Uporabnik:Vitosmo/Boris Johnson

The Right Honourable Boris Johnson MP
Johnson in 2018
Secretary of State for Foreign and Commonwealth Affairs
Na položaju 13 July 2016 – 9 July 2018
Ministrski predsednik	Theresa May
Predhodnik	Philip Hammond
Naslednik	Jeremy Hunt
Osebni podatki
Rojstvo	Alexander Boris de Pfeffel Johnson (1964-06-19) 19. junij 1964 New York City, United States
Državljanstvo	British American (1964–2016)
Politična stranka	Konzervativna
Zakonci	Allegra Mostyn-Owen ​ ​ (por. 1987; loč. 1993)​ Marina Wheeler ​ ​ (por. 1993; sep 2018)​
Otroci	5 or 6
Starši	Stanley Johnson Charlotte Johnson Wahl
Alma mater	Balliol College, Oxford
Podpis
Spletna stran	[http://Commons website]

Aleksander Boris de Pfeffel Johnson (rojen 19. junija 1964) je britanski politik, novinar in priljubljen zgodovinar, član Parlamenta (MP) za Uxbridge in Južni Ruislip od leta 2015 dalje in MP za Henley od 2001 do 2008. Od leta 2008 do 2016 je bil župan Londona, med 2016 in 2018 pa je bil zunanji minister Združenega kraljestva. Kot član Konservativne Stranke, se Johnson opredeljuje za paternalistični eno-narodni konzervativizem, nagibal pa se je na stran tako ekonomsko kot socialno liberalne politike. Johnson je 2019 kandidat za vrh Konservativne Stranke, in s tem za Predsednika Vlade.

Rojen v New Yorku bogatim angleškim staršem zgornjega srednjega razreda se je Johnson šolal na Evropski Šoli v Bruselju, v Hiši Ashdown , in na Eton College. Študiral je klasično literaturo Na Balliol College v Oxfordu , kjerso ga leta 1986 izvolili za Predsednika na Oxford Unije. Svojo kariero v novinarstvu je začel pri Timesu, vendar so ga zaradi ponarejenega citata postavili na cesto. Kasneje je postal dopisnik Daily Telegrapha v Bruslju; njegovi članki so močno prispevali k evroskeptičnem ozračju na britansko desnem krilu. Bil je pomočnik urednika Telegraph od leta 1994 do 1999 in med 1999 in 2005 urejal časopis The Spectator. Leta 2001 je bil izvoljen v parlament za volilni okraj Henley kot član senčnega kabineta pod vodjema konzervativcev Michaelom Howardom in Davidom Cameronom. V precejšnji meri se je držal linije konzervativne stranke, je pa v vprašanjih , kot so pravice LGBT, pri glasovanjih zastopal socialno liberalnejša stališča.

Kot konzervativni kandidat za župana Londona, je Johnson je leta 2008 premagal laburističnega župana Kena Livingstonea in se sedežu v House of Commons odpovedal. Med svoim prvim mandatom kot župan Londona je prepovedal alkohol na večini javnega potniškega prometa, se zavzemal za londonski finančni sektor, ter uvedel Nove Routemaster avtobuse, sistem za najemanje koles in žičnico čez Temzo. V letu 2012 je bil ponovno izvoljen, pri tem je ponovno premagal Livingstonea. V času njegovega drugega mandata je bil izvoljen za Poletne Olimpijske igre 2012. V letu 2015 je bil izvoljen v Westminster kot poslanec za Uxbridge in Južni Ruislip, kot župan je zato naslednje leto odstopil. Leta 2016 je Johnson postal pomembna osebnost v okviru uspešne kampanje Vote Leave za Brexit. Pozneje ga je Theresa May imenovala za Minstra za unanje zadeve in za zadeve Commonwealtha, vendar ji je po dveh letih dal odpoved, ker se ni strinjal s njenim stališčem predsednice Brexita in Sporazumom iz Chequersa.

Johnson je v britanski politiki in v novinarstvu sporna oseba. Podporniki so ga hvalili kot zabavno, duhovito in priljubljeno pojavo, ki je po srcu tradicionalnih konservativnih volivcev. Po drugi strani je bil deležen kritik na levi in desni, očitali so mu elitizem, kronizem, nepoštenost, lenobo, rasistično in homofobno izražanje. Johnson je predmet več biografij in številnih literariziranih portretov.

Zgodnja leta

Otroštvo: 1964-1977

Johnson se je rodil 19. junija 1964 v New Yorku.[4] Njegovo rojstvo so zabeležile tako oblasti ZDA kot tudi Britanski Konzulat, tako da mu je bilo dodeljeno Ameriško in Britansko državljanstvo. Njegov oče, Stanley Johnson, je tedaj študiral ekonomijo na Univerzi Columbia.[6]

Johnsonov ded po materini strani je bil odvetnik Sir James Fawcett. Johnson praded po očetovi strani je bil Circaško-turški novinar Ali Kemal[8], ki je bil posvetni Musliman; po očetu ima tudi angleške in francoske prednike, med drugim potomstvo po kralju Georgu II Velike Britanije.[11] Johnsonova mati je bila Charlotte Fawcett; umetnica iz družine liberalnih intelektualcev je poročila Stanley leta 1963, pred njuno selitvijo v ZDA. Njen stari oče je bil Elias Avery Lowe, a paleograf, ki je bil ruski Judovski priseljenec in Rusije v ZDA, stara mati pa je bila Helen Tracy Lowe-Porter, prevajalka Thomasa Manna. Johnsonov praded po materini strani je bil litovski Jud in ortodoksni judovski rabin. Johnson se je zaradi pestrosti prednikov opisal kot "talilni lonec iz enega kosa" – v katerem se združujejo prastari starši, med katerimi so Muslimani, Judje in Kristjani. Johnson je dobila drugo ime,"Boris" po ruskem izseljencu, ki so njegovi starši nekoč srečali.[6]

Septembra 1964 so se vrnili v Veliko Britanijo, tako da je Charlotte lahko študirala Univerzi v Oxfordu.[18]. S sinom je živela v mestu Summertown, Oxford, in leta 1965 rodila hčerko, Rachel. Julija 1965, se je družina preselila v Severni London , februarja 1966 pa v Washington D.C., kjer Stanley je dobil zaposlitev pri Svetovni Banki.[21] Tretji otrok Leo se je rodil septembra 1967.[22] Stanley nato dobil zaposlitev političnem odboru za nadzor prebivalstva, tako da je se družina junija preselila v Norwalk, Connecticut.

Johnson se je šolal v Hiši Ashdown, Vzhodni Sussex

Leta 1969 je Stanley družino preselil na družinsko kmetijo v Nethercote blizu Winsford v Exmoor na zahodu Anglije.[24] Tam je Johnson dobil svoje prve izkušnje z lovom na lisico. Stanley je bil redno odsoten iz Nethercote, tako da je vzgojo sina v veliki meri prepustil njegovi materi in varuškam au-pair.[26] Kot otrok, Johnson bil tih in prizadeven, čeprav je trpel zaradi gluhosti, ki ga je stala kar nekaj operacij.[27] Otroke so vse spodbujali že od mladega, da se ukvarjajo z resnimi temami;[28] uspeh je bil ustrezno nagrajevan; prva ambicija Johnsona, ki se je še spominja, je bila postati "kralj sveta".[29], Ker so imeli komaj kaj prijateljev, so si mladi Johnsoni postali in ostali zelo blizu.

Konec leta 1969 je družina preselila v Maida Vale, Zahodni London, kjer Stanley se je začel z post-doktorskimi raziskavami na Londonski šoli za ekonomijo. Charlotte in otroci so se leta 1970 za kratek čas vrnili v Nethercote, nato pa znova v London, v Primrose Hill, kjer je Boris obiskoval osnovno šolo.[33] Konec 1971 se jim je rodil znova sin, po imenu Joseph.

Ko je Stanley dobil zaposlitev pri Evropski komisiji, se je družina aprila 1973 preselila v Uccle, Bruselj, kjer je Johnson začel tekoče govoriti po francosko.[35] Charlotte je doživelaživčni zlom in sprejeli so jo v kliniko zaradi klinične depresije; Johnson in njegovi bratje in sestre so končali leta 1975 v Hiši Ashdown, v pripravljalnem internatu v Vzhodnem Sussexu.[37] Tu je vzljubil rugby in se odlikoval v Stari grščini in latinščini;[38] da so učitelji uporabljali telesno kaznovanje, ga je potrlo[39] Stanley in Charlotte sta decembra 1978 šla narazen in se leta1980 ločila. Charlotte preselila v stanovanje v Notting Hill, kjer so otroci preživeli veliko časa z njo.[41]

Eton in Oxford: 1977-1987

Johnson je dobil Kraljevo štipendijo za šolanje na Eton College, elitnem neodvisnem internatu v Etonu, Berkshire.[43] V internat je prišel jeseni 1977, začel je uporabljati ime Boris namesto Alex, in razvil "ekscentrično angleško persono", za katero je pozneje postal znan. Opustil je katolicizem svoje matere in prestopil v Anglikansko cerkev. Čeprav se šola v poročiolih pritožuje zaradi njegovih brezdelnosti, samozadovoljstva in zamud,[47] je Johnson na Etonu bil priljubljen in poznan. Njegovi prijatelji so bili večinoma iz premožnega srednjega in zgornjega razreda; njegova najboljša prijatelja sta bila Darius Guppy in Charles Spencer, sledila sta mu oba v Oxford in tudi kot odrasli so si ostali prijatelji. Johnson je odlikoval v angleščini in klasikih, dobival je zanje nagrade, postal je tajnik šolskega debatnega krožka in urednik šolskega glasila, Kronika internata Eton. Konec leta 1981 je bil sprejet v Združenje Eton.[52] Po koncu v Etonu si je Johnson privoščil leto časa v Avstraliji, kjer se je učil angleščino in latinščino na Kampusu Timbertop, elitnem neodvisnem internat.

Johnson je študiral klasično literaturo na Balliol College, Oxford.

Johnson je dobil štipendijo za študij Literae Humaniores, štiriletni študijski program na Balliol College v Oxfordu . [56] Z vpisom na univerzo konec leta 1983 se je priključil generaciji študentov v Oxfordu, ki so v začetku 21. stoletja prevladali v britansko politiko in medije, kot so visoki člani konzervativne stranke David Cameron, William Hague, Michael Gove Jeremy Hunt in Nick Boles . Na univerzi je igral rugby za Balliol, in ostal v stiku predvsem s starimi Etonijci, tako s članstvom v klubu Bullingdon, pivski združbi višjega razreda, ki je bila znana predvsem po vandalizmu. [60] Johnson je spoznal aristokratko Allegra Mostyn-Owen in med študijem na univerzi sta se zaročila. [62]

Johnson je bil priljubljen in splošno znan na univerzi v Oxfordu.[63] Z Guppyjem je urejal satirično revijo univerze Pritok.[64] Leta 1984 je Johnson bil izvoljen za sekretarja Oxfordskega združenja,, potem ko ga je na volitvah za Predsednika združenja premagal Neil Sherlock. Leta 1986 je Johnson ponovno kandidiral za predsednika; njegova kampanja je bila osredotočena na zgornji razred in njegovo podporo, s poudarkom na osebnosti kandidata njegovo osebnost in manj na njegovih stikih s konzervativnimi. V upanju na njihove glasove je Johnson iskal bližino združenj, ki so bile blizu Socialno Demokratski Stranki (SDP) in Liberalni Stranki.[68] Johnson je z zmago na volitvah postal predsednik,[70] čeprav njegovo predsedstvo ne spada med posebno odlična in nepozabna; glede njegove usposobljenosti in resnosti so se pojavljala vprašanja.. S specializacijo v antični literaturi in klasični filozofiji je Johnson na Balliol College z zgornjim redom druge stopnje,[73] vendar je bil zelo nesrečen, ker ni izdelal s prvim.

Zgodnja kariera

Times in Daily Telegraph: 1987-1994

I saw the whole [European Union] change. It was a wonderful time to be there. The Berlin Wall fell and the French and Germans had to decide how they were going to respond to this event, and what was Europe going to become, and there was this fantastic pressure to create a single polity, to create an answer to the historic German problem, and this produced the most fantastic strains in the Conservative Party, so everything I wrote from Brussels, I found was sort of chucking these rocks over the garden wall and I listened to this amazing crash from the greenhouse next door over in England as everything I wrote from Brussels was having this amazing, explosive effect on the Tory party, and it really gave me this I suppose rather weird sense of power.

Johnson in Mostyn-Owen sta se poročila septembra 1987; Allegra e Boris – duet za violino in violo je posebej za poroko komponiral Hans Werner Henze.[78] Po medenih tednih v Egiptu sta se preselila v Zahodni Kensington, Zahodni London. Johnson si je poiskal delo pri podjetju za svetovanje L. E. K. Consulting, vendar je po enem tednu odnehal.[80] S pomočjo družinskih vezi je konec leta 1987 je začel pri Times kot podiplomski pripravnik.[81] Ko Johnson je spisal za časopis članek o arheološkem odkritju palače Edvarda II, je prišlo do škandala. Johnson si je izmislil za članek citat, katerega vir naj bi bil zgodovinar Colin Lucas, sam boter. Ko je Charles Wilson, urednik Times' izvedel za prevaro, je Johnson dobil odpoved.[82]

Johnson se je zaposlil v uredništvu Daily Telegraph, ker ga je urednik, Max Hastings, poznal še iz časov njegovega predsedstva v Oxfordu.[83] Njegovi izdelki so bili po srcu konzervativnih bralcev srednjega razreda in srednje starosti iz "Srednje Anglije"; značilen je bil njih literarni slog, poln staromodnih besed in besednih zvez, značilen je bil njegov redni poziv bralcu kot "mojemu prijatelju". V začetku leta 1989 je časopis Johnsona poslal v Bruselj, da od tam poroča o Evropski komisiji; tu je ostal do leta 1994. Kot oster kritik predsednika komisije Jacquesa Delorsa si je priboril sloves enega od redkih evroskeptičnih novinarjev. Mnogi med njegovimi kolegi novinarji so bili kritični do njegovih izdelkov, saj naj bi pogosto vsebovali neresnice, katerih namen je bil diskreditirati Komisijo;[89] Chris Patten je kasneje izjavil, da Johnson takrat bil "eden največjih zastopnikov lažnega novinarstva".

Po mnenju Sonje Purnell—ki je bil Johnsonova namestnica v Bruslju, ki je kasneje spisala njegov življenjepis—so članki bili glavni vzrok za to, da je evro-skepsa, dotlej predmet britanske levice, postala "privlačna tema za desnico, saj je brenkala na njene čustvene strune". Johnson je s svojimi članki postal najljubši novinar konservativne Vlade Margaret Thatcher,[91] ; ne glede na to, da se je naslednik Thatcherjeve, John Major ki mu je Johnson šel na živce, vedno znova moral soočiti z njegovimi trditvami

. Johnsonova pisanja so zaostrila napetosti med pristaši in nasprotniki EU v konsedrvativni stranki, Konservativne Stranke Eurosceptic in Europhile frakcij, napetosti, ki so po splošnem mnenju prispevala k porazu na splošnih volitvah leta 1997. Johnson si je tako prislužil nezaupanje številnih članov stranke. Njegovi članki so ključno vplivali na pojav KRALJESTVU Stranke za neodvisnost UK (UKIP) v začetku 1990-tih let.

Februarja leta 1990 je žena Johnsona zapustila; po nekaj poskusih sprave sta se aprila 1993 ločila.[94] Začel je razmerje s prijateljico iz otroštva, Marino Wheeler, ki se je v Bruselj preselila 1990.[95] Maja 1993 sta se poročila [96] in Wheelerjeva je kmalu zatem rodila hčer.[97] Johnson in njegova nova žena sta se preselila v Islington v severnem Londonu, v območje, znano po svoji levo-liberalni inteligenci. Pod vplivom tega okolja in njegove žene se je pri vprašanjih, kot so podnebne spremembe, pravice LGBT, in odnos med rasami, pomaknil v bolj liberalno smer. Zakon je v Islingtonu dobil še tri otroke, ki nosijo priimek Johnson-Wheeler,[100] Johnson je veliko svojim otrokom posvetil veliko časa, napisal je knjigo verzov Zagnani starši so nevarni – Zgodba v svarilo, ki je ob objavi dobila v veliki meri slabe ocene.

Politični kolumnist: 1994-1999

Ob povratku v London, je Hastings odbil Johnsonov predlog, da postane vojni reporter, namesto tega je napredoval na položaju pomočnika urednika in glavnega političnega kolumnista.[104] Johnson je za stolpec dobil pohvale, ker je bil ideološko eklektičen in razločno pisan, tako da mu je prislužil nagrado Komentator Leta pri nagradah na Kaj pišejo časopisi .[105] Očitali so mu tudi bigotnost in nesprejemljiv besednjak ("zamurci" za Afričane, "zloritniki" za geje itd.), .

Konservativni Premier John Major Johnsona ni maral in je bil na tem, da vloži veto na njegovo kandidaturo

Z očmi na politično kariero je leta 1993 Johnson nakazal, da je pripravljen biti kandidat konzervativnih za Člana Evropskega Parlamenta (MEP) na volitvah za Evropski Parlament 1994. Čeprav so premierja Majorja prepričali, da na Johnsonovo kandidaturo ne vloži veta, Johnson ni bil sposoben najti zase prosto volilno enoto. Kasneje je osredotočil pozornost na sedež v britanskem parlamentu (House of Commons). Ko so zavrnili njegovo kandidaturo za Holborn in St. Pancras, ga je stranka izbrala za kandidata za volilno enoto Clwyd Jug v Severnem Wales, ki je bila varno v rokah laburistov. Po šestih tednih kampanje, ko je na splošnih volitvah leta 1997 9,091 glasov (23%) in tako izgubil ,ga je porazil kandidat nasprotne stranke.[111]

Junija 1995 je prišlo do škandala, ko so objavili posnetek telefonskega pogovora, ki sta ga Johnson in njegov prijatelj Darius Guppy imela leta 1990.[112] V pogovoru je Guppy je povedal, da Stuart Collier, novinar News of the World, raziskuje njegove kriminalne dejavnosti, in prosil Johnsona, da mu priskrbi novinarjev zasebni naslov, da bi ga lahko dal premlatiti. Johnson je pristal na to, da podatke priskrbi, je pa izrazil zaskrbljenost, da bi bil lahko povezan z napadom.[112], Ko je telefonski pogovor bil objavljen leta 1995, je Johnson izjavil, da konec koncev Guppyju podatkov ni preskrbel; Hastings je Johnsona ukoril, vendar mu ni odpovedal.[112]

Johnson je dobil redno columno v časopisu v The spectator, bratu časopisa The Daily Telegraph; dobival je mešane kritike in je pogosto bil videti v naglici. Leta 1999 je poleg tega dobil stolpec o novih avtomobilov v reviji GQ.[114] S svojim vedenjem je urednike redno spravljal v slabo voljo; ljudi pri GQ so frustrirali številni parkirni listki, ki jih je Johnson prislužil med testiranja avtomobilov za njih,, pri tem pa je bil dosledno pozen pri oddaji stolpcev za The Telegraph in Gledalca, tako da je veliko ljudi proti svoji volji zaradi njega ostajalo dlje v službi; če so se odločili nehati s čakanjem in objaviti brez njegovega izdelka, se je razjezil, vpil na njih in jih preklinjal.[115]

Ko se je Johnson pojavil aprila 1998 v epizodi serije Imam Novico za Vas , ga je lahko spoznalo precej širše občinstvo; s poudarkom na nerodnem tipu iz zgornjih razredov, je bil sprejet kot zabaven in povabili so ga nazaj v kasnejše epizode, tudi kot gostujočega voditelja. Na ulici so ga začeli ljudje prepoznavati in bil je gost drugih televizijskih oddaj.

The Spectator in poslanec za Henley: 1999-2008

V juliju 1999, Conrad Black—lastnik Daily Telegraph in The Spectator—ponudil Johnson uredništvo slednjega pod pogojem, da odneha s svojimi sanjami o kandidaturi za parlament; Johnson je pristal.[118]. Ohranjal je tradicionalno desno usmerjenost časopisa, pri tem pa imel vrata odprta za leve članke in karikature. Pod uredništvom Johnsona, je kolportaža časopisa porasla za 10% na 62,000, tako da je začel ustvarjati dobiček. Njegovo urejevanje je tudi doživelo kritike; po mnenju nekaterih se pod njim The Spectator izogibal resnih vprašanj,, kolegi pa so postajali vse bolj slabe volje, ker je redno manjkal v pisarni, na sestankih in pri dogodkih. Zaradi napačnih političnih napovedi v časopisu je prišel na glas pametnjakoviča, ki ga ni jemati resno; ostro so ga kritizirali —med drugimi tudi njegov tast Charles Wheeler—, da je dovolil rasistične in antisemitske prispevke Takija Theodoracopulosa.

Pot v parlament

Ko se je Michael Heseltine umaknil iz politike, se je Johnson odločil, da kandidirati v volilnem okraju Henley, enem od zanesljivo konzervativnih okrožij v Oxfordshireu.[126] Konzervativna stranka v volilnem okraju je o kandidaturi Johnsona imela pomisleke—enim je bil zabaven in očarljiv; drugi niso marali njegovega neresnega odnosa in pomanjkljivega poznavanja lokalnih razmer—konec koncev so podprli njegovo kandidaturo. Ob podpori svoje televizijske slave je Johnson na splošnih volitvah leta 2001 zmagal z večino 8,500 glasov. Domu v Islingtonu je Johnson dodal kmetijo, ki se je nahajala zunaj Thame v njegovi novi volilni enoti. Redno se je udeleževal družabnih dogodkov v Henleyu in občasno pisal za Henley Standard. Njegove odločitve so naletele na odobravanje, pridružil se je lokalni kampanju proti ukinitvi bolnišnice Townlands Bolnišnici in lokalne zračne ambulante.

V parlamentu je Johnson bil imenovan v stalni odbor, ki je imel nalogo obnoviti kazensko zakonodajo, vendar je bilo često odsoten., Kljub svoji slavi kot javni govornik, je javnost za njegove govore v House of Commons menila, da niso kaj posebnega; Johnson sam jih je kasneje opisal kot "sranje". V svojih prvih štirih letih kot poslanec je glasoval pri približno polovici zakonskih predlogov; za njegov drugi mandat je delež padel na 45%. Običajno je podprl partijsko linijo konzervativcev, četudi se ji je v tem obdobju uprl petkrat, kar odraža bolj socialno liberalni odnos do mnogih kolegov; Čeprav je najprej izjavil, da bo proti, je kasneje glasoval v podporo načrtom vlade, da se Britanija leta 2003 pridruži ZDA pri invaziji va Irak, in v aprilu 2003 je obiskal zasedeni Bagdad. Avgusta 2004 je podprl neuspešen poizkus, odstaviti predsednika vlade Tony Blair zaradi "visoko kaznivih dejanj in prekrškov" v zvezi z vojno, in decembra 2006 je opisal invazijo kot "ogromno napako in nezgodo".

Čeprav je Black bil mnenja, da je Johnson "neizrekljivo zahrbten", saj je prelomil svojo obljubo, da ne kandidira, ga vseno ni odpustil, saj mu je "pomagal dvigniti ugled časopisa in povečati promet". Johnson je ostal urednik Spectatorja, pisal je tudi kolumne za Daily Telegraph in GQ, in nastopal na televiziji. Njegova knjiga iz leta 2001, Prijatelji, volivci, rojaki: zapiski z volilne poti, pripoveduje o volilni kampanji[141], medtem ko v Poslušajte me, prijatelji iz leta 2003 zbira že objavljene stolpce in članke. V letu 2004 je objavil svoj prvi roman; dvainsedemdeset devic: komedija zmešnjav se vrti okoli življenja konzervativnega poslanca in vsebuje različne autobiografske elemente.[143] Ko mu je kritik očital, da žonglira s več posli, kot jih je sposoben opravljati, je v obrambo pokazal na ljudi, kot sta bila Winston Churchill in Benjamin Disraeli, ki sta vzorno združila svojo politično in literarno kariero.[144] Da bi obvladal stres, se je začel teči in kolesariti, in postal pri tem tako dobro znan za slednje, da so ga imenovali za "morda najbolj znanega kolesarja v Veliki Britaniji".

Ko je William Hague odstopil vodja konzervativcev, je , Johnson podprlKennetha Clarkea, ker je bil mnenja, da je Clarke edini kandidat, sposoben zmagati na splošnih volitvah. Izvoljen pa je bil Iain Duncan Smith.[147] Johnson in Duncan Smith sta imela napete odnose, in Spectator je postal kritičen do vodstva njegove stranke.[148] Duncan Smith je bil odstranjen z svojega položaja novembra 2003, zamenjal ga je Michael Howard; Howard je bil mnenja, da je Johnson pri volilcih najbolj priljubljen politik konservativne stranke, in ga je imenoval za podpredsednik stranke, z odgovornostjo za nadzor nad volilno kampanjo stranke.149] Ob preureditvi senčnega kabineta maja 2004 je Howard imenoval Johnsona za ministra v senci za umetnost.150] Oktobra je Howard Johnsonu ukayal, da se javno opraviči v Liverpoolu za objavo članka v Spectatorju —anonimko je spisal Simon Heffer—ki je trdil, da je za nesrečo v Hillsborough delno prispevala množica radovednežev in da imajo ljudje v Liverpoolu okus za odvisnost od socialne države.[151]

Novembra 2004 so tabloidi razkrili, da ima Johnson razmerje s kolumnistko Spectatorja Petronello Wyatt, med katerim je prišlo do dveh prekinjenih nosečnosti. Johnson je najprej trdil, da so obtožbe "bedarije". [154] Ko so obtožbe dokazali, je Howard od Johnsona zahteval, da zaradi javnih laži odstopi kot podpredsednik in minister v senci za umetnost; ko je Johnson zavrnil, ga je Howard odpustil s teh položajev. [155] Škandal je bil tema satire kdo je očka?, kiso jo upriyorili na odru Kraljevega gledališča v Islingtonu julija 2005. [157]

Drugi mandat

Kot miniser v senci za visoko šolstvo je Johnson obiskal več univerz (kot tu leta 2006 Univerzo Nottingham ).

Na splošnih volitvah leta 2005 je bil Johnson ponovno izvoljen za poslanca za volilno enoto Henleyj z večlino, ki je porasla 12.793. na[158]. Na volitvah je zmagala laburistična stranka in Howard je odstopil kot konzervativni vodja; Johnson je pri izbiri naslednika podprl Davida Camerona. [159] Ko je bil Cameron izvoljen, je imenoval Johnsona za ministra v senci za visokošolsko izobraževanje , kot priznanje za njegovo priljubljenost med študenti. [160] Ker je želel racionalizirati financiranje univerz, je Johnson podprl predlagane dodatne pristojbine . Septembra 2006 so njegovo sliko uporabili za pro-konzervativne materiale "Boris te potrebuje" in "Boris srček" med univerzitetnim tednom za bruce . Leta 2006 je Johnson vodil kampanjo za rektorja Univerze v Edinburgu, vendar je njegova podpora za dodatne pristojbine njegovo kampanji škodila, tako da je končal na tretjem mestu. [164]

Aprila 2006 je News of the World objavil novico, da ima Johnson afero z novinarko Anna Fazackerley; par novic ni komentiral in kmalu po tem je Johnson Fazackerley zaposlil. [166] Septembra 2006 je visoka komisija Papue Nove Gvineje protestirala zaradi neumestne primerjave: primerjal je namreč pogosto spreminjajoče se vodstvo konzervativcev s kanibalizmom v Papui Novi Gvineji .

Leta 2005 je novi izvršni direktor časopisa The Spectator, Andrew Neil, odpustil Johnsona z mesta urednika. [170] Da bi nadomestil to denarno izgubo se je Johnson pogajal s The Daily Telegraphom o povišici z 200.000 na 250.000 funt sterlingov na leto, v povprečju za 5.000 funtov na stolpec, od katerih ga je vsak stal kako uro in pol časa . Pripravill je priljubljeno zgodovinsko televizijsko oddajo Sanje o Rimu; oddajo so predvajali januarja 2006, februarja pa ji je sledila knjiga. [173] S pomočjoi lastnega produkcijskega podjetja je ustvaril nadaljevanje Po Rimu in se osredotočil na zgodnjo islamsko zgodovino. Vse mogoče dejavnosti so mu leta 2007 prislužile 540.000 funtov, kar ga je v tem letu uvrstilo na tretje mesto v Združenem kraljestvu.

Župan Londona

Volitve za župana: 2008

Marca 2007 je Johnson predlagal, da na volitvah župana Londona leta 2008.kandidira za konzervativno listo Večina konservativcev ga ni vzela resno, temveč je favorizirala Nicka Bolesa . Ko pa se je Boles umaknil, je Johnson pridobil Cameronovo podporo , poleg tega se je zanj zavzel London Evening Standard . Julija je objavil svojo kandidaturo, [179] in septembra so ga izbrali za konservativnega kandidata, potem ko je na javnih predvolitvah dobil 79% glasov. [181]

Johnson je obljubil, da bo zgibne avtobuse v Londonu zamenjal z avtobusi New Routemaster, če bo izvoljen za župana

Konzervativci so najeli volilnega stratega Lyntona Crosbyja, ki je vodil Johnsonovo kampanjo za župana [183]; financirali so jo v glavnem simpatizerji v londonskem finančnem sektorju. Johnsonova kampanja je bila osredotočena na zmanjšanje kriminala mladih, zagotavljanje varnejšega javnega prevoza in zamenjavo zgibnih avtobusov s posodobljeno različico AEC Routemaster . Med svojo kampanjo se je Johnson zavzel tudi za prilagodljivost zakona za "[primere], ko se konoplja uporablja za lajšanje hude in kronične bolečine". S pogledom na konservativno obrobje predmestja zunanjega Londona je izkoristil občutke, da jih je laburistična mestna hiša zanemarila v korist osrednjega Londona . [187] Njegova kampanja je poudarjala, kako priljubljenost je, tudi med tistimi, ki so nasprotovali njegovi politiki saj so se nasprotniki pritoževali, da je med volivci značilno mnenje: "Glasujem za Borisa, ker ni resen".

Labursitčni imetnik županskega stola Ken Livingstone je Johnsona vzel resno in ga opisal kot "najmogočnejšega nasprotnika, kar sem jih doslej v svoji političnibigotnega klovna, brez stika z realnostjo, ki v svoji kolumni uporablja rasističen in homofoben jezik; Johnson je odgovoril, da so citati bili vzeti iz konteksta in da so bili mišljeni kot satira. [190] Johnson je vztrajal, da ni bigot, saj je izjavil: "Sem popolnoma proti rasizmu; preziram in črtim rasizem". [191] Javno je poudarjal svoje turške prednike in odobril zasluženo amnestijo za nezakonite priseljence, kot znak nasprotovanja konzervativni politiki. [193] Obtožbe so postale samo bolj resne, ko je fašistična britanska nacionalna stranka (BNP) pozvala navijače, da dajo drugi glas Johnsonu; odzval se je z izjavo, da "popolnoma in brez pridržkov" obsoja BNP. Nadaljnje polemike so se pojavile, ko je Johnson priznal, da je kot študent užival konopljo in kokain.

Na volitvah maja 2008 je udeležbsa znašala okoli 45% udeležencev, Johnson je dobil 43,2%, Livingstone pa 37% prvih glasov; prišteti drugi glasovi, so Johnsona razglasili za zmagovalca z 53,2% proti Livingstonu z 46,8%. [197] Johnsonu je koristila visoka volilna udeležba na konservativnih trdnjavah, kot sta Bexley in Bromley . Ko je prislužil največji osebni volilni mandat v Združenem kraljestvu , je pohvalil Livingstonea kot "zelo pomembnega javnega uslužbenca". Napovedal je odstop kot poslanec ksar je povzročilo nekaj jeze med člani stranke v Henleyu in in med volivci, ki so se počutili zapuščene.

Prvi mandat: 2008–2012

Johnson drži zmagovalni govor v mestni hiši, potem ko je bil izvoljen za župana Londona

Ko se je preselil v Mestno hišo , je kot svoj prvi uradni nastop Johnson izbral praznik Sikhov Vaisakhi na Trafalgar Square.[205], Namesto da bi s seboj vzel ekipo sodelavcev, kot je to bil storil Livingstone, si je Johnson šest mesecev iskal potrebno osebje. Uradnikom v Mestni hiši, za katere je menil, da so preveč tesno povezani z Livingstoneom, je dal odpoved. Za podžupana je Johnson imenoval Tima Parkerja, ko pa je Parker začel večati svoj vpliv v mestni hiši in zahteval, da osebje poroča neposredno k njemu, ga Johnson postavil na cesto. Zaradi teh problemov so se mnogi v Konzervativni Stranki sprva oddaljili od Johnsonove uprave, saj so se bali, da bi bližina novemu županu škodila na splošnih volitvah 2010.

Pfrve tedne svojega županstva je doživel kritike, predvsem zato, ker je prvi teden na delovnem mestu zamudil dve uradni priložnosti in ker je po treh tednih šel na počitnice v Turčijo. Julija 2008 je Johnson obiskal zaključno slovesnost poletnih olimpijskih iger 2008 v Pekingu, kjer je s svojo obleko užalil svoje kitajske gostitelje. [210] Med volilno kampanjo je Johnson privatno izrazil strah, da svojega trenutnega življenjskega sloga ne bo mogel oddržati, saj plača župana prinese samo 140.000 funtov na leto. Da bi rešil ta problem, je pristal na to, da poleg županovanja dalje piše za Telegraph, s čimer naj bi zaslužil dodatnih 250.000 funtov na leto. Njegova ekipa jebila mnenja, da bo to v javnoasti povzročilo polemiko, tako da jim je moral obljubiti, da bo petino svoje plače pri Telegraphu prispeval dobrodelni dejavnosti, ki financira štipendije za študente. Johnson jim je to zameril in konec koncev polne petine ni plačal. Spor je izbruhnil, ko je v oddaji BBCja HARDtalk svoj honorar pri Telegraphu v višini 250.000 funtov kot opisal kot "krmo za ptičke", kar so vsi po vrsti obsojali, saj gre za približno 10-kratno povprečno letno plačo britanskega delavca.

Med prvo administracijo je bil Johnson vpleten v več osebnih škandalov. Ko se je preselil v novo hišo v Islingtonu, je na svojem balkonu zgradil uto brez dovoljenja za gradnjo ; ko so se sosedje pritožili, je uto razstavil. [217] Mediji so ga tudi obtožili, da je imel afero z Helen Macintyre in da je oče njenega otroka; obtožbe ni zanikal. [218] Spor je nastal, ko je bil Johnson obtožen, da je poslanca Damiana Greena opozoril, da ga policija namerava aretirati; Johnson je zavrnil obtožbe in tudi ni bil obtožen. [222] Obtožili so ga kronizma zlasti v zvezi imenovanja Veronice Wadley, nekdanje urednice Evening Standarda, ki ga je bil podpiral, za predsednico londonskega umetnostnega sveta, ko je bila splošno znana kot manj kot najboljša kandidatka za položaj . Vpleten je bil v škandal okoli parlamentarnih stroškov in obtožen prekomerne osebne porabe pri vožnjah s taksijem. Ugotovili so, da je njegov podžupan Ian Clement zlorabil kreditno kartico mestne hiše, kar je bil vzrok za njegov odstop. Johnson je ostal priljubljena oseba v Londonu. Leta 2009, ko se je pripeljal mimo, je rešil žensko Franny Armstrong, predi najstniki, ki so ji napadli..

Politike

Avtobus New Routemaster, ki ga je uvedla Johnsonova uprava

Johnson ni naredil večjih sprememb v sistemu županovanja, ki ga je razvil Livingstone. Razveljavil je več ukrepov, ki jih je uvedla uprava Livingstonea, končal mestni naftni posel z Venezuelo, ukinil glasilo The Londoner in polletne preglede črnih taksijev, ki pa so jih tri leta kasneje znova uvedli. [233] Ukinil je zahodni de prometne cone za zastoje in umaknill načrte za povečanje pristojbine za vozila s štirikolesnim pogonom . Kasneje je bil obtožen, da ni objavil neodvisnega poročila o onesnaženosti zraka, ki ga je naročila uprava za Širši London, ki je razkrilo, da je mesto kršilo zakonske omejitve za raven dušikovega dioksida .

Johnson je projekte Livingstonea, kot sta Crossrail in olimpijske igre 2012, obdržal, vendar je bil obtožen, da je skušal pripisati zasluge zanje sebi samemu. Uvedel je javno kolesarsko shemo, ki jo je Livingstone imel v pripravi; pogovorno znnan kot kot " Borisova kolesa ", je delno zasebno financiran sistem stal 140 milijonov funtov, kar je pomenilo veliko finančno izgubo, četud je ukrep užival priljubljenost. [242] Kljub Johnsonovi podpori za kolesarjenje po Londonu   - in njegovi široko kolportirani kolesarski razpoznanvnosti   - so kritizirale nekatere kolesarske skupine ukrep kritizirale, ker po njihovem mestnih cest ni naredil varnejših za kolesarje. kot je ob volitvah obljubil, je naročil tudi razvoj avtobusov New Routemaster za osrednji London. [244] Prav tako je naročil gradnjo žičnice, ki je prečkala Temzo med polotokom Greenwich in kraljevimi doki .

Johnson je uresničil Livingstoneovo idejo o javnem kolesarskem sistemu; rezultat so imenovali "Borisova kolesa" .

Johnsonova prva politična pobuda je bila prepoved uživanja alkohola v javnem prevozu. [246] Na začetku svojega mandata kot župan, je Johnson napovedal načrte za razširitev plačilnih kartic Oyster na nacionalne železniške storitve v Londonu. Eden od obljub v Johnsonovem volilnem manifestu je bil, da ohrani blagajne v podzemni železnici,, v nasprotju s predlogom Livingstonea, da 40 od njih zapre... Urad župana je 2. julija 2008 sporočil, da je načrt o njih zaprtju preklican in da blagajne stanejo dalje odprte. 21. novembra 2013 je Promet za London objavil, da se bododo loeta 2016 vse blagajne Londonske podzemne zaprli. Pri financiranju teh projektov se je Johnsonova uprava zadolžila za 100 milijonov funtov,   cene javnega prevoza pa so se povečale za 50%.

V prvem mandatu kot župan naj bi se Johnson premaknil levo za določena vprašanja, na primer glede socialne podpore v Londonu (londonska plača za preživetje) in glede amnestije za nezakonite migrante. Poskušal je umiriti kritike, ki mu očitali dvoličnost, pojavil se je na londonski gay paradi in hvalil časopise etničnih manjšin. Leta 2012 je prepovedal avtobusom v javnem prevozu, da nosijo oglase krščanske skupine Core Issues Trust, ki so homoseksualnost enačili z boleznijo Avgusta 2008 je Johnson prekinil tradicijo javne uprave, da ne komentira javno volitev v drugih državah, podprl je Baracka Obamo kot kandidata za predsednika Združenim državam .

Odnosi s policijo, financami in mediji

Johnsonov odgovor na londonske nemire leta 2011 so kritizirali

Johnson se je imenoval za predsednika Uprave metropolitanske policije (MPA), oktobra 2008 pa se je uspešno zavzel za odstop komisarja Iana Blaira zaradi tega, kako naj bi pogodbe prisojal svojim prijateljem in kako je ravnal ob smrti Jean Charles de Meneze . [259] To je Johnsonu prineslo veliko spoštovanja med konservativci, ki so oločitev interpretirali kot njegovo prvo dejanje moči. Čeprav je januarja 2010 odstopil s položaja predsednika MJU, je Johnson kot župan bili zelo naklonjen metropolitanski policiji, zlasti med polemiko, ki je obkrožala smrt Iana Tomlinsona . Splošni kriminal v Londonu je padel med njegovo upravo, čeprav se je izkazalo, da je njegova trditev, da se je resen mladoletni kriminal zmanjšal, bila napačna, saj se je povečal . Podobno ni imel prav s trditvijo, da so se številke metropolitanske policije povečale, saj se je mestna policija skrčila pod njegovo upravo. Kritizirali so ga tudi zaradi odziva na nerede v Londonu leta 2011 ; ko je ob nemirih odšel s svojo družino v Britansko Kolumbijo inse ni takoj vrnil, ampak se je vrnil v London šele čez 48 ur po začetku nemirov, na prebivalce pa se je obrnil šele čez 60 ur. Ko je obiskal trgovce in prebivalce, ki so jih prizadeli nemiri v Claphamu, je iz množice bilo slišati žvižge in protest izžvižgali. [266]

Johnson prižiga ogenj na slovesnosti ob otvoritvi londonskih mladinskih iger 2010

Johnson je zagovarjal londonski finančni sektor in se uprl mnenju "lop po bankah" po finančni krizi 2007–2008, [267], pri tem pa obsodilantikapitalistično gibanje Occupy London, ki se je pojavilo leta 2011. Veliko časa je preživel z ljudmi s področja finančnih storitev in kritiziral vladno davčno stopnjo v všini 50% za viisoke plače. Pri bogatih meščanih je zbiral donacije za dobrodelno ustanovo za pomoč mladim v zapostavljenih državah; čeprav je najprej napovedal, da bo do leta 2010 zbral 100 milijonov funtov do leta 2010, je razdelila samo milijon in pol. Obdržal je tudi obsežne osebne stike z britanskimi mediji, s posledico, da je tisk o njegovi mestni hiši poročal pretežno pozitivno. Po drugi strani je v veliki meri dalje podpiral svoje prijatelje v medijih - med drugim Ruperta Murdocha, ko je prišlo do škandala okoli časopisa News International in nezakonitega vdora v telefone .

Ustanovitev komisije za forenzično revizijo jso objavili 8. maja 2008. Odbor je zadolžen za spremljanje in preiskavo financ v Londonski razvojni agenciji in v Regiji širšega Londona . laburisti so Johnsonovo izjavo kritizirali zaradi vtisa, da se ta nominalno neodvisna komisija politizira, in hoteli vedti, ali je imenovanje ključnih Johnsonovih zaveznikov v komisijo   - "da izkopljejo trupla Kena Livingstona"   - "ustrezna poraba javnih sredstev".

Kampanja za ponovno izvolitev

Pred novimi volitvami leta 2012 je Johnson ponovno kandidiral in najel Crosbyja, da organizira njegovo kampanjo. Livingstone je ponovno nastopil kot kandidat za laburistične stranke. Ankete so pokazale, da je po eni strani Livingstoneov pristop k problemu prometa bili bolj priljubljen, so volivci v Londonu Johnsonu bolj zaupali, kar se vprašanj kriminala in gospodarstva tiče. Johnsonova kampanja je poudarjala obtožbe, da je Livingstone kriv davčne utaje, za kar je Livingstone Johnsona imenoval "lažnivca". namesto da predstavi alternativno in progresivno vizijo prihodnosti Londona, se je Livingston osredotočal na kritiziranje Johnsona, . Johnson je bil ponovno izvoljen za župana, ponovno je premagal Livingstonea.

Drugi mandat: 2012–2016

Johnson na poletnih olimpijskih igrah 2012

London je s svojo ponudbo za organizacijo poletnih olimpijskih iger 2012 uspel leta 2005, ko je župan še bil Ken Livingstone. Johnson je bil sopredsednik olimpijskega odbora, ki je nadzoroval igre. Izboljšal je prevoz okoli Londona v času , ko je bilo v Londonu na tisoče obiskovalcev začasnih obiskovalcev in trgovinam in supermarketom dovolil daljši delovni čas ob nedeljah . Vendar pa je bil Johnson obtožen, da je pred igrami skušal prikriti onesnaženost zraka, ko je v bližini nadzornih postaj ukazal uporabo sredstev za zbijanje prahu. Novembra 2013 je Johnson napovedal velike spremembe v delovanju londonske podzemne železnice, tako recimo je podaljšal obratovanje podzemske na celo noč ob koncu tedna. Dal je pri tem zapreti vse prodajalne in kart jih zamenjati z avtomati, kar naj bi prihranilo letno 40 milijonov funtov.

Februarja 2012 je kritiziral praznovanja ob dnevu svetega Patrika v Londonu, ki jih je povezal s Sinn Féinom in jih označil "Levičasko sranje", za kar se je pozneje opravičil.

Februarja 2013 na zasedanju skupščine v Londonu je po objavi proračuna za leto 2014 Johnson moral po glasovanju zapustiti sejo. Ko je ugotovil, da glasovanje pomeni, da o proračunu ne bo zaslišan, je Johnson svoje politične nasprotnike ozmerjal kot "velike protoplazemske žele bombone brez hrbtenice".

Johnson se je udeležil lansiranja Svetovnega islamskega gospodarskega foruma v Londonu julija 2013, kjer je odgovarjal na vprašanja skupaj z malezijskim predsednikom vlade Najibom Razakom . V šali je izjavil, da Malezijke študirajo na univerzi, kako bi priple do mož, kar je nekaj udeleženk vzelo kot žalitev.

Leta 2014 je Johnson delal reklamo za svojo biografijo Churchilla, Faktor Churchill, mediji so pri tem poudarjali, kako se Johnson ves čas primerja s Churchillom.

Johnson ni kandidiral za tretji mandat za župana Londona in je 5. maja 2016 odstopil po izvolitvi nekdanjega ministra za promet Sadika Kana . Johnson je zapustil županstvo še vedno priljubljen med ljudmi iz Londona. Anketa YouGova ob koncu njegovega mandata je pokazala, da je 52% anktiranih mnenja, da je opravil "dobro delo" kot župan Londona, le 29% je menilo, da je opravil "slabo delo". Leta 2016 je Sadiq Khan napovedal, da bodo tri nemške vodne topove, ki jih je Johnson kupil za metropolitansko policijo, ne da bi čakali na dovoljenje ministra za notranje zadeve, prodali in sredstva namenili orgnizacijam za mladino.. Vendar pa vozil ni bilo mogoče prodati, tako da si jih poslali z izgubo 300.000 funtov na odpad.

Povratek v Parlament

Johnson je sprva med svojim županovanjem zanikal, da se bo vrnil v spodnji dom. Vendar pa je po večjih špekulacijah v javnih občilih avgusta 2014 prosil za izbiro za konzervativnega kandidata na splošnih volitvah leta 2015, tako da septembra postal kandidat stranke za varen sedež Uxbridgea in South Ruislip, Na splošnih volitvah maja 2015 je bil izvoljen za poslanca. Veliko je bilo govora o tem, da se v Parlament vrača, ker želi zamenjati Camerona kot vodjo konzervativcev in predsednika vlade.

Kampanja Brexit: 2015–2016

Johnson kot ena od politikov na balonu ki so ga po Manchestru kazali nasprotniki Brexita

Februarja 2016 je Johnson podprl gibanje Vote Leave(glasuj za odhod) za referendum o članstvu Združenega kraljestva v Evropski uniji. Cameronova opozorila je označil kot "močno pretiran". Njegovo izjavo so finančni trgi razumeli kot ynak, da je Brexit verjetnejši, tako da je britanski funt padel za skoraj 2% na najnižjo raven po marcu 2009.

V aprilu 2016 je v članku za The Sun, kot odgovor na mnenje predsednika Baracka Obame, da naj bi Britanija ostala v Evropski uniji, Johnson dejal, da je lahko da Obamove poglede oblikoval "odpor njegovih prednikov ", ki jih Obama ima "delno v Keniji". Pripombe je Churchillov vnuk, konzervativni poslanec Sir Nicholas Soames, označil kot "idiotske" in "globoko žaljive". Pripombe so številni politiki, tako laburisti kot liberalci,bsodili kot rasistične in nesprejemljive, in študentska družba King's College v Londonu je zaradi tega umaknila povabilo za govor. Po drugi strani pa so njegove pripombe zagovarjali tako konzervativec Iain Duncan Smith kot tudi vodja britanske neodvisne stranke (UKIP) Nigel Farage .

Mesec dni kasneje je med kampanjo dejal, da gre za poskus ustvariti združeno Evropo Rimskega cesarstva . Po njegovih besedah: " Napoleon, Hitler, vsemogoči ljudje so to skušali in konec je tragičen. EU poskuša to storiti z različnimi metodami. "

Johnson je podprl trditev Vote Leave, da se je vlada zavezala ya čim prejšnji pristop Turčije k EU. To je bilo v nasprotju s kampanjo IN (NOTER) da Turčija "na tem referendumu ni vprašanje in tudi ne bi smelo biti". VoteLeave naj bi s tem namigoval, da bo 80 milijonov Turkov prišlo v Združeno kraljestvo, če Britanija ostane v EU. Vendar pa je Johnson v intervjuju v času pomembnih parlamentarnih razprav januarja 2019 zanikal, da bi Turčijo kdaj omenil med kampanjo. 22. junija 2016 je Johnson med razpravo v živo pred 6000-člansko publiko na Stadionu Wembley izjavil, da bo 23. junij lahko da "dan neodvisnosti Velike Britanije" David Cameron, takratni britanski premier, je izrecno odgovoril na Johnsonovo trditev in javno izjavil; "ideja, da naša država ni neodvisna, je nesmisel. Celotna razprava dokazuje našo suverenost. "

Po zmagi kampanje proti članstvu v EU je Cameron odstopil s položaja konzervativnega voditelja in predsednika vlade. Johnson je bil za javnost na prvem mestu za nasledstvo. Vendar pa se je Johnson odpovedal kandidaturi na volitvah za konzervativno vodstvo . Tik pred tem je Michael Gove - Johnsonov zaveznik - izjavil, da Johnson "ni zmožen zagotoviti vodstva ali zgraditi ekipe za naloge predsednika." Telegraf je Goveove pripombe imenoval "najbolj spektakularen politični atentat dandanašnje generacije". Johnson je podprl kandidaturo Andreje Leadsom, ki pa je teden kasneje zapustila tekmo.

Zunanji minister: 2016–2018

Johnson z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom oktobra 2017

Johnson se je decembra 2017 v Teheranu sestal z iranskim zunanjim ministrom Mohammadom Javadom Zarifom

Johnson z Izraelskim predsednikom Benjaminom Netenyahujem junija 2018

Ko je Teresa May postala vodja konzervativne stranke in predsednica vlade, je julija 2016 imenovala Johnsona YA zunanjega ministra. Analitiki so imenovanje videli kot taktično poteyo, ki naj bi politično oslabila Johnsona: novi delovni mesti " sekretarja za Brexita " in sekretarja za mednarodno trgovino sta ministru za zunanje zadeve prepustili le malo oblasti. Johnsonovo imenovanje je zagotovilo, da je pogosto zunaj države in ne more organizirati in mobilizirati nasprotnikov proti Mayevi, hkrati pa ga je prisililo, da prevzame odgovornost za težave, ki jih povzroča umik iz EU. Johnsonovo imenovanje so nekateri novinarji in tuji politiki zaradi njegovih preteklih spornih izjav o drugih državah kritizirali. Nekdanji predsednik vlade Švedske Carl Bildt je dejal: "Želim si, da bi šlo samo za šalo". Visoki uradnik v Obamovi vladi je menil, da bo imenovanje Johnsona še bolj zbližalo ZDA in Nemčijo na račun posebnega odnosa z Združenim kraljestvom.

Johnsonov obisk v Turčiji maja 2016 je bil nekoliko napet, ker je štiri mesece pred tem dobil nagrado Douglasa Murraya za pesem o turškem predsedniku Recepu Tayyipu Erdoğanu. Ko ga je novinar vprašal, ali se bo opravičil za pesem, je Johnson zadevo zavrnil kot "malenkosti". Johnson se je zavezal, da bo Turčiji pomagal pridružiti se EU in izrazil podporo Erdoganovi vladi. Johnson je podprl intervencijo v Jemnu pod vodstvom Saudove Arabije in zavrnil blokado prodaje orožja v Saudsko Arabijo ; pri tem je izjavil, da ni nobenih jasnih dokazov, da Savdska Arabija v vojni v Jemnu krši mednarodno humanitarno pravo. Septembra 2016 so ga skupine za človekove pravice obtožile, da je blokiral preiskavo ZN o Savdskih vojnih zločinih v Jemnu. Glede na britansko-saudsko zavezništvo je decembra decembra pritegnil pozornost y mnenjem, da so Saudijci podobni Irancem, ko gre za v »marionetne igre in vojne s pomočjo tretjih« na Bližnjem vzhodu. May je iyjavila, da njegove pripombe ne predstavljajo stališča vlade.

Novembra 2016 je Johnson za odbor za zunanje zadeve povedal, da je Nazanin Zaghari-Ratcliffe - britansko-iranski dvojni državljan, aretiran zaradi usposabljanja novinarjev in blogerjev v projektu BBC World Service Trust - in obsojen na petletno zaporno kazen, "preprosto učil ljudi novinarstva". Zaghari-Ratcliffe je bil dejal, da je bil njen obisk namenjen samo njeni hčerki, da bi se srečala svoje stare starše. Johnson je kot odgovor na kritiko izjavil, da je bil napačno citiran in da nič od tega, kar je rekel, ne opravičuje obsodbe Zaghari-Ratcliffe. V maju 2018, Johnson podprlokvirni nukleartni sporazum z Iranom, klju odločitvi Donalda Trumpa , da YDA odstoppi od njega. Johnson je menil, da bi sporazum lahko prinesel gospodarske koristi iranskemu ljudstvu.

Maja 2017 jih je med splošnimi volitvami slišal zaradi razpravljanja o alkoholu v templju Sikhov v Bristolu. Johnson je obljubil, da bo ukinil tarife za indijski viski, čeprav je njegova tašča Sikhovskega porekla, ki alkohol prepoveduje.

Johnson je 13. septembra 2017 obiskal Tortolo na Britanskih Deviških otokih, da bi potrdil zavezanost Združenega kraljestva, da pomaga obnoviti britanska ozemlja, ki jih je uničil orkan Irma. Rekel je, da se je pri trem spomnil na fotografije Hirošime, potem ko je mesto je prizadela atomska bomba .

Septembra 2017 so ga kritizirali, ker je med obiskom mjanmarskega templja recitiral pesem Mandaray Rudyarda Kiplinga ; Britanski veleposlanik, ki je bil z njim, mu je dal vedeti, da to "ni bilo primerno" Oktobra 2017 se je soočil s kritiko, ker je trdil, da bi lahko libijsko mesto Sirte postalo gospodarski uspeh, kot je Dubaj : "vsako med nami je dolžan, počistiti trupla". ko je prišlo do zastrupljenja Sergeja in Julije Skripal v Salisburyju maja 2018, za katerega je britanska vlada obtožila Rusijo, Johnson primerjal gostovanje Vladimirja Putina na svetovnem prvenstvu v Rusiji z gostovanjem olimpijskih iger v Berlinu 1936 pod Adolfom Hitlerjem. Rusko zunanje ministrstvo je Johnsonove komentarje označilo kot "nesprejemljive in nevredne" pripombe.

V uredniškem članku septembra 2017 je Johnson ponovno izjavil, da bo Združeno kraljestvo po Brexitu ponovno pridobilo nadzor nad 350 milijonov funtov na teden, in nakazal, da bo denar na voljo za nacionalno zdravstveno službo (NHS). Kasneje so ga kabinetni kolegi kritizirali zaradi oživljanja te trditve, predsednik uprave za statistiko Združenega kraljestva Sir David Norgrove pa ga je obtožil "očitne zlorabe uradnih statistik". Po splošnih volitvah leta 2017 je Johnson zavrnil medijska poročila, da namerava izzvati vodstvo Therese May. V pismu predsednici februarja 2018 je Johnson menil, da bo Severna Irska lahko da morala sprejeti mejne kontrole po Brexitu, kar naj ne bi resno vplivala na gospodarstvo; prej je o tem trdil, da si je trdo mejo nemogoče predstavljati.

Marca 2018 se je Johnson opravičil za svoj "nenamerni seksizem", potem ko je imenoval zunanjega ministra v senci Emily Thornberry "Lady Nugee"; Thornberry je bil poročen s Christopherjem Nugeejem, vendar ni uporabljal njegovega priimka. Junija so poročali, da je rekel, da "naj se gospodarstvo j*be", ko so ga vprašali o pomislekih podjetij glede "trdega" Brexita.

Julija 2018, tri dni po tem, ko se je kabinet sestal na posestvu Chequers, da bi se dogovoril o strategiji Brexit, je Johnson skupaj z ministrom za Brexit Davidom Davisom odstopil.

Nazaj v zadnje vrste: od leta 2018

Z odstopom iz mesta zunanjega ministra se je Johnson vrnil nazaj med navadne poslance . Julij je Johnson podal odstopno izjavo, v kateri je dejal, da ministri "pravimo o tem, kaj počnemo, EU eno, ko se obračamo na volivce, pa drugo". V odstopni izjavi je dejal, da »ni prepozno, da bi rešili Brexit. Za pogajanja imamo čas. Smer naše ladje smo že enkrat spremenili takt in lahko jo spremenimo ponovno". Buzzfeed je poročal, da je bil Johnson v stiku s Steveom Bannonom, nekdanjim glavnim svetovalcem Donalda Trumpa . V intervjujih je Bannon pohvalil Johnsona in dejal, da bi moral izzvati Thereso May za vodstvo stranke. Januarja 2019 so Johnsona kritizirali zaradi pripomb med kampanjo Leave 2016 glede vstopa Turčije v Evropsko unijo; zanikal je, da bi kdaj kaj takega rekel. Marca 2019 je Johnson kritiziral izdatke za preiskave obtožb o zlorabi otrok, namesto da bi denar šel za več policije na ulicah. Izjavo je močno kritizirala žrtev, poleg tega organizacije za preprečevanje zlorab in tudi šef policije. Notranja ministrica v senci Louise Haigh : "Bi lahko pogledal žrtvam v oči in jim rekel, da so preiskave in obsodbe krivcev, ki so žrtve kot otroke zlorabili, zapravljanje denarja? Ti nevarni butec brez sramu.« 

Novinarstvo

Julija 2018 je Johnson podpisal 12 ‑ mesečno pogodbo za pisanje člankov za Telegraph Media Group . Avgusta je Svetovalni odbor za imenovanja v podjetjih (ACoBA) sporočil, da je ta zaposlitev kršila Ministrski zakonik . Decembra je bilo Johnsonu ukazano, da se Parlamentu opraviči, ker ni prijavil 50.000 funtov zaslužka. Parlamentarni komisar za standarde je ugotovil, da prrestopki niso bili nenamerni in da Johnson v devetih primerih ni podal izjav, kot jih pra vila zahtevajo.

V enem od prvih člankov, ki jih je objavil The Daily Telegraph, je Johnson pisal o prepovedi pokrival na Danskem in se zavzel proti kakršni koli prepovedi burk ali nikaba, vendar je menil, da ženska v takih oblačilih spominja na "poštni nabiralnik" in "bančnega roparja". Muslimanski svet Britanije (MCM) je Johnsona obtožil, da "se prilizuje skrajni desnici". Več visokih konzervativcev, med drugimi predsednica Theresa May, , je pozvalo Johnsona, naj se opraviči. Drugi, na primer poslanka Nadine Dorries, so trdili, da njegove pripombe niso šle dovolj daleč in da je treba pokrivala obraz prepovedati. Anketa Sky Newsa je pokazala, da je 60% vprašanih meni, da Johnsonovi komentarji niso bili rasistični, 33% pa, da so; 48% jih je menilo, da se mu ni treba opravičiti, 45% pa, da bi se moral. Neodvisna skupina, ki naj bi presodila Johnsonove pripombe, je decembra ugotovila, da prekrškov ni storil, da pa je njegov jezik lahko razumeti kot "provokativen", da pa je bil "spoštljiv in strpen" in da ima pravico uporabiti "satiro", da izrazi svoje mnenje. Septembra 2018 je Johnson zapisal: »Odprli smo se za večno politično izsiljevanje. Okoli britanske ustave smo zavili samomorilni telovnik - in detonator dali Michelu Barnierju . " Starejši toryji so ga je močno kritizirali, Alan Duncan iz zunanjega ministrstva pa je obljubil, da bodo pripombe zaznamovale "politični konec Borisa Johnsona".

Aprila 2019 je Neodvisna organizacija za standardizacijo tiska odločil o vsebini članka v The Daily Telegraph z dne 6. januarja 2019, "Britanci ne bodo pustili, da iz strahu podprejo pomilovanja vreden sporazum za Brexit, za katerega nihče ni glasoval", ki ga je spisal Johnson. Trditev, da Brexit brez pogodbe "britanska javnost z jasno večino podpira", je napačna in "pomeni neupoštevanje potrebne skrbi za pravilnost vsebine v nasprotju s členom 1 (i)" smernic, zaradi česar organizacija zahteva, da se popravek lažne trditve objavi v tiskani izdaji in priloži spletni različici.

Pregon zaradi domnevne kršitve v javni funkciji

Marcus Ball, zasebni tožilec, je zbral več kot 200.000 funtov od skoraj 6.000 podpornikov, da bi sodno preganjal Johnsona v treh točkah za kaznivo dejanje kršitve javnih funkcij . Johnson naj bi zlorabil zaupanje javnosti v referendumu o članstvu v Evropski uniji leta 2016 v Združenem kraljestvu, ker je v svojih javnih funkcijah v parlamentu in kot župan Londona lagal o stroških za članstvo Združenega kraljestva v Evropski uniji. 23. februarja 2019 je tožilstvo predložilo obvestilo o zadevi sodišču in vložilo prošnjo za sodni poziv Johnsonu. 29. maja je okrožna sodnica Margot Coleman zapisala: "Pritožba vsebuje dovolj dokazov, da je imenovani vedel, da so izjave lažne". Poudarila je, da obtožbe trenutno niso dokazane. Predhodno zaslišanje naj bi potekalo na sodišču Westminster Magistrates, pri čemer naj bi zadevo kasneje predali Kraljevemu sodišču v sodbo, vendar je vrhovno sodišče zadevo 7. junija zavrnilo.

Kandidatura 2019 za vodstvo konzervativne stranke

Dne 16. maja 2019 je Johnson potrdil, da bo po odstopu Therese May. kandidiral na volitvah za vodstvo konzervativne stranke V intervjuju v začetku junija, tik pred obiskom Združenega kraljestva, je ameriški predsednik Donald Trump podprl Johnsona kot kandidata za mesto predsednika vlade: "Dejansko sem vse skupaj zelo natančno preštudiral. Poznam različne igralce. Mislim pa, da bi Boris opravil zelo dobro delo. Mislim, da bi bil odličen. Všeč mi je. "

12. junija je Johnson uradno začel svojo kampanjo z besedami: »Po treh letih in dveh zamujenih rokih moramo 31. oktobra zapustiti EU. Doseči moramo boljše rezultate od sedanjega sporazuma o odstopu, ki ga je Parlament trikrat zavrnil - in naj pojasnim, da ne želim doseči izida brez dogovora. Mislim, da ne bomo končali na tak način. Odgovorno je edinole, če se odločno in resno pripravimo na izhod brez pogodbe. Pravzaprav je presenetljivo, da kdorkoli lahko predlaga, da naj se odpovemo temu v pogajanjih ključnemu orodju. " V kampanji je Johnson opozoril na "katastrofalne posledice za zaupanje volivcev v politiko", če bi vlada pritiskala EU za nadaljnje premike roka. Zavzel se je zato, da se t.i. back-stop črta iz vseh možnih sklepov Brexit in da se ga zamenja z alternativami, pri tem pa obljubil, da bo £ 39   milijarde plačil za razvezo zakonske zveze, ki jih mora Združeno kraljestvo plačati EU ob odhodu, zadržal toliko časa ", dokler stvari ne postanejo jasnejše". Johnson je sprva obljubil, da bo zmanjšal davčno olajšavo za dohodke za več kot 50.000 funtov, povišal 40-odstotni davčni prag na 80.000 funtov, ko pa je prišel pod dež na BBC, je predloge umaknil . Prav tako je napovedal, da bo dvignil raven, na kateri nizko plačani delavci začnejo plačevati nacionalno zavarovanje .

Anketa 13. junija, ki so jo objavili člani stranke, je pokazala, da jJohnson nedvomno vodi. Pri glasovanju je prejel 114 glasov, in sicer v prvem od petih glasovanj tistega dne. Jeremy Hunt, Johnsonov konkurent, ga je kritiziral, ker se 16. junija ni udeležil širše razprave z njim in z drugimi kandidati. Med razpravo na oddajniku Channel 4, je Hunt vprašal: "Če ga njegova ekipa ni pustila iz hiše s petimi dokaj prijateljskimi kolegi, kako le se bo pogajal s 27 evropskimi državami?" 16. junija je potekalo drugo glasovanje, Johnson pa je dobil podporo dodanih 12 poslancev,. V tretjem glasovanju je dobil 143 n v četrtem glasovanju 157 glasov. V zadnjem glasovanju poslancev 20. junija je dobil160 glasov in bil poleg Hunta imenovan za enega od finalnih dveh kandidatov.

19. julija je Reuters razkril, da je Johnson in njegove politične zaveznike aktivno podprl nekdanji ruski naftni tajkun Alexander Temerko, ki je postal glavni donator konzervativne stranke, potem ko je leta 2004 pobegnil iz Rusije, da bi se izognil kazenskim ovadbam. Znano je, da ima Temerko, ki je izjavil, da se z Johnsonom tika, tesne vezi z rusko obveščevalno in varnostno službo .

Politična ideologija

Ideološko se je Johnson opisal kot " Eno-narodni tory". Politični znanstvenik Tony Travers iz London School of Economics je opisal Johnsona kot "dokaj klasičnega - to je na strani majhne vloge države - rahlo evroskeptičnega konzervativca", ki je prav tako kot njegovi sodobniki Cameron in Osborne postal pristaš "modernega socialnega liberalizma". Guardian pravi, da je kot župan Johnson združil ekonomski in socialni liberalizem, The Economist pa trdi, da je s tem Johnson "presega svojo Toryijsko identiteto" in sprejema bolj liberalistične poglede. Stuart Reid, Johnsonov kolega pri časopisu The Spectator, je opisal poglede Johnsona kot poglede "liberalnega libertarijanca". Business Insider je opozoril, da je Johnson kot župan Londona, dobil sloves "liberalnega, sredinjskega politika". Johnsonov biograf in prijatelj Andrew Gimson je dejal, da medtem ko je "v gospodarskih in socialnih zadevah [Johnson] resnično liberalen", v svoji osebnosti ohranja "torijski element" s svojo "ljubeznijo do obstoječih institucij in priznanjem neizogibnosti hierarhije ".

[Sem] za svobodni trg, strpen, široko liberalen (čeprav morda ne ultra-libertarijanski), nagnjen k zaslugam na temelju tradicij, proti reguliranju, za priseljence, lastne noge, alkohol, lov in motorje ter pripravljen braniti do smrti pravico Glenna Huddlea, da veruje v reinkarnacijo.

Boris Johnson

Stuart Wilks-Heeg, izvršni direktor Democratic Audit, je dejal, da je "Boris politično okreten", biografka Sonia Purnell pa je zapisala, da je Johnson redno spreminjal svoje mnenje o političnih vprašanjih, kar je po njenem mnenju "ideološka praznina pod togo zunanjostjo Toryja." Kasneje je omenjala njegov "oportunistični - nekateri bi lahko rekli pragmatični - pristop k politiki". Leta 2014 je nekdanji župan Ken Livingstone v intervjuju z New Statesmanom trdil, da se je Johnsona kot "najbolj trdega desnega ideologa po Thatcherjevi" najprej bal, v času Johnsonovega županovanja pa je namesto tega sprišel do spoznanja, da gre za "dokaj lenega j*bivetra, ki hoče samo povsod biti zraven", ne da bi pri tem kaj dosti delal.

Philip Collins, ki piše za Prospect, je predlagal, da so Johnson in drugi pristaši Brexita v konzervativni stranki "britanski golisti", ki se napajajo "pri konceptu naroda, ki ponovno rojeva spečo dušo svobode". Predlagal je, da gre za obliko nacionalizma, ki pa ni "šovinističen". V Politicu Michael Hirsch primerja Johnsona s Trumpom, češ da sta oba zagovornika "novega nacionalizma". Johnson je odgovoril, da "ni nacionalist, če so s tem mišljeni ksenofobi ali ljudje, ki odklanjajo druge države in kulture".

Purnell meni, da je Johnson "predvsem elitist". V članku z naslovom "Naj živi elitizem" je Johnson izjavil, da bi "brez elit in elitizmov človeštvo še vedno živelo v jamah". Vendar pa je po kampanji za Brexit kritiziral "cinizem elite" o Brexitu, opisal "elite zaroto elite, da spodnese Brexit", in jo obtožil, da je "odkrito brezbrižna do težav, ki jih njihova politika povzroča." Nekateri mediji so ga zato označili kot " populista".

Stališča o priseljevanju in Evropski uniji

Purnell je verjel, da je vpliv družine z materine strani, levičarske družine Fawcett, v Johnsonu razvil "iskren odpor do rasne diskriminacije". Johnson je pohvalil nekdanjega predsednika vlade Winstona Churchilla: "Churchill je rešil to državo in celotno Evropo barbarske fašistične in rasistične tiranije in naš dolg do njega je neprecenljiv". Dodal je, da je Churchill "igral izjemno vlogo kot socialni reformator, s svojo skrbjo za delovne ljudi in njihova življenja." Johnson je bil kot župan Londona znan kot zagovornik priseljevanja. Leta 2018 se je med pogajanji Brexit zavzel za bolj liberalni pristop k priseljevanju kot pa je bil pristop Therese May.

Leta 2003 je Johnson o EU dejal: "Nikakor nisem ultra-evroskeptičen. Na določen način malce obožujem Evropsko unijo. Če je ne bi imeli, bi morali nekaj takega izumiti. " Od leta 2009 dalje se je zavzemal za referendum o članstvu Velike Britanije v EU. Leta 2018 je med pogajanji o Brexitu zahteval, da Britanija zapusti enotni trg. Rekel je, da je članstvo Velike Britanije v EU privedlo do pritiska na plače "domorodcev" ljudi in izrazil mnenje, da EU namerava ustvariti "superdržavo", s katero želi oropati Veliko Britanijo njene suverenosti. Leta 2019 je Johnson dejal, da bo Britanijo 31. oktobra spravil iz EU, najsi z dogovorom ali brez njega. Če bi prišlo do "No Deal Brexit" (Brexit brez dogovora), bi Združeno kraljestvo zapustilo EU brez formalnega sporazuma in bi zato moralo trgovati s svetom (med drugimi tudi z državami članicami EU) po pogojih Svetovne trgovinske organizacije.

Javna osebnost

Johnson s poslancem liberalnih demokratov Johnom Hemmingom (levo) in konzervativnim poslancem Grahamom Stuartom (center) 28. marca 2006 na demonstracijah proti zaprtju bolnice.

Široki javnosti znan kot "Boris", Johnson dobil še druge vzdevke, tako "BoJo", zlepljenko iz njegovega imena in priimka. Njegovo javna osebnost je "blagovna znamka Boris", ki naj bi jo razvil na univerzi v Oxfordu. Max Hastings je to javno podobo označil kot "fasado, ki združuje duhovitost, šarm, sijaj in presenetljive pobliske neuravnovešenosti", politik Andrew Crines pa pravi, da Johnson kaže "značaj simpatičnega in zaupanja vredne osebe z močnim intelektualnim kapitalom". Urednik Private Eye Ian Hislop pravi: "Je naš Berlusconi   ... Edini politik, pri katerem se dobro počutimo, vsi ostali so preveč zaposleni s svojo lastno odgovornostjo. " Novinar Dave Hill piše, da je Johnson " enkratna osebnost britanske politike, zmes komedijanta, prevarantov, faux razdiralni showman in populistična medijska konfekcija."

Johnson namerno goji "napol zapuščen videz", na primer tako, da si na zanj tipičen način specifično razkuštra lase, preden se pokaže v javnosti. [450] Purnell ga je opisala kot "maničnega samo-promotorja", ki je svoje življenje polnil z "zabavo in šalami". Kot odgovor na naziv "jokerja" je Johnson izjavil, da "je humor pripomoček, s katerim lahko posladkaš tablete in uspeš predstaviti pomembne točke." Kot pravi biografinja, so njegovi sodelavci bili redno mnenja, , da je Johnson izrabil ljudi za svoje interese, Gimson pa je zapisal, da gre pri Johnsonu za "enega od največjih laskavcev našega časa". Po Purnellovi se je resnim vprašanjem izognil z "nekaj humorja in veliko drznosti". Gimson pravi, da je Johnson "human človek...zmožen biti neverjetno brezobziren do drugih", kadar je šlo zha njegove lastne interese. Gimson je tudi opozoril, da ima Johnson "pretirano željo, da bi bil ljudem všeč".

Boris je original - nasprotje stereotipa, izjema pravila. Prekomerna telesna teža in zanemarjena zunanjost sta nasprotje zapete, polikane podobe za javnost. Podoben je »človeški košari za perilo« in ima navado, da se pozabi tuširati.

Purnellova pravi: "[Johnson] je blagoslovljen z neizmerno karizmo, duhovitostjo, seksualno privlačnostjo in zlatim prahom javne osebe, ki so poznajo in ljubijo milijoni - čeprav jih morda veliko manj med onimi, ki so morali tesno sodelovati z njim (kaj šele biti odvisni od njega). Iznajdljiv, zvit in strateški, lahko izvede resne politične pretrese, ko večje dobro vodi do osebne koristi, vendar pa te težnje le redko temeljijo na konkretni dosežkih, kaj šele na podrobnih načrtih. " Poleg tegaavtorica opozarja, da je Johnson "zelo neprozoren", kadar gre za njegovo zasebno življenje, da drži druge ljudi na proč od sebe in da ima zelo malo, če sploh kaj, intimnih prijateljev. Med prijatelji in v družini je Johnson znan kot "Al" in ne kot "Boris". [460] Gimson pravi, da ima Johnson "zelo slabe manire. Nagnjen je k zamujanju, vseeno mu je, če je pozen, in na obleko ne daje veliko pozornosti". Kot zelo ambiciozen in zelo tekmovalen človek je Johnson kot rojen "za nenehen boj za prevlado". Posbno so ga rfazburili ljudje, za katere je menil, da žalijo njegovo zasebno sfero; na primer, ko je na primer članek v The Telegraphu razburil Johnsona, je uredniku poslal enostavno E-pošto "J*i se in umri". Johnson skriva svojo brezobzirnost "za neumnostmi, samo-poniževanjem ali humorjem"; je pristaš "praktičnih šal in robatih spolnih opazk".

Osebno življenje

Boris in njegov mlajši brat Leo leta 2013

Johnson je najstarejši od štirih otrok Stanleyja Johnsona, nekdanjega konzervativnega poslanca Evropskega parlamenta in uslužbenca Evropske komisije in Svetovne banke, ter slikarke Charlotte Johnson Wahl (rojene Fawcett), hčere Sira Jamesa Fawcett, odvetnika in predsednika Evropske komisije za človekove pravice . Njegovi mlajši bratje in sestre so Rachel Johnson, pisateljica in novinarka; Leo Johnson, partner, specialist za trajnost v računovodski družbi PricewaterhouseCoopers ; in Jo Johnson, nekdanji državni sekretar za univerze ter znanstveni in konzervativni poslanec za Orpington. Johnsonova mačeha Jenny, druga žena njegovega očeta Stanleyja, je pastorka Teddyja Sieffa, nekdanjega predsednika družbe Marks & Spencer . Aprila 2017 se je Rachel Johnson pridružila liberalnim demokratom v protest proti konzervativni politiki Brexita ; med 2008 in 2011 je bila članica konzervativcev.

Johnson ima dvojno državljanstvo, državljanstvo Združenega kraljestva in Združenih držav Amerike, saj je bil rojen v New Yorku angleškim staršem. Leta 2014 je Johnson priznal, da nasprotuje zahtevi davčnih organov ZDA za davek od kapitalskih dobičkov ki ga je nazadnje plačal. Februarja 2015 je objavil svojo namero, da se bo odrekel ameriškemu državljanstvu, da bi s tem dokazal svojo zvestobo Združenemu kraljestvu, leta 2016 pa se je državljanstvu v ZDA odpovedal. Johnson tekoče govori francosko in italijansko, in dobro razume nemški, španski, in Latinski jezik , ki ga pogosto uporablja za klasične sklice v svojih časopisnih stolpcih in govorih.

Leta 1987 se je poročil z Allegra Mostyn-Owen, hčerko umetnostnega zgodovinarja Williama Mostyna-Owena in italijanske pisateljice Gaie Servadio ; Zakonska zveza je bila razpuščena leta 1993. Nekaj tednov kasneje je poročil Marino Wheeler, hči novinarja in izdajatelja Charlesa Wheelerja in njegove žene, Dip Singh; pet tednov kasneje se jima je rodil prvi otrok. Družini Wheeler in Johnson se poznata že desetletja, in Marina Wheeler je bila na Evropski šoli v Bruslju hkrati s svojim bodočim možem. Imata štiri otroke: dve hčerki in dva sinova.

Leta 2009 je Johnsonu Helen MacIntyre, umetniška svetovalka, rodila hčerko. Otrok je bil leta 2013 predmet pravnega postopka, pri čemer je pritožbeno sodišče razveljavilo odredbo o prepovedi poročanja o otroku; sodnik je odločil, da ima javnost pravico vedeti za Johnsonovo "nepremišljeno" vedenje. V sodnem procesu je bilo dodatno rečeno, da ima Johnson še enega otroka izven zakonske zveze.

Septembra 2018 sta Johnson in Wheeler v skupnem obvestilu sporočila javnosti, da sta se po 25 letih poroke "pred nekaj meseci" ločila in začela postopek razveze.

Johnsonova trenutna prijateljica Carrie Symonds, je hči Matthew Symondsa, soustanovitelja The Independenta, in Josephine Mcaffee, odvetnice.

Junija 2019 je Johnson dejal, da za hobi barva lesene zaboje, tako da spominjajo na avtobuse. Leta 2007 je dejal, da je pred koncem študija kadil kanabis. Prav tako je priznal, da je poskusil kokain.

Sprejem in zapuščina

Johnson je v britanski politiki in novinarstvu kontroverzna figura. Njegova biografka Sonia Purnell ga je opisala kot "izredno nekonvencionalnega, vendar pa prepričljivega politika v obdobju po Blairu" v britanski politiki. Dodala je, da ga v Veliki Britaniji "ljubijo milijoni in ga vsi priznavajo". Johnson, po srcu "širokemu preseku javnosti", ima stik z volivcem, ki ga drugi konzervativci niso zmožni. "Ljudje ga imajo radi, ker jih spravi do smeha", tako da je "priljubljen na vrhu in na dnu konzervativne stranke".

Johnson kot zunanji minister v letu 2016

Med volitvami za župana leta 2008 je Johnson "polariziral mnenja do skrajnosti", kritiki pa so v njem videli "malo klovna in rasista in malo slabo in bigotno osebo". Guardian ga je na primer opisal ko "dvornega norca, telebana, v samegaa sebe zagledanega sociopata in serijskega lažnivca", laburistka Hazel Blears pa v njem vidi l "neprijetnega desničarskega elitista, z odbijajočimi pogledi in kriminalnimi prijatelji “.

V zadnjem času je Johnson vzbudil primerjave z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom . Junija 2016 ga je Nick Clegg opisal kot "kot Donald Trump z latinsko vadnico" njegov kolega, konservativni poslanec Kenneth Clarke pa kot "lepšega Donalda Trumpa" . Martin Selmayr je možnoist izvolitve Johnsona in Trumpa opisal kot "grozljiv scenarij". Čeprav je bil Johnson večkrat kritičen do Trumpat, preden je postal predsednik Združenih držav, je Trumpa kot predsednika hvalil, vendar se z mnogimi njegovimi odločivami ne strinja. The Economist mu je konec leta 2018 ob nagradah za najslabše britanske politike podelil najvišjo nagrado ("politik, ki je najbolj uspešno razočaral svojo stranko in državo"). {Cite news | url = https: //www.economist.com/britain/2018/12/08/our-end-of-year-awards-celebrate-the-worst-in-politics | title = Naš konec -letne nagrade praznujejo najhujše v politiki | date = 6. december 2018 | work = The Economist | access-date = 10. december 2018 | issn = 0013-0613}} </ref> "The Economist" je opisal Johnsona kot enega od arhitektov Brexit "katastrofe",

Na velikem polju je bilo najti enega izjemnega kandidata. Kot zunanji sekretar ni uspel. Ko je bil v vladnem kabinetu, se je pričkal z gospo May. Zelo je dvigal prah proti njenemu ravnanju iz zadnjih vrst v parlamentu in v svoji dobičkonosni kolumni, ne da bi prišel na dan s kako pravo alternativo. Demagog, ki ni državnik, je najbolj neodgovorni politik, kar jih je država videla že vrsto let.

V pop kulturi

Johnsona je leta 2017 upodobil Will Barton v drami BBC, Theresa proti Borisu: Kako je Maja postala predsednica vlade, in Richard Goulding na HBO in Kanalu 4 Brexit: brezobzirna vojna .

Glej tudi

• Volilna zgodovina Borisa Johnsona
• Seznam zunanjih ministrov v letu 2017
• Rasizem v konzervativni stranki Velike Britanije § Obtožbe proti Borisu Johnsonu

Sklici

Opombe

[[Kategorija:Diplomiranci Kolidža Eton]] [[Kategorija:Živeči ljudje]] [[Kategorija:Nemški Angleži]] [[Kategorija:Francoski Angleži]] [[Kategorija:Angleški anglikanci]] [[Kategorija:Angleški Američani]] [[Kategorija:Turški Američani]] [[Kategorija:Švicarski Američani]] [[Kategorija:Nemški Američani]] [[Kategorija:Francoski Američani]] [[Kategorija:Rojeni leta 1964]] [[Kategorija:Strani z nepregledanimi prevodi]]