Vranje, Srbija
Vranje (izvirno srbsko Врање) je mesto Srbiji. z okoli 50.000 prebivalci. Leži na skrajnem jugu oz. jugovzhodu države v Vranjski kotlini med Kosovom, Bolgarijo in Makedonijo ter je upravno, kulturno in gospodarsko središče Pčinjskega okraja, pa tudi Vranjske pravoslavne metropolije.
Vranje Врање | |||
|---|---|---|---|
Mesto | |||
 Pogled na Vranje | |||
| |||
  Vranje Zemljepisna lega v Srbiji | |||
| 42°33′15″N 21°53′50″E / 42.55417°N 21.89722°E | |||
| Država |  Srbija | ||
| Okraj | Pčinjski upravni okraj | ||
| Mesto | Vranje | ||
| Nadm. višina | 487 m | ||
| Prebivalstvo (2011)[1] | |||
| • Skupno | 55.138 | ||
| Poštna številka | 17500 Vranje | ||
| Klicna koda | +381 (0) 17 | ||
| Avtomobilska oznaka | VR | ||
| Spletna stran | www | ||
Geografija
urediVranje je središče Pčinjskega upravnega okraja, ki ga sestavljajo občine Bosilegrad, Bujanovac, Vladičin Han, Preševo, Surdulica in Trgovište ter Mesto Vranje; k slednjemu poleg samega Vranja spada tudi Vranjska Banja. Vranje leži na severozahodu Vranjske kotline na levem bregu Južne Morave, ob vznožju hribov Pljačkovica (1231 m nm. v.), Krstilovica (1154 m) in Pržar (731 m).
Mesto leži okoli 40 kilometrov od makedonske, 70 kilometrov od bolgarske in 20 kilometrov od kosovske[a] meje. Od Beograda je oddaljeno okoli 340 kilometrov, od Niša 110 in od Skopja 100 kilometrov.
Zgodovina
urediV starih listinah se kraj prvič omenja v 12. stoletju. V časih Osmanskega cesarstva je bilo Vranje pomembno križišče poti iz Srbije v Makedonijo in Bolgarijo z delavnicami orožja in drugih kovinskih izdelkov. Izpod turške oblasti je bilo Vranje osvobojeno leta 1878. Kraj je znan po značilni balkanski kulinariki in arhitekturi. Ohranjeni so številni kulturni spomeniki iz turških časov (haman-turško kopališče, turški most, vodnjak Đorenka, dva pašina dvorca, pravoslavna cerkev z lepim ikonostasom in drugo). V Vranju stoji rojstna hiša pisatelja Borisava Stankovića.[2]
Demografija
urediV Vranju je ob popisu leta 2011 živelo 55 138 prebivalcev.[1]
| Pregled števila prebivalcev po letih | |||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 1948 | 1953 | 1961 | 1971 | 1981 | 1991 | 2002 | 2011 |
| 11 252 | 13 465 | 17 999 | 28 613 | 44 094 | 51 818 | 55 052 | 55 138 |
| Etnična sestava po popisu iz leta 2011 | ||||
|---|---|---|---|---|
| Srbi | 50.562 | 91,70% | ||
| Romi | 2.750 | 4,75% | ||
| Bolgari | 458 | 0,83% | ||
| Makedonci | 214 | 0,39% | ||
| Črnogorci | 45 | 0,08% | ||
| Goranci | 43 | 0,08% | ||
| Hrvati | 27 | 0,05% | ||
| Jugoslovani | 15 | 0,03% | ||
| Muslimani | 15 | 0,03% | ||
| Albanci | 11 | 0,02% | ||
| Slovaki | 7 | 0,01% | ||
| Slovenci | 6 | 0,01% | ||
| Madžari | 5 | 0,01% | ||
| Bošnjaki | 4 | 0,01% | ||
| Ostali | 42 | 0,08% | ||
| Regionalna pripadnost | 7 | 0,01% | ||
| Neopredeljeni | 610 | 1,10% | ||
| Neznano | 356 | 0,64% | ||
Viri in opombe
uredi- ↑ Kosovo je predmet ozemeljskega spora med Republiko Srbijo in Republiko Kosovo. Po neuspešnih pogajanjih o ustavnem statusu Kosova pod pokroviteljstvom Združenih narodov je 17. februarja 2008 prehodna kosovska vlada enostransko razglasila neodvisnost od Srbije, vendar Srbija še vedno šteje Kosovo kot lastno avtonomno pokrajino. Kosovo mednarodno priznava 97 od 193 članic Združenih narodov.
- ↑ 1,0 1,1 Popis stanovništva, domaćinstava i stanova 2011. u Republici Srbiji: Nacionalna pripadnost (PDF) (v srbščini in angleščini). Beograd: Republički zavod za statistiku. 2012. str. 84. ISBN 978-86-6161-025-7.
- ↑ Enciklopedija leksikonografskog zavoda, knjiga 7. Jugoslovenski leksikonografski zavod, Zagreb 1964.
Glej tudi
uredi
