki s slogani »Ven!« in »Naj živi Belorusija!« napadli sedež beloruske vlade, pri čemer so razbili okna in vrata, preden jih je policija uspela potisniti nazaj.[66] Število protestnikov, o katerem so poročali večji mediji, je bilo okoli 10.000 ljudi.[68][66][69][70]

Vsaj sedem od devetih opozicijskih predsedniških kandidatov je bilo aretiranih.[65] Mnogi kandidati, kot tudi njihovi podporniki in pripadniki medijev, so bili zaprti in obtoženi organiziranja množičnih nemirov. Med njimi so bili Andrej Sanikov,[71] Aleksander Otroščenkov,[72] Ales Mihalevič,[73] Mikola Statkevič[74] in Uladzimir Nekljajev.[75] Žena Sanikova, novinarka Irina Halip, je bila obsojena na hišni pripor.[76] Vodja stranke Jaroslava Romančuka, Anatolij Lebedko, je bil prav tako aretiran.[77]

Komisija je oznanila, da je Lukašenko dobil 79,65 % glasov (prejel je 5.130.557 glasov) z 90,65-odstotno volilno udeležbo.[78] OVSE je volitve označila za »pomanjkljive«, medtem ko so jih opazovalci SND pohvalili kot »proste in transparentne«.[79] Tudi OVSE je sicer v predvolilnem času opazila izboljšave, med drugim je bila kandidatom omogočena uporaba televizijskih soočenj in necenzurirano izražanje sporočil.[80] Nekaj evropskih zunanjih ministrov je podalo skupno izjavo, v kateri so volitve in njihove posledice oklicali za »nesrečen korak nazaj v razvoju demokratičnega vladanja in spoštovanja človekovih pravic v Belorusiji«.[81]

Lukašenkovo inavguracijo 22. januarja 2011 so veleposlaniki EU bojkotirali in udeležilo se je je le 32 tujih diplomatov.[82][83] Med slovesnostjo je Lukašenko branil legitimnost svoje ponovne izvolitve in prisegel, da Belorusija nikoli ne bo dobila lastne različice ukrajinske Oranžne revolucije ali gruzijske Revolucije vrtnic iz leta 2003.[82]

Z 31. januarjem 2011 je EU obnovila prepoved potovanja, ki Lukašenku in 156 njegovim sodelavcem prepoveduje potovanje v države članice, zaradi ukrepov proti podpornikom opozicije.[84][85][86]

Peti predsedniški mandat (2015–2020) Uredi

 
Lukašenko na dvostranskem srečanju z indijskim premierjem Narendro Modijem junija 2016.
 
Lukašenko in ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski oktobra 2019

11. oktobra 2015 je bil Lukašenko izvoljen za peti predsedniški mandat. Septembra 2017 sta Belorusija in Rusija izvedli skupne vojaške vaje Zapad-2017.[87][88]

Avgusta 2018 je Lukašenko razrešil predsednika vlade Andreja Kobjakova in več drugih članov vlade zaradi korupcijske afere.[89] Za novega predsednika vlade je imenoval Sergeja Rumasa.[89] Maja 2017 je Lukašenko podpisal odlok o ustanovitvi direktorata za druge Evropske igre leta 2019 v Minsku.[90] Aprila 2019 je oznanil, da je proračun za igre potrjen, in jih junija tudi otvoril.[91][92]

Avgusta 2019 se je Lukašenko neformalno sestal z nekdanjim predsednikom Kirgizistana Kurmanbekom Bakijevom, ki od leta 2010 živi v izgnanstvu v Minsku.[93] Kirgiško zunanje ministrstvo se je odzvalo, da to srečanje »v osnovi ne odgovarja principom prijateljstva in sodelovanja med državama«.[94][95] 29. avgusta je Lukašenko sprejel ameriškega svetovalca za nacionalno varnost Johna Boltona na obisku v Minsku.[96] Novembra 2019 je bil na državnem obisku na Dunaju, kar je bil njegov prvi obisk države članice EU po več kot treh letih.[97] Med obiskom se je sestal s predsednikom Alexandrom Van der Bellnom, kanclerko Brigitte Bierlein in predsednikom Državnega sveta Wolfgangom Sobotko ter se poklonil pred spomenikom sovjetskim vojakom na trgu Schwarzenbergplatz.

Po izbruhu pandemije koronavirusne bolezni 2019 je Lukašenko zanikal grožnjo virusa. Marca 2020 je kot način premagovanja pandemije navedel delo na poljih in v traktorjih.[98] V dneh, ki so sledili, je pandemijo označil za »norijo in psihozo« ter kot zdravila omenjal »zastrupljanje« koronavirusa z vodko, uporabo savne in ukvarjanje s športom.[99][100]

Junija je na obisku v Minsku sprejel madžarskega premierja Viktorja Orbána; slednji je med obiskom pozval EU h koncu sankcij proti Belorusiji.[101]

28. julija 2020 je Lukašenko povedal, da je prebolel asimptomatsko okužbo s COVID-19.[102]

Šesti predsedniški mandat (2020–) Uredi

Na volitvah 9. avgusta 2020 je Lukašenko po uradnih izidih prejel 80,2 % glasov in bil izvoljen za šesti mandat. Na volitvah ni bilo prisotnih zunanjih opazovalcev, več držav Evropske unije in ZDA pa so volitve označile za sporne.[103]

Po volitvah so zaradi obtožb o splošni volilni prevari izbruhnili množični protesti, ki jih je policija nasilno zatirala. Opozicijska protikandidatka Svetlana Tihanovska, ki je po uradnih izidih prejela okrog 10 % glasov, se je razglasila za zmagovalko volitev z med 60 in 70 odstotki glasov[104][105] in ustanovila koordinacijski svet, namenjen mirnemu in stabilnemu prenosu oblasti.[105][106]

Lukašenko z neprebojnim jopičem in avtomatsko puško pred Palačo neodvisnosti v Minsku avgusta 2020

15. avgusta je Lukašenku ruski predsednik Vladimir Putin v telefonskem pogovoru obljubil podporo pri »ohranjanju varnosti beloruskega naroda«.[107] 16. avgusta je Lukašenko na zborovanju svojih podpornikov v Minsku zavrnil možnost razpisa novih volitev in jih pozval, naj »zaščitijo neodvisnost Belorusije«.[108] 17. avgusta je nagovoril stavkajoče delavce minske tovarne tovornjakov MZKT, kjer so ga izžvižgali, on pa je odgovoril, da »drugih volitev ne bo, razen če me ubijete«. Ob tem je omenil možnost delitve oblasti po sprejetju amandmajev ustave.[109]

23. septembra 2020 je Lukašenko uradno šestič prisegel kot predsednik. Ceremonije v Palači neodvisnosti, ki je za razliko od prejšnjih priseg potekala zasebno in je niso prenašali po televiziji, se je udeležilo 700 povabljenih gostov.[110]

27. novembra 2020 je Lukašenko izjavil, da bo odstopil s položaja predsednika države, potem ko bo Belorusija sprejela novo ustavo.[111]

Decembra 2020 je izvršni odbor Mednarodnega olimpijskega komiteja odločil, da do nadaljnjega z vseh dogodkov izključi vse člane beloruskega olimpijskega komiteja, s čimer so posebej merili na Lukašenka, ki je njegov predsednik od leta 1997.[112]

17. aprila 2021 je Lukašenko objavil, da je beloruska obveščevalna služba KGB v sodelovanju z rusko FSB preprečila poskus državnega udara in atentata nanj.[113] Osumljenca, aretirana v Moskvi, sta bila beloruska državljana in Lukašenkova kritika Aleksander Feduta in Jurij Zenkovič, od katerih ima slednji tudi ameriško državljanstvo, čeprav Belorusija ne priznava dvojnih državljanstev.[113]

5. maja 2021 je deset Belorusov v Nemčiji vložilo kazensko ovadbo proti Lukašenku zaradi »mučenja« in »zločinov proti človečnosti«. Ob vstopu v Nemčijo bi Lukašenka tako čakalo sojenje, v primeru, da ga nemško sodišče spozna za krivega, pa bi se soočil s prisojeno kaznijo.[114] Lukašenko se je odzval, da Nemčija ni v položaju, da bi ga lahko sodila, in jo oklical za »dediče fašizma«.[115]

Politika Uredi

Domača politika Uredi

Lukašenko se predstavlja za »ljudskega človeka«. Zaradi načina vladanja je pogosto imenovan »бацька« (backa, »očka«).[45] Leta 1997 je bil izvoljen za predsednika beloruskega olimpijskega komiteja.[116] Lukašenko je ob prevzemu položaja želel ponovno izgraditi Belorusijo;[117] gospodarstvo je tedaj doživljalo prosti pad, čemur sta botrovala zamiranje industrije in pomanjkanje povpraševanja po beloruskem blagu.[118] Lukašenko je številne industrijske panoge ohranil pod vladnim nadzorom.[119] Leta 2001 je kot svoja cilja navedel izboljšanje socialnega skrbstva za državljane ter pretvorbo Belorusije v »močno in cvetočo« državo.[120]

Stanje gospodarstva Belorusije se spreminja vse od Lukašenkove izvolitve leta 1994. Njegova gospodarska politika je bila posvečena preprečitvi težav, do kakršnih so privedle razmere v preostalih nekdanjih sovjetskih republikah, kot sta vzpostavitev oligarhičnih struktur in množična brezposelnost.[121] Delež brezposelnosti v državi je ob koncu leta 2011 znašal 0,6 % prebivalstva (od 6,86 milijona delovno sposobnih državljanov), medtem ko je bila leta 1995 brezposelnost 2,9-odstotna od 5,24 milijona delovno sposobnega prebivalstva.[122] Bruto domači proizvod na prebivalca je od leta 1993 s 1423 ameriških dolarjev do konca leta 2011 narasel na 5830 dolarjev.[123] Ena od velikih gospodarskih težav, s katerimi se je tekom predsednikovanja Lukašenko moral spopasti, je bila vrednost beloruskega rublja. Nekaj časa je bila za vzdrževanje stabilnosti vrednost vezana na velike tuje valute, na primer na evro, ameriški dolar in ruski rubelj;[124] vseeno je beloruski rubelj doživel prosti pad vrednosti in tudi vrsto devalvacij. Do velike devalvacije je prišlo leta 2011, potem ko je vlada oznanila, da bo povprečna plača narasla na 500 dolarjev.[125] Devalvacija leta 2011 je bila po podatkih Svetovne banke največja zabeležena v zadnjih 20 letih.[126] Belorusija je tudi morala zaprositi za finančno pomoč iz mednarodnih virov in čeprav je prejela posojila s Kitajske, je prejem posojila od Mednarodnega denarnega sklada in drugih agencij odvisen od reform, ki jih bo Belorusija izvedla v svojem gospodarstvu glede na standarde posojilodajalcev.[127][128]

Nekateri Lukašenkovi kritiki, vključno z opozicijsko skupino Zubr, z izrazom lukašizem označujejo politični in gospodarski sistem, ki ga je Lukašenko uvedel v Belorusiji.[129] Izraz nekateri uporabljajo tudi v širšem pomenu za označevanje avtoritarne ideologije, ki temelji na kultu njegove osebnosti in nostalgiji za časi Sovjetske zveze.[130][131] Ameriški kongres je podprl opozicijska združenja s sprejetjem Zakona o demokraciji v Belorusiji leta 2004, ki je uvedel sankcije proti Lukašenkovi vladi in finančno podprl belorusko opozicijo.[132] Lukašenkovi podporniki na kritike odgovarjajo, da je njegova politika Belorusijo obvarovala pred nemiri, ki so se razplamteli v mnogih drugih nekdanjih sovjetskih državah.[133][134] Lukašenko se je na svoje kritike odzval z izjavo: »Te obtožbe poslušam že več kot 10 let in sem se nanje že navadil. Nanje ne bomo odgovarjali. Želim izhajati iz premise, da so volitve v Belorusiji namenjene nam. Prepričan sem, da je gospodar v naši državi beloruski narod.«[7]

Od referenduma novembra 1996 ima Lukašenko v svojih rokah celotno oblast nad državo. Če državni zbor dvakrat zavrne njegovo izbiro za predsednika vlade, ga ima pravico razpustiti, njegovi odloki pa imajo večjo težo od običajne zakonodaje. Prav tako ima skoraj popoln nadzor nad razpolaganjem vlade z denarjem; državni zbor lahko z njegovim dovoljenjem le poveča ali zmanjša proračun. Vseeno z zakonodajo v vsakem primeru upravljajo njegovi podporniki in resnična opozicija ne obstaja. Prav tako predsednik imenuje osem članov zgornjega doma parlamenta, svet republike in skoraj vse sodnike.

Zunanja politika Uredi

 
Aleksander Lukašenko z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom med tiskovno konferenco leta 2002.
 
Lukašenko na svetovnem nogometnem prvenstvu 2018 v Rusiji

Lukašenkovi odnosi z EU so napeti, delno po lastni izbiri in delno zaradi njegovih ukrepov proti domačim političnim nasprotnikom. Lukašenko je zaradi zatiranja nasprotnikov pogosto imenovan »zadnji evropski diktator«, EU pa je proti njemu in še nekaterim beloruskim uradnikom sprejela vizumske sankcije. Nekajkrat je EU sankcije ukinila, da bi spodbudila dialog med državama ali dosegla Lukašenkovo popuščanje.[135][136]

Lukašenkovi odnosi z Rusijo, nekoč njegovo močno zaveznico in glasno podpornico, so se znatno ohladili. Priprave na volitve leta 2010 je zaznamovala vrsta napadov ruskih medijev na Lukašenka.[62] V juliju je ruski državni televizijski kanal NTV predvajal večdelni dokumentarni film z naslovom Boter, ki je opozarjal na sumljivo izginotje opozicijskih voditeljev Jurija Zaharenka in Viktorja Gončara, poslovneža Anatola Krasouskega in novinarja Dimitrija Zavadskega v poznih 1990. letih.[137] Lukašenko je medijski napad označil za »umazano propagando«.[138]

Lukašenkovo politiko so hvalili nekateri drugi svetovni voditelji in je postala vzor za vsaj eno državo. Venezuelski predsednik Hugo Chávez je na vprašanje o beloruski domači politiki odgovoril: »V njej vidimo vzor socialne države, kot je ta, ki jo mi začenjamo ustvarjati.«[139] Predsednik kitajskega ljudskega kongresa Wu Bangguo je izpostavil, da je Belorusija pod Lukašenkom doživela hiter razvoj.[140] Belorusko gospodarstvo in njegov prispevek k lastnemu so pohvalili tudi litovski poslanci; Stanislovas Gedraitis je dejal, da občuduje beloruski napredek, ki je predvsem posledica truda državnega voditelja.[141]

Leta 2015 se je Lukašenko lotil izboljševanja trgovinskih odnosov med Belorusijo in Latinsko Ameriko.[142]

Lukašenko je izrazil prepričanje, da bo Sirija premagala trenutno krizo in pod vodstvom predsednika al-Asada nadaljevala »boj proti terorizmu in tujemu vmešavanju v svoje notranje zadeve«.[143]

Belorusija je obsodila vojaško intervencijo v Libiji leta 2011; ministrstvo za zunanje zadeve je izjavilo, da »obstreljevanja in bombardiranja ozemlja Libije presegajo Resolucijo 1973 Varnostnega sveta Združenih narodov ter kršijo svoj temeljni cilj, zagotavljanje varnosti civilnega prebivalstva. Republika Belorusija naproša države, udeležene v vojaški operaciji, naj takoj prenehajo z operacijami, katerih posledica so smrtne žrtve. Umiritev spora je stvar Libije in jo morajo opraviti Libijci sami, brez zunanjega vojaškega posredovanja«.[144] Država ni priznala narodnega prehodnega sveta.

Potem ko je izvedel za smrt Moamerja Gadafija, je Aleksander Lukašenko dejal: »Storjeno je bilo nasilje in ubito je bilo celotno vodstvo države, ne le Moamer Gadafi. In kako je bil ubit? Eno bi bilo, če bi ga ustrelili v boju, oni pa so ga poniževali in mučili, streljali nanj, se znašali nad njim, ko je bil ranjen, ga posilili in mučili do smrti. Bili so hujši kot nekoč nacisti.« Prav tako je obsodil trenutno stanje v Libiji in bil kritičen glede prihodnosti države.[145]

Kontroverzne izjave Uredi

Leta 1995 so Lukašenka obtožili opazke, ki bi se lahko tolmačila kot poveličevanje Adolfa Hitlerja: »Zgodovina Nemčije je kopija zgodovine Belorusije. Nemčija je vstala iz pepela po zaslugi trdne oblasti in vse, povezano s to znano podobo Hitlerja, ni bilo slabo. Nemški red se je razvijal skozi stoletja in dosegel svoj vrh pod Hitlerjem.«[146]

Oktobra 2007 je bil Lukašenko obtožen antisemitskih izjav; med pogovorom v živo na državni radijski postaji je glede »bednega stanja mesta Babrujsk« dejal: »To je judovsko mesto in Judje se ne menijo za kraj, kjer živijo. Babrujsk so spremenili v svinjak. Poglejte Izrael – bil sem tam in ga videl na lastne oči ... Jude, ki imajo denar, pozivam, naj se vrnejo v Babrujsk.«[147][148] Člani ameriškega kongresa so na beloruskega veleposlanika v ZDA Mihaila Hvostova naslovili pismo, v katerem so Lukašenka pozvali k umiku izjav,[149] poleg tega je komentar sprožil tudi negativen odziv iz Izraela.[150] Posledično je bil Pavel Jakubovič, urednik beloruskih novic, poslan v Izrael, kjer je na srečanju z izraelskim zunanjim ministrstvom dejal, da je bil Lukašenkov komentar »napaka, izrečena v šali, in ne predstavlja njegovega odnosa do Judov«, da je »vse prej kot antisemitski« in »prizadet že zaradi same obtožbe«.[151] Beloruski veleposlanik v Izraelu, Igor Leščenja, je zatrdil, da ima predsednik »prijazen odnos do Judov«, tiskovni predstavnik beloruskega veleposlaništva v Tel Avivu Sergej Ričenko pa je dejal, da so bili deli Lukašenkovih izjav napačno prevedeni.[152]

4. marca 2012, dva dni zatem, ko so voditelji EU (vključno z nemškim zunanjim ministrom in odkritim gejem Guidom Westerwellom) na vrhu v Bruslju pozvali k novim ukrepom za pritisk na Lukašenka zaradi domnevnih kršitev človekovih pravic v Belorusiji, je Lukašenko požel vrsto graj, potem ko se je na Westerwellove opazke, ki se je nanj skliceval kot na »zadnjega diktatorja v Evropi«, odzval s komentarjem, da je »bolje biti diktator kot gej«.[153][154][155]

Zasebno življenje Uredi

 
Aleksander Lukašenko in njegov sin Nikolaj na državni proslavi leta 2012

Lukašenko verjame, da bi se predsedniki morali izogibati uporabi sodobnih elektronskih naprav, kot sta iPad ali iPhone.[156] V mladih letih je igral bajan in nogomet, s čimer je prenehal po nastopu predsedniškega položaja,[157] še vedno pa je navdušen smučar in hokejist napadalec, ki je občasno nastopal na prijateljskih tekmah skupaj z mednarodnimi hokejskimi zvezdniki.[158] Hokej igrata tudi njegova starejša sinova, včasih skupaj z očetom.[159]

Družina Uredi

Lukašenko je od leta 1975 poročen z Galino Želnerovič, svojo ljubeznijo iz šolskih let.[160] Kasneje istega leta se je rodil njun najstarejši sin Viktor.[160] Njun drugi sin, Dmitrij, se je rodil leta 1980.[160] Galina živi v družinski hiši v vasi pri Šklovu.[160] Čeprav sta uradno še vedno poročena, se je Galina Lukašenko odtujila od moža kmalu zatem, ko je postal predsednik.[161]

Lukašenko je poleg tega oče nezakonskega sina Nikolaja, ki je bil rojen leta 2004.[160] Čeprav to nikoli ni bilo uradno potrjeno, je razširjeno prepričanje, da je otrokova mama Irina Abelska, Lukašenkova osebna zdravnica, s katero naj bi imel afero.[160][162] Nekateri zahodni opazovalci in mediji verjamejo, da Nikolaja oče vzgaja za svojega naslednika.[163][164] Ta ugibanja je Lukašenko v državnih medijih zanikal, kot je zanikal tudi, da bo ostal na položaju vse do tedaj, ko bo leta 2004 rojeni Nikolaj izpolnjeval starostno mejo 35 let za predsedniško kandidaturo.[165]

Častni nazivi in odlikovanja Uredi

 
Aleksander Lukašenko v uniformi vrhovnega poveljnika beloruskih oboroženih sil (2001)

Viri in opombe Uredi

  1. Javno društvo.
  2. »Belarus president visits Vatican«. BBC News (v angleščini). 27. april 2009. Pridobljeno 18. avgusta 2018.
  3. http://www.nndb.com/lists/504/000063315/
  4. Encyclopædia Britannica
  5. Brockhaus Enzyklopädie
  6. 6,0 6,1 https://president.gov.by/be
  7. 7,0 7,1 »Profile: Alexander Lukashenko« (v angleščini). 9. januar 2007. Pridobljeno 17. julija 2018.
  8. »Belarus President Lukashenko in his own words«. Reuters (v angleščini). 27. november 2012.
  9. »Kdo je Svetlana Tihanovska, politična analfabetka, ki izziva Lukašenka?«. MMC-RTV SLO. 7. avgust 2020.
  10. Jones, Mark P. (2018). Herron, Erik S; Pekkanen, Robert J; Shugart, Matthew S (ur.). Presidential and Legislative Elections. The Oxford Handbook of Electoral Systems (v angleščini). doi:10.1093/oxfordhb/9780190258658.001.0001. ISBN 9780190258658.
  11. »Belarus« (v angleščini). Amnesty International. 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. decembra 2007.
  12. Rausing, Sigrid (7. oktober 2012). »Belarus: inside Europe's last dictatorship«. The Guardian (v angleščini). Pridobljeno 17. julija 2018.
  13. »COUNCIL IMPLEMENTING REGULATION (EU) 2020/1648 of 6 November 2020 implementing Article 8a(1) of Regulation (EC) No 765/2006 concerning restrictive measures in respect of Belarus«. eur-lex.europa.eu (v angleščini). 6. november 2020. Pridobljeno 20. novembra 2021.
  14. »Belarus Sanctions«. www.treasury.gov (v angleščini). U.S. Department of the Treasury. Pridobljeno 17. julija 2018.
  15. »Britain and Canada impose sanctions on Belarus leader Lukashenko«. Reuters (v angleščini). 29. september 2020.
  16. »Na protestih v Belorusiji aretirali več sto ljudi«. siol.net. 7. september 2020.
  17. »UN human rights experts: Belarus must stop torturing protesters and prevent enforced disappearances«. Visoki komisariat Organizacije združenih narodov za človekove pravice. 1. september 2020.
  18. »EU: Prisega Lukašenka brez vsakršne demokratične legitimnosti«. STA. 24. september 2020.
  19. »Скандал! Лукашенко изменил биографию«. UDF.BY | Новости Беларуси. 31. avgust 2010. Pridobljeno 17. julija 2018.
  20. »Директор одной страны« (v ruščini). 1. julij 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. julija 2014. Pridobljeno 17. julija 2018.
  21. 21,0 21,1 21,2 21,3 21,4 »Александр Лукашенко«. Свободная Пресса (v ruščini). Pridobljeno 17. julija 2018.
  22. 22,0 22,1 22,2 22,3 »Alexander Lukashenko: Dictator with a difference« (v angleščini). 25. september 2008. ISSN 0307-1235. Pridobljeno 17. julija 2018.
  23. »Александр Лукашенко, биография, новости, фото«. Узнай Всё (v ruščini). Pridobljeno 17. julija 2018.
  24. 24,0 24,1 Specter, Michael (1994). »Belarus Voters Back Populist in Protest at the Quality of Life«. The New York Times (v angleščini). Pridobljeno 17. julija 2018.
  25. 25,0 25,1 »Alyaksandr Hrygorevich Lukashenka«. Encyclopaedia Britannica (v angleščini). Pridobljeno 17. julija 2018.
  26. Savchenko, Andrew (2009). Belarus - A Perpetual Borderland. str. 179. ISBN 978-9004174481.
  27. 27,0 27,1 27,2 White, Stephen; Korosteleva, Elena; Löwenhardt, John. Postcommunist Belarus. str. 6–7.
  28. 28,0 28,1 »Belarus - Prelude to Independence«. countrystudies.us (v angleščini). Pridobljeno 17. julija 2018.
  29. »Republiški referendum 14. maja 2015«. rec.gov.by. Centralna komisija Republike Belorusije. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. julija 2011.
  30. »Lukashenko Defies Impeachment Move«. AP News (v angleščini). 19. november 1996. Pridobljeno 17. julija 2018.
  31. 31,0 31,1 31,2 »Observers deplore Belarus vote«. BBC News (v angleščini). 18. oktober 2004. Pridobljeno 17. julija 2018.
  32. »Центральной комиссии Республики Беларусь по выборам и проведению республиканских референдумов« (PDF). rec.gov.by (v ruščini). 1996. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 13. oktobra 2013.
  33. Bekus, Nelly (2010). Struggle over Identity: The Official and the Alternative "Belarusianness". str. 103–104. ISBN 978-9639776685.
  34. Belarus: The Last European Dictatorship.
  35. »U.S. Relations With Belarus«. U.S. Department of State (v angleščini). Pridobljeno 17. julija 2018.
  36. Poland's Role in the Development of an 'Eastern Dimension' of the European Union.
  37. »Belarus appoints new central bank chief« (v angleščini). 21. marec 1998.
  38. Maksymiuk, Jan. »EU Punishes Belarusian Leadership«. www.hri.org. Pridobljeno 17. julija 2018.
  39. »Poor Showing Reportedly Riles Ruler of Belarus«. www.washingtonpost.com. 20. februar 1998. Pridobljeno 17. julija 2018.
  40. »The Statement of the Belarus President Alexander Lukashenko« (v angleščini). 15. april 1999. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. septembra 2007.
  41. "Contemporary Belarus: Between Democracy and Dictatorship" (London: RoutledgeCurzon, 2003), with R. Marsh and C. Lawson
  42. 42,0 42,1 42,2 »Lukashenko claims victory in Belarus election«. usatoday.com (v angleščini). 9. september 2001. Pridobljeno 17. julija 2018.
  43. Standish, M J A (11. 1. 2006). "Editor's notes." Jane's Intelligence Digest.
  44. »Saddam aides may flee to Belarus: report«. ABC News (v angleščini). 24. junij 2003. Pridobljeno 17. julija 2018.
  45. 45,0 45,1 »Profile: Europe's last dictator?«. news.bbc.co.uk (v angleščini). 10. september 2001. Pridobljeno 17. julija 2018.
  46. »Belarus Foreign Minister Sergei Martynov interview for The Frankfurter Allgemeine Zeitung - Ministry of Foreign Affairs of the Republic of Belarus«. mfa.gov.by (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. januarja 2017. Pridobljeno 17. julija 2018.
  47. »Belarus opposition closes ranks«. BBC News (v angleščini). 3. oktober 2005. Pridobljeno 22. julija 2018.
  48. »Gallup/Baltic Surveys announces impossibility of independent and reliable exit polls under present conditions in Belarus«. charter97.org. 20. marec 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. septembra 2007.
  49. »Incumbent declared winner of Belarus vote«. 20. marec 2018. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. marca 2016. Pridobljeno 22. julija 2018.
  50. »People's Daily Online -- CIS, OSCE observers differ on Belarus vote«. en.people.cn (v angleščini). 21. marec 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. julija 2020. Pridobljeno 22. julija 2018.
  51. »Ballots on the Frontiers of Freedom: Elections in Belarus and Ukraine«. 2001-2009.state.gov (v angleščini). 21. marec 2006. Pridobljeno 22. julija 2018.
  52. 52,0 52,1 »West slams Belarus crackdown«. 24. marec 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. aprila 2007.
  53. »Лукашенко: Последние выборы мы сфальсифицировали«. TUT.BY (v ruščini). 23. november 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. julija 2018. Pridobljeno 22. julija 2018.
  54. »Poland, Belarus & Ukraine Report: November 28, 2006«. Radio Free Europe/Radio Liberty (v angleščini). 28. november 2006. Pridobljeno 22. julija 2018.
  55. »Rightist Group Promote Belarus Dictator Lukashenko as Russian Presidential Candidate«. www.data.minsk.by (v angleščini). 28. februar 2007. Pridobljeno 22. julija 2018.
  56. 56,0 56,1 »Belarus clean sweep poll 'flawed'«. BBC News (v angleščini). 29. september 2008. Pridobljeno 22. julija 2018.
  57. »CIS: Monitoring The Election Monitors«. Radio Free Europe/Radio Liberty (v angleščini). 2. april 2005. Pridobljeno 22. julija 2018.
  58. »CIS observers: Belarus' elections meet international standards« (v angleščini). 29. september 2008. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. junija 2009.
  59. »Parlamentswahl: Opposition gewinnt keinen einzigen Sitz - Proteste in Weißrussland«. Der Spiegel (v nemščini). 29. september 2008. Pridobljeno 22. julija 2018.
  60. »Pope Benedict XVI speaks with Belarus President Alexander Lukashenko (R) during their meeting at the Vatican April 27, 2009«. www.catholicpressphoto.com (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. aprila 2016. Pridobljeno 22. julija 2018.
  61. »Belarus sets date of presidential election for 19 December 2010« (v angleščini). 14. september 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. marca 2012.
  62. 62,0 62,1 »Has Moscow Had Enough Of Belarus's Lukashenka?«. Radio Free Europe/Radio Liberty (v angleščini). 19. julij 2010. Pridobljeno 23. julija 2018.
  63. 63,0 63,1 »'Dirty tricks' taint Belarus vote«. www.aljazeera.com (v angleščini). 18. december 2010. Pridobljeno 23. julija 2018.
  64. »Activist fears over Belarus vote«. Al Jazeera. 19. december 2010. Arhivirano iz spletišča dne 23 december 2010. Pridobljeno 23 december 2010.{{navedi novice}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  65. 65,0 65,1 »'Hundreds of protesters arrested' in Belarus«. BBC News (v angleščini). 20. december 2010. Pridobljeno 23. julija 2018.
  66. 66,0 66,1 66,2 »Protesters try to storm government HQ in Belarus«. BBC News (v angleščini). 20. december 2010. Pridobljeno 23. julija 2018.
  67. »Спецназ избил двух кандидатов в президенты Белоруссии; Некляев без сознания«. gazeta.ru. 19. december 2010. Pridobljeno 23. julija 2018.
  68. »Belarus president re-elected«. www.aljazeera.com (v angleščini). 20. december 2010. Pridobljeno 23. julija 2018.
  69. »Belarus' Lukashenko re-elected, police crackdown«. North Bay Nugget (v angleščini). Reuters. 20. december 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. julija 2018. Pridobljeno 23. julija 2018.
  70. »Hundreds arrested in Belarus protests« (v angleščini). 20. december 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. januarja 2011.
  71. »Belarus dissident gets UK asylum«. BBC News (v angleščini). 26. oktober 2012. Pridobljeno 23. julija 2018.
  72. »Center for Public Scholarship :: Alexander Otroschenkov«. www.newschool.edu (v angleščini). Pridobljeno 23. julija 2018.
  73. »Media Advisory - Exiled Belarusian presidential candidate Ales Michalevic to visit Toronto«. www.newswire.ca (v angleščini). 23. november 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. julija 2018. Pridobljeno 23. julija 2018.
  74. »Jailed Belarusian opposition leader not allowed to see wife, father«. Refworld (v angleščini). Radio Free Europe/Radio Liberty. 1. junij 2011. Pridobljeno 23. julija 2018.
  75. »Swedish PEN awards prize to Uladzimir Nyaklyayew« (v angleščini). 15. november 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. marca 2014.
  76. Taylor, Jerome (15. februar 2013). »Captive Belarusian journalist Irina Khalip allowed to visit husband in Britain«. The Independent (v angleščini). Pridobljeno 23. julija 2018.
  77. »Belarusian dissident Jaroslav Romanchuk«. www.theatlasphere.com (v angleščini). 21. februar 2011. Pridobljeno 23. julija 2018.
  78. »Центральной комиссии Республики Беларусь по выборам и проведению республиканских референдумов об итогах выборов Президента Республики Беларусь« (PDF) (v ruščini). 24. december 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 5. januarja 2011.
  79. »Belarus vote count 'flawed' says OSCE«. Sputnik International (v angleščini). 20. december 2010. Pridobljeno 23. julija 2018.
  80. »Belarus still has considerable way to go in meeting OSCE commitments, despite certain improvements, election observers say« (v angleščini). OSCE Press release. 20. december 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. decembra 2010.
  81. Bildt, Carl; Schwarzenberg, Karel; Sikorski, Radek; Westerwelle, Guido (23. december 2010). »Lukashenko the Loser« (v angleščini). Pridobljeno 23. julija 2018.
  82. 82,0 82,1 »Lukashenko Growls at Inauguration«. The Moscow Times (v angleščini). 24. januar 2011. Pridobljeno 23. julija 2018.
  83. »32 foreign diplomats to attend Lukashenko inauguration«. sputniknews.com (v angleščini). 20. januar 2011. Pridobljeno 23. julija 2018.
  84. Dempsey, Judy (2. februar 2011). »U.S. and E.U. Join to Show Support for Belarus Opposition«. The New York Times (v angleščini). Pridobljeno 23. julija 2018.
  85. »Not welcome in the EU«. Macleans.ca (v angleščini). 17. februar 2011. Pridobljeno 23. julija 2018.
  86. »Council Decision 2011/69/CFSP of 31 January 2011 amending Council Decision 2010/639/CFSP concerning restrictive measures against certain officials of Belarus«.
  87. »Obsežne vojaške vaje Rusije in Belorusije vznemirjajo Nato«. Delo. 14. september 2017. Pridobljeno 24. julija 2018.
  88. »NATO Nervous As Russia, Belarus Team Up For Cold-War-Style War Games«. NPR.org (v angleščini). 14. september 2018. Pridobljeno 24. julija 2018.
  89. 89,0 89,1 »Belarus president fires prime minister after corruption scandal«. The Guardian (v britanski angleščini). 18. avgust 2018. ISSN 0261-3077.
  90. »II European Games 2019 Directorate set up«. National Olympic Committee of the Republic of Belarus (v angleščini). 12. maj 2017.
  91. »President Aleksandr Lukashenko emphasises significance of European Games for Belarus«. aroundtherings.com (v angleščini). 15. april 2019. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. maja 2019. Pridobljeno 18. novembra 2019.
  92. »European Games open in Belarus«. TRT World (v angleščini). 22. junij 2019.
  93. »Alexander Lukashenko meets with former President of Kyrgyzstan Kurmanbek Bakiyev«. Belteleradiocompany. 6. avgust 2019. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. oktobra 2020. Pridobljeno 11. oktobra 2020.
  94. »В Министерство иностранных дел КР был вызван Временный Поверенный в делах Посольства Республики Беларусь в Кыргызской Республике С.Иванов«. Ministrstvo za zunanje zadeve Kirgiške republike (v ruščini). 7. avgust 2019.
  95. »Kyrgyz FM Summons Belarusian Ambassador Over Lukashenka-Bakiev Meeting«. RadioFreeEurope (v angleščini). 7. avgust 2019.
  96. »Bolton Says U.S.-Belarus Dialogue Necessary, Despite 'Significant Issues'«. RadioFreeEurope. 29. avgust 2019.
  97. »Belarus President Alexander Lukashenko visits Austria«. Deutsche Welle. 12. november 2019.
  98. »Belarussian Leader Proposes 'Tractor' Therapy For Coronavirus«. The Moscow Times (v angleščini). 16. marec 2020.
  99. »No lockdown here: Belarus's strongman rejects coronavirus risks. He suggests saunas and vodka«. The Washington Post. 27. marec 2020.{{navedi novice}}: Vzdrževanje CS1: drugo (povezava)
  100. »Post-Soviet strongmen prescribe vodka, hockey and folk medicine against coronavirus«. CNN. 30. marec 2020.
  101. »Orban v Belorusiji poziva h koncu sankcij EU«. STA. 5. junij 2020.
  102. »Александр Лукашенко заявил, что переболел COVID-19«. Tut.by (v ruščini). 28. julij 2020. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. avgusta 2020. Pridobljeno 11. oktobra 2020.
  103. »Belarus election: Opposition disputes Lukashenko landslide win«. BBC News (v angleščini). 10. avgust 2020.
  104. »Belarus election: Exiled leader calls weekend of 'peaceful rallies'«. BBC News (v angleščini). 14. avgust 2020.
  105. 105,0 105,1 »Angela Merkel: EU ne priznava izida predsedniških volitev v Belorusiji«. RTVSLO.si. 19. avgust 2020.
  106. »Ex-Belarusian presidential candidate Tikhanovskaya's HQ starts forming coordination council to ensure transition of power«. Interfax-Ukraine (v angleščini). 15. avgust 2020.
  107. »Alexandre Loukachenko affirme que Vladimir Poutine lui a assuré une «aide» sécuritaire«. CNEWS (v francoščini). 15. avgust 2020.
  108. »Na ulicah Minska tako privrženci kot tudi nasprotniki Lukašenka«. 24ur.com. 16. avgust 2020.
  109. »Lukašenko zavrača možnost ponovitve volitev«. TGR Furlanija Julijska krajina. 17. avgust 2020.
  110. »Secret Lukashenko Inauguration Triggers Fresh Belarus Clashes«. The Moscow Times (v angleščini). 24. september 2020.
  111. »Belarus' Lukashenko says he will leave his post, state media reports«. NBC News (v angleščini). 27. november 2020.
  112. »IOC EB takes provisional measures against NOC of Belarus«. Olympic News (v angleščini). 7. december 2020.
  113. 113,0 113,1 »Lukašenko trdi, da so preprečili državni udar v organizaciji ZDA«. Delo. 18. april 2021.
  114. »Lawyers file suit against Belarus' Lukashenko in Germany«. DW (v angleščini). 5. maj 2021.
  115. »'Heirs of fascism' can't judge me, Belarus leader says of criminal case in Germany«. Reuters (v angleščini). 7. maj 2021.
  116. »NOC RB«. noc.by (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. oktobra 2007.
  117. »Lukashenko's first term as president«. brusselsreview.com (v angleščini). 16. marec 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. oktobra 2007.
  118. »Belarus - Industry«. countrystudies.us (v angleščini). Pridobljeno 15. avgusta 2018.
  119. Adrian, Karatnycky; J, Motyl, Alexander; Amanda, Schnetzer; (U.S.), Freedom House (2001). Nations in transit, 2001 : civil society, democracy, and markets in East Central Europe and the newly independent states. New Brunswick, N.J.: Transaction Publishers. ISBN 0765808978. OCLC 47056398.
  120. »Lukashenko Sworn in as Belarussian President«. en.people.cn (v angleščini). 21. september 2001. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. septembra 2020. Pridobljeno 15. avgusta 2018.
  121. »State Policy«. president.gov.by (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 5. maja 2012.
  122. »Labour: Number of economically active population«. belstat.gov.by (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. oktobra 2007.
  123. »Belarus | Data«. data.worldbank.org (v angleščini). 30. november 2012. Pridobljeno 15. avgusta 2018.
  124. »National Bank to peg Belarusian ruble to foreign currency system in 2009«. news.belta.by (v angleščini). 17. junij 2008. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. februarja 2013.
  125. »Belarus Plans New Ruble Devaluation«. sputniknews.com (v angleščini). 30. julij 2012. Pridobljeno 15. avgusta 2018.
  126. »Ruble devaluation spreads panic among Belarusians«. en.people.cn (v angleščini). 26. maj 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. septembra 2020. Pridobljeno 15. avgusta 2018.
  127. »Belarus eyes new IMF loans«. news.xinhuanet.com (v angleščini). 30. oktober 2012. Arhivirano iz spletišča dne 7. novembra 2016. Pridobljeno 15. avgusta 2018.
  128. »RBS agrees to cease Belarus work«. BBC News (v angleščini). 29. avgust 2011. Pridobljeno 15. avgusta 2018.
  129. »"Lukashism" has the potential to spread beyond Belarus«. Prism. Zv. 3, št. 6. 2. maj 1997. Pridobljeno 15. avgusta 2018.
  130. »A museum to commemorate victims of communism« (v angleščini). 17. november 1998. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. septembra 2007. Belarusian MPs propose to dedicate a section in the future museum to Lukashism
  131. »Beware of Lukashism!«. zubr-belarus.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. septembra 2007.
  132. »Statement on the Belarus Democracy Act of 2004«. georgewbush-whitehouse.archives.gov (v angleščini). Pridobljeno 15. avgusta 2018.
  133. »Belarus News and Analysis | Belarus protesters go on trial as new rallies loom«. www.data.minsk.by. 27. marec 2006. Pridobljeno 15. avgusta 2018.
  134. »The Belarus Democracy Act of 2004« (PDF). chrissmith.house.gov (v angleščini). 20. oktober 2004. Pridobljeno 15. avgusta 2018.
  135. Rafał, Czachor. Polityka zagraniczna Republiki Białoruś w latach 1991-2011 : studium politologiczne (Wyd. 1 izd.). Polkowice. ISBN 9788361234722. OCLC 822506140.
  136. Makhovsky, Andrei (8. maj 2012). »Belarus leader calls for dialogue with European Union«. Reuters (v angleščini). Pridobljeno 17. avgusta 2018.
  137. »Is Lukashenka In The Kremlin's Crosshairs?«. RadioFreeEurope/RadioLiberty (v angleščini). 8. julij 2010. Pridobljeno 17. avgusta 2018.
  138. »Lukashenka Calls Russian Media Attacks 'Dirty Propoganda'«. RadioFreeEurope/RadioLiberty (v angleščini). 19. julij 2010. Pridobljeno 17. avgusta 2018.
  139. »Chavez forges ties with Belarus«. BBC News (v angleščini). 25. julij 2006. Pridobljeno 17. avgusta 2018.
  140. »China Praises Lukashenko for His Successful Opposition To The West«. The China Times (v angleščini). 22. september 2011. Pridobljeno 17. avgusta 2018.
  141. »Lithuanian MPs praise Lukashenko«. charter97.org (v angleščini). 11. junij 2012. Pridobljeno 17. avgusta 2018.
  142. »Lukashenko highlights Belarus' cooperation with Latin America«. BelTA.by (v angleščini). 25. junij 2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. julija 2015.
  143. »President Assad receives Congratulations from the President of Belarus: Confidence in Syria Elimination of Current Crisis«. syriatimes.sy (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. marca 2019. Pridobljeno 17. avgusta 2018.
  144. »Statement released by the Foreign Ministry in connection with the missile strikes and bombings on Libya«. Ministry of Foreign Affairs of the Republic of Belarus (v angleščini). Pridobljeno 17. avgusta 2018.
  145. »Lukashenko outraged by Gaddafi's treatment«. KyivPost (v angleščini). 4. november 2011. Pridobljeno 17. avgusta 2018.
  146. »Bigotry in Belarus«. The Jerusalem Post (v angleščini). 20. oktober 2007. Pridobljeno 27. avgusta 2018.
  147. Leta 1926 je v Babrujsku živelo 21 558 Judov oziroma 42 % prebivalcev mesta; leta 1989 je njihovo število komaj preseglo 4 % in po 1999 le še 0,6 %. Gl. Jewish Heritage Research Group in Belarus Arhivirano 2018-10-02 na Wayback Machine.
  148. »Belarus president attacks Jews«. Ynetnews (v angleščini). 18. oktober 2007. Pridobljeno 27. avgusta 2018.
  149. »Kirk-Hastings Letter Calls on Belarusian President to Apologize for Blatantly Anti-Semitic Remarks«. www.house.gov (v angleščini). 29. oktober 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. novembra 2007.
  150. »FM Livni condemns anti-Semitic remarks made by Belarusian President«. mfa.gov.il (v angleščini). 18. oktober 2007. Pridobljeno 27. avgusta 2018.
  151. »News in Brief«. haaretz.com (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. novembra 2007.
  152. »Belarus to send envoy to Israel«. The Jerusalem Post (v angleščini). 25. oktober 2007. Pridobljeno 27. avgusta 2018.
  153. »Belarus's Lukashenko: "Better a dictator than gay"«. Reuters (v angleščini). 4. marec 2012. Pridobljeno 17. julija 2018.
  154. »Germany rebukes Lukashenko over anti-gay comment«. EuroNews (v angleščini). 5. marec 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. decembra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2018.
  155. »'Better a dictator than gay,' Belarus President Alexander Lukashenko says«. msnbc.com (v angleščini). 5. marec 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. marca 2012.
  156. »Д.Медведев объяснил, почему заменил iPad блокнотом«. РБК (v ruščini). 15. maj 2013. Pridobljeno 17. julija 2018.
  157. »Александр Лукашенко разучился играть на баяне«. km.ru (v ruščini). 15. januar 2013. Pridobljeno 17. julija 2018.
  158. »Ветераны «Сборной звезд мира» проведут товарищескую игру«. Sports.ru (v ruščini). 12. december 2008. Pridobljeno 17. julija 2018.
  159. »Президент-хоккей Александра Лукашенко«. ng.ru (v ruščini). 1. oktober 2003. Pridobljeno 17. julija 2018.
  160. 160,0 160,1 160,2 160,3 160,4 160,5 »The comb-over Soviet-style tyrant who could soon be one of the West's favourite allies«. Daily Mail Online (v angleščini). 19. julij 2008. Pridobljeno 17. julija 2018.
  161. »Галина Лукашенко: Саша — необыкновенный человек«. naviny.by (v ruščini). 29. september 2005. Pridobljeno 17. julija 2018.
  162. Parfitt, Tom (5. april 2009). »Belarus squirms as son accompanies dictator to meetings«. The Guardian (v angleščini). Pridobljeno 17. julija 2018.
  163. »Who's that boy in the grey suit? It's Kolya Lukashenko - the next dictator of Belarus...«. The Independent (v angleščini). 29. junij 2012. Pridobljeno 17. julija 2018.
  164. Haddadi, Anissa (29. junij 2012). »The Belarus Boy Wonder: Nikolai Lukashenko, 7, Anointed to become President«. International Business Times UK (v angleščini). Pridobljeno 17. julija 2018.
  165. »Lukashenko denies reports he is grooming Nikolai as his successor«. eng.belta.by (v angleščini). 22. oktober 2012.
  166. »РОФ Фонд Святого Всехвального апостола Андрея Первозванного  :: Комитет по международной премии« (v ruščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. septembra 2007.
  167. »А.Г. Лукашенко награжден орденом Хосе Марти«. Вечерний Минск (v ruščini). 5. september 2000. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. septembra 2007.
  168. »Белоруссия« (v ruščini). 15. november 2000. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. septembra 2007.
  169. »Олимпийский приз для Беларуси« (v ruščini). 12. junij 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. septembra 2007.
  170. »Состоялось заседание Высшего Государственного Совета Союзного государства России и Белоруссии« (v ruščini). 2. april 2001. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. julija 2014.
  171. »Պատվավոր Քաղաքացիներ«. www.yerevan.am (v armenščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. januarja 2008.
  172. »Патриарх наградил Александра Лукашенко«. religare.ru (v ruščini). 11. maj 2005. Pridobljeno 28. avgusta 2018.
  173. »Президент Беларуси Александр Лукашенко удостоен медали "За развитие мирового фестивального движения«. Посольство Республики Беларусь в Российской Федерации (v ruščini). 18. julij 2005. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. septembra 2007.
  174. »Александр Лукашенко награжден орденом Белорусской Православной Церкви«. maranatha.org.ua (v ruščini). 26. september 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. septembra 2007.
  175. »В Минске прошло заседание Межгосударственного Совета ЕврАзЭС«. president.gov.by (v ruščini). 23. junij 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. novembra 2007.
  176. »Александр Лукашенко награжден орденом Святого Владимира I степени«. Patriarhija.ru (v ruščini). 5. junij 2007. Pridobljeno 28. avgusta 2018.
  177. »Presidente Chávez se reúne con su par bielorruso Lukashenko« (v španščini). 15. marec 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. decembra 2012.
  178. »Alcalde Jorge Rodríguez entrega llaves de la Ciudad de Caracas al Presidente Lukashenko | Jorge Rodríguez«. jorgerodriguez.psuv.org.ve (v španščini). 15. marec 2010. Pridobljeno 28. avgusta 2018.
  179. »Ukazi o odlikovanjima«. predsednik.rs (v srbščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. junija 2013.
  180. »Putin signed the decree about Lukashenko's rewarding with the Order of Alexander Nevsky«. TASS (v ruščini). 30. avgust 2014. Pridobljeno 28. avgusta 2018.

Glej tudi Uredi

Zunanje povezave Uredi