Odpre glavni meni
Železov(II) klorid
Iron(II)-chloride-xtal-sheet-3D-balls-A.png
FeCl2.png
IUPAC-ime železov(II) klorid
železov diklorid
Druga imena fero klorid,
rokuhnit
Identifikatorji
Številka CAS 7758-94-3,
16399-77-2 (dihidrat)
13478-10-9 (tetrahidrat)
PubChem 24458
ChEBI 30812
RTECS število NO5400000
Oznaka ATC B03AA05
SMILES
InChI
ChemSpider 22866
Lastnosti
Molekulska formula FeCl2
Molekulska masa 126,751 g/mol (brezvoden)
198,8102 g/mol (tetrahidrat)
Videz rumenkasto rjava trdnina (brezvoden)
bledo zelena trdnina (di-tetrahidrat)
Gostota 3,16 g/cm3 (brezvoden)
2,39 g/cm3 (dihidrat)
1,93 g/cm3 (tetrahidrat)
Tališče

677 °C, 950 K, 1251 °F ((brezvoden)
120 °C (dihidrat)
105 °C (tetrahidrat) [1])

Vrelišče

1023 °C, 1296 K, 1873 °F (brezvoden)

Topnost (voda) 64,4 g/100 mL (10 °C),
68,5 g/100mL (20 °C),
105,7 g/100 mL (100 °C)
Topnost (tetrahidrofuran) topen
Topnost (etanol) 100 g/100 mL (vrednost je vprašljiva)
Struktura
Kristalna struktura monoklinski
Koordinacijska
geometrija
oktaedrična (na Fe)
Nevarnosti
NFPA 704
NFPA 704.svg
0
3
0
 
Sorodne snovi
Drugi anioni železov(II) fluorid
železov(II) bromid
železov(II) jodid
Drugi kationi kobaltov(II) klorid
manganov (II) klorid
bakrov(II) klorid
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za
material v standardnem stanju (pri 25 °C, 100 kPa)

Železov(II) klorid ali fero klorid je kemijska spojina s formulo FeCl2. Je paramagnetna trdnina sivo bele barve z visokim tališčem. Iz vode kristalizira kot zelenkast tetrahidrat (FeCl2•4H2O). V laboratoriju se najpogosteje uporablja v ravno tej obliki, čeprav obstaja tudi dihidrat (FeCl2•2H2O). Sol je topna v vodi in daje rumeno obarvane raztopine.

Vsebina

ProizvodnjaUredi

Hidrirana oblika železovega(II) klorida se proizvaja z raztapljanjem odpadkov iz proizvodnje železa v klorovodikovi kislini:

Fe + 2 HCl → FeCl2 + H2

Takšne raztopine so običajno »prekisane«, še zlasti če se klorovodikova kislina ni v celoti porabila. Prebitno kislino se mora pred izpuščanjem v naravo ustrezno obdelati. Železov(II) klorid nastaja tudi kot stranski produkt v proizvodnji titana, ker titanove rude vsebujejo tudi nekaj železovih spojin. [2]

Laboratorijska pripravaUredi

Najenostavnejši laboratorijski način priprave je raztapljenja železovega prahu v zmesi metanola in nasičene klorovodikove kisline. V reakciji nastane metanolni solvat, ki med segrevanjem v vakuumu pri 160 °C razpade na brezvodni FeCl2.[3] Na enak način se lahko pripravita tudi FeBr2 and FeI2.

Fe + 2HCl + 2CH3OH → FeCl2 + CH4 + H2O

Drug način priprave je reakcija železovega(III) klorida s klorobenzenom: [4]

2 FeCl3 + C6H5Cl → 2 FeCl2 + C6H4Cl2 + HCl

FeCl2 je dokaj dobro topen v tetrahidrofuranu (THF), ki je pogosto topilo v kemijskih reakcijah. V eni od dveh sintez ferocena se FeCl2 generira s segrevanjem FeCl3 z železovim prahom v THF.[5] FeCl3 pri visokih temperaturah razpada v FeCl2.

ReakcijeUredi

FeCl2 tvori komplekse z mnogo ligandi. Z dvema molskima ekvivalentoma [(C2H5)4N]Cl tvori sol [(C2H5)4N]2[FeCl4]. Sorodne spojine se lahko pripravijo s solmi, vključno z [MnCl4]2−, [MnBr4]2−, [MnI4]2−, [FeBr4]2−, [CoCl4]2−, [CoBr4]2−, [NiCl4]2− in [CuCl4]2−.[6]

UporabaUredi

Fero klorid ima več nišnih aplikacij, vendar manj kot sorodna fero sulfat in feri klorid. Poleg tega, da se v laboratoriju uporablja za sintezo kompleksov, služi tudi kot reduktivni flokulant za obdelavo odpadnih voda, zlasti za vode, ki vsebujeji kromate. Je tudi prekurzor za hidrirane železove(III) okside, ki so magnetni pigmenti.[2] V mnogo organskih sintezah se uporablja kot reducent.

SkliciUredi

  1. Pradyot Patnaik (2002). Handbook of Inorganic Chemicals. London : McGraw-Hill. ISBN 0-07-049439-8. 
  2. 2,0 2,1 E. Wildermuth, H. Stark, G. Friedrich, F.L. Ebenhöch, B. Kühborth, J. Silver, R. Rituper. Iron Compounds. Ullmann’s Encyclopedia of Industrial Chemistry. Wiley-VCH, Wienheim, 2005.
  3. G. Winter, D.W. Thompson, J.R. Loehe (1973). Iron(II) Halides. Inorg. Synth. 14: 99–104. doi: 10.1002/9780470132456.ch20.
  4. P. Kovacic, N. O. Brace (1960). Iron(II) Chloride. Inorg. Synth. 6: 172. doi: 10.1002/9780470132371.ch54.
  5. G. Wilkinson (1963). Ferrocene. Org. Synth.; Coll. Vol. 4, str. 473.
  6. N.S. Gill, F.B. Taylor (1967). Tetrahalo Complexes of Dipositive Metals in the First Transition Series. Inorg. Synth. 9: 136–142. doi: 10.1002/9780470132401.ch37.