Velika rdečelistka
Velika rdečelistka (znanstveno ime Entoloma sinuatum) je strupena goba iz rodu rdečelistk (Entoloma), razširjena v Evropi in Severni Ameriki.
| Velika rdečelistka | ||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
 | ||||||||||||||||
| Znanstvena klasifikacija | ||||||||||||||||
| ||||||||||||||||
| Entoloma sinuatum (Bull.) P.Kumm. | ||||||||||||||||
| Sinonimi | ||||||||||||||||
|
Entoloma lividum |
| ||||||||||||||||
Značilnosti uredi
Mlada velika rdečelistka je podobna majniški lepoglavki (Calocybe gambosa), vendar je od slednje opazno večja, in je v začetku bela ali siva ter polkrožne oblike. Klobuk premera 6–20 cm je izbočen in na robu malo podvihan, na površini pa je možno opaziti rahel srebrni sijaj. Pri starejših primerkih so značilnosti izrazitejše, poleg tega pa postane sivobele do okraste barve, včasih rahlo rjavkaste, rob klobuka pa postane zravnan ali vegast.
Bet je beli ali rahlo rumenkast, močan in polni, valjaste oblike, v dnišču zadebeljen, visok je od 6–12 cm in ima premer od 1-2,5 cm.
Pri trosovnici so lističi široko razmaknjeni in so najprej belorumeni, s sproščanjem trosov pa se postopno obarvajo rdečkasto. Poleg velikosti je barva trosovnice najpomembnejši razpoznavni znak za razlikovanje od majniške lepoglavke.
Meso je belo z vonjem po sveži moki.
Življenjski prostor in ekologija uredi
Velika rdečelistka je razširjena v Evropi, večinoma v Južni in Srednji Evropi,[1] na vzhodu do področja Črnega morja,[2] na severu pa tudi na Britanskem otočju.[3] V Severni Ameriki[4] je razširjena do Arizone na jugu.[5]
Raste v različnih listnatih gozdovih v skupinah, v času poletja in jeseni. Uspeva predvsem pod hrasti in gabri, na bazičnih ilovnatih tleh.[6]
Strupenost uredi
Zastrupitev z veliko rdečelistko se kaže kot gastrointestinalni sindrom, predvsem kot bruhanje, diareja in glavobol z latentno dobo od pol ure do dveh ur. Redko se pojavijo znaki depresije, ki trajajo več mesecev.[7] Po nekaterih podatkih naj bi bila odgovorna za približno 10 % vseh zastrupitev z gobami.[8]
Zdravljenje je po navadi le podporno.
Opombe in sklici uredi
- ↑ Noordeloos, Fungi Europaei, str. 111-113.
- ↑ Sesli, E. (2007). »Preliminary checklist of macromycetes of the East and Middle Black Sea Regions of Turkey« (PDF). Mycotaxon. 99: 71–74.
- ↑ »Northern Ireland's Herbarium Specimens«. Northern Ireland Fungus Group. 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. februarja 2019. Pridobljeno 15. septembra 2009.
- ↑ Ammirati, J.F.; Traquair, J.A.; Horgen, P.A. (1985). Poisonous mushrooms of the northern United States and Canada. Minneapolis: University of Minnesota Press. str. 313–15. ISBN 0-8166-1407-5.
- ↑ Bates, S. T. (2006). »A Preliminary Checklist of Arizona Macrofungi« (PDF). Canotia. 2 (2): 47–78. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 18. novembra 2007. Pridobljeno 15. septembra 2009.
- ↑ Gminder, A. (2007). Katera goba je to?. Stuttgart: Franckh-Kosmos Verlags-GmbH & Co.KG., str. 107.
- ↑ Benjamin, D.R. (1995). Mushrooms: poisons and panaceas — a handbook for naturalists, mycologists and physicians. New York: W.H. Freeman and Company, str. 361–62. ISBN 0-7167-2600-9
- ↑ Alder, A.E. (1961). »Erkennung und Behandlung der Pilzvergiftung«. Deutsche Medizinische Wochenschrift. 86 (23): 1121–1127. PMID 13682210.
Viri uredi
- Portisch T.; Portisch H. (1998). Najboljše užitne gobe ter njihove neužitne in strupene dvojnice. Ljubljana : Tehniška založba Slovenije. str. 58. COBISS 76853760. ISBN 86-365-0271-3.
- Poler, A. (1986). Obvarujmo se strupenih gob. Založba Obzorja Maribor, str. 107. ISBN 86-377-0001-2
Zunanje povezave uredi
