Uporabnik:Švedskivagabund/Peskovnik

Slovenska katoliška misija na Švedskem

Med leti 1960 in 1970 je mnogo rojakov odšlo s trebuhom za kruhom tudi na Švedsko. To je tako imenovana ekonomska emigracija. Pred njimi so bili celo nekateri, ki so zapustili svojo domovino predvsem iz političnih razlogov, ker se niso strinjali s komunističnim sistemom. Leta 1962 je Jože Flis ustanovil Slovensko katoliško misijo na Švedskem. Delo je bilo pionirsko in v tistih časih je bila tudi ekonomska situacija na Švedskem precej drugačna. Naj o njem spregovori kratek življenjepis, ki je ohranjen na nadškofijskem ordinariatu v Mariboru.

JOŽE FLIS (DMZ-Mb) - V ponedeljek 22. oktobra 1990 je v bolnišnici Notre Dame de Bon Secours v Chatillonu-Parizu umrl izseljenski duhovnik Jože Flis. Rodil se je 4. novembra 1918 v župniji Poljčane. Stopil je v mariborsko bogoslovje, kjer je končal tri letnike. Bogoslovne študije je nadaljeval v Ljubljani. Tam je bil na kvatrno soboto pred drugo postno nedeljo 4. marca 1944 posvečen v duhovnika. Kot semeniški duhovnik je prve dni maja 1945 odšel v Italijo, kjer se je nekaj časa zdravil v sanatoriju. Od leta 1946 do 1956 je bil duhovni vodja slovenskih študentov v Barceloni, nato pa je deloval med slovenskimi izseljenci v Franciji (1956-1962), na Švedskem (1962-1972), nato pa spet v Franciji. Posvečal se je predvsem najrevnejšim in najpotrebnejšim ter si pridobil velike zasluge, da smo dobili Slovenci svoj Dom v Chatillonu. Za izseljenskega duhovnika Flisa veljajo apostolove besede: Vsem je postal vse. Ves se je razdajal za naše ljudi, za begunce, bolnike, skratka za vse, ki so v tujini potrebovali prijateljske in spodbudne besede, nasveta ali duhovne in gmotne pomoči. Zadnja leta je v Slovenski dom v Chatillonu gostoljubno sprejemal študente iz Slovenije, ki so želeli obiskati Pariz in druge francoske kraje. V sredo 12. septembra 1990 se je odpravil v bolnišnico v upanju, da bo ozdravel in okreval. Toda Gospodar življenja je odločil drugače: »Pridi, zvesti služabnik, prejmi plačilo. . .« .

Želel je biti pokopan v domači zemlji, v svoji rojstni župniji v Poljčanah. Iz praktičnih razlogov je bil upepeljen. Tako je bilo lažje dobiti vsa potrebna dovoljenja za prevoz iz Francije v domovino. V Chatillonu je v soboto 27. oktobra vodil pogrebno mašo pariški pom. škof mons. Claude Frikart. Somaševalo je osem slovenskih duhovnikov, dva hrvaška, štirje francoski, med njimi zastopnik nanterškega škofa in še švicarski duhovnik v Parizu. V torek 20. novembra je žaro na domu pokojnikovega brata Slavka v Ljubljani pokropil škof mons. Metod Pirih, vrhovni dušni pastir slovenskih izseljencev skupaj s škofijskimi referenti za izseljence. Poljčanska župnijska cerkev je bila polna vernikov, ki so se v petek 23. novembra 1990 zbrali k pogrebu. Pogrebno slovesnost je ob somaševanju 25 duhovnikov vodil mons. Viljem Pangerl, stolni kanonik (škofa Kramberger in Smej sta bila v Rimu). Ob božji besedi, ki so jo imeli že pri maši zadušnici v Parizu, je poudaril: »Pokojni sobrat je na svojem življenjskem romanju skozi razne dežele vedno mislil na našo pravo domovino, ki je v nebesih, in je Kristusa odkrival v njegovih najmanjših bratih in sestrah.« Poleg domačega župnika sta se od pokojnika poslovila še izseljenski duhovnik Janez Pucelj, ribniški župnik Franc Bračič v imenu sošolcev in študentka iz Ljubljane v imenu 'Vseh slovenskih študentov, ki jih je pokojni sprejemal. Naj v nebeški domovini uživa večno srečo in s svojo priprošnjo spremlja delo izseljenskih duhovnikov!

Za njim je delo narodnega dušnega pastirja nadaljeval p. Janez Sodja, ki je s svojim volkswagnom, obloženim z Našo lučjo in slovenskimi knjigami prihajal med rojake v letih 1972 do 1977. Oba narodna dušna pastirja sta imela izredno težko situacijo, v kateri sta si po najboljših močeh prizadevala biti v službi krajevne Cerkve na Švedskem, kakor tudi v službi rojakom. Izgorevala sta za Kristusov Evangelij, kakor tudi za to, da bi ljudje gojili materni jezik, s katerim bi izpovedovali svojo narodno, versko in kulturno pripadnost. Z velikom iznajdljivostjo in poslušnostjo Sv. Duhu, je leta 1974 prvič zbral množico rojakov na vseslovenskem romanju in srečanju Slovencev pri Sv. Brigiti v Vadsteni. To romanje in srečanje rojakov je tako postalo tradicionalno. Slovenska skupnost, kot narodna skupnost, je poleg Švedov seveda edina skupnost, ki že tako dolgo neprekinjeno roma v Vadsteno. Vadstena je že od nekdaj duhovno srce Švedske in sploh Skandinavije, kakor tudi vse Evrope, posebej, ko je Sv. Brigita Švedska postala sozavetnica Evrope. Prerano življensko pot je p. Janez Sodja končal na Krstenici nad Bohinjem, tako dragih mu planinah, kjer je 11. septembra 1982 izročil svojo dušo Gospodarju Življenja. Pokopan je bil v Bohinjski Bistrici, kjer so se pri njegovem grobu večkrat ustavili planinci, ki se vse od 1994. leta udeležujejo švedsko slovenskih vzponov v slovenske gore in hribe.

V spomin na vseslovensko romanje k Sv. Brigiti Švedski, so rojaki tam v parku pred mogočno gotsko cerkvijo ob srebrnem jubileju romanj posadili slovensko lipo, kjer se vsako leto ustavijo slovenski romarji, ki pridejo na srečanje v Vadsteno. Vedno znova iz vsega srca zadoni Lipa zelenela je. Od tam se procesija vije v kloster kyrka, kjer se romanje zaključi z lavrentanskimi litanijami Matere Božje s slovesnimi odpevi. Po blagoslovu pa sledi vselej tista čudovita Marijina pesem, Marija, skoz življenje, voditi srečno znaš...

Romanje v Vadsteno leta 2012 se je posebej zapisalo v zgodovino Slovenske katoliške misije, saj so rojaki z vse Švedske, z gosti iz Rima, iz Švice, iz Nemčije, iz Slovenije ter od drugod praznovali zlati jubilej delovanja slovenske misije na Švedskem. Slovesno bogoslužje je ob lepem številu somaševalcev vodil Njegova Eminenca dr. Franc kardinal Rodé. Slovesnost je počastila s svojo prisotnostjo in sodelovanjem tudi takratna ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu, gospa Ljudmila Novak. Ministrica Novakova se je slovenskemu dušnemu pastirju Zvonkotu Podvinskemu zahvalila za vso dolgoletno delo, ki so ga opravili in ga opravljajo slovenski dušni pastirji med rojaki v tej skandinavski deželi.

Leta 2015 pa je slovenska skupnost na Švedskem, kakor tudi rojaki doma, dobila v materinem jeziku Nebeška razodetja Sv. Brigite Švedske, za kar hvala Družini, ki je knjigo natisnila, kakor tudi Marinki in Dani Stražar in seveda glavnemu motorju tega projekta Robertu Kralju, ki nas je vzpodbudil in nagovoril, da smo se odločili za tako pomembni dogodek naše misije.

Marsikaj zanimivega se je v vsem tem času zgodilo za slovensko misijo na Švedskem. Med drugim je bila leta 2002 tiskana pri Družini v Ljubljani Švedska slovnica za Slovence na Švedskem, ki jo je pripravila Avguština Gustika Budja ob 40 letnici naše misije na Švedskem. To je prva takšna knjiga v vseh teh letih, ki je v veliko pomoč pri učenju švedskega jezika. Ekonomsko izvedbo tega pionirskega dela je prevzel na svoja ramena mons. Janez Pucelj iz Munchena. Danes je mogoče to knjigo kupiti tudi v Ljubljani pri Rafaelovi družbi, ki ima sedež na Poljanski c. 2, kakor tudi na sedežu Slovenske katoliške misije na Švedskem je mogoče nabaviti še nekaj izvodov. Gustika Budja je izdala še veliko drugih knjig, poleg tega pa je dolga leta urejevala Slovensko glasilo na Švedskem. Pomembno je zapisati v spomin tudi tiskanje Švedsko - slovenskega slovarja, ki ga je dve leti pozneje uredila Lena Holmquist in ga je izdala Založba ZRC, pri ZRC SAZU. Cankarjeva založba je nato leta 2006 izdala Švedsko - slovenski in Slovensko - švedski Evropski slovar, ki ga je kot žepno izdajo uredil Morgan Nilsson. On je na göteborški univerzi nekaj časa celo vodil katedro za poučevanje slovenskega jezika, poučevanje le-tega tudi na daljavo.

Po p. Janezu Sodji je 16 let, vse do leta 1993 nadaljeval poslanstvo narodnega dušnega pastirja Jože Drolc, duhovnik ljubljanske nadškofije, ki je bival v Göteborgu in je od tam obiskoval rojake širom južnega dela Švedske, med Göteborgom in Stockholmom, med Köpingom in Malmöjem, med Halmstadom in Nybrojem. Posebej je potrebno izpostaviti pri zgodovini slovenskega dušnega pastirovanja na Švedskem delo in poslanstvo, ki ga je opravil Jože Drolc, saj je veliko, zares veliko žrtvoval, skupaj z nekaterimi rojaki, ko so demonstrirali v Göteborgu in drugod, celo v Stockholmu, vse dokler ni tudi Švedska priznala Sloveniji njeno samostojnost in državnost. Rojaki iz Göteborga, posebej Ratajčevi, so tudi naredili prvo slovensko zastavo na Švedskem, s katero so potem sodelovali na demonstracijah v Stockholmu. V misijskem arhivu, ki se večji del nahaja v arhivu ljubljanske nadškofije, je tudi dopis tedanjemu zunanjemu ministru glede priznanja Slovenije.

Sedanji dušni pastir Zvonko Podvinski od leta 1993 nadaljuje delo svojih velikih prednikov in skuša povezovati rojake na terenu petih Slovenij, sedaj samo še v 11. slovenskih skupnostih. Misijski pastoralni svet mu je v veliko pomoč in oporo, da zmore to veliko in pomembno poslanstvo med rojaki z veseljem in z velikim trudom nadaljevati. Posebej je leto za letom največji projekt vseslovensko romanje in srečanje Slovencev za binkošti v Vadsteni, od leta 2000 na binkoštno soboto, ker od takrat binkoštni ponedeljek ni več dela prost dan. Slovenski dušni pastir čuti hvaležnost do vseh slovenskih veleposlanic in veleposlanikov, ki so se iz leta v leto udeležili tega tako pomembnega srečanja v Vadsteni. Prav tako izraža hvaležnost Vladnemu Uradu RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki ekonomsko pomaga, da ta srečanja sploh so. Poleg njih delno podpre ta dogodek tudi Slovenska zveza na Švedskem, za kar tudi njim gre zahvala, kakor tudi posameznikom, ki s svojimi darovi za tombolo dodajo svoj delež.

Koliko imenitnih gostov je romalo v Vadsteno, od Njegove Eminence dr. Franca kardinala Rodeta, do nuncija Ivana Jurkoviča, vse do slovenskih nadškofov in škofov, posebej tistih, ki so bili odgovorni pri Slovenski škofovski konferenci za izseljensko pastoralo. Hvala tud pokojnemu mons. dr. Janezu Zdešarju ter mons. Janezu Puclju, ki vedno znova, če le more, pride med rojake v Vadsteno, da z njimi praznuje bikoštni dogodek. Tukaj so tudi predstavniki slovenske Vlade, med drugimi tudi gospa Ljudmila Novak ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu. Seveda so tudi v preteklosti bili udeležni na vseslovenskem srečanju in romanju v Vadsteno predstavniki slovenske države. Še enkrat hvala Slovenski zvezi na Švedskem, kakor tudi posameznim slovenskim društvom, ki pomagajo, da se morejo rojaki z različnih koncev te velike države udeležiti tega tako pomembnega romanja in srečanja za rojake v Vadsteni. Predvsem pa hvala vsem rojakom, ki si iz leta v leto prizadevajo, da sodelujejo na tem vseslovenskem romanju in vseslovenskem srečanju. Brez njih tega tako pomembnega dogodka za ohranjanje slovenstva na Švedskem sploh ne bi bilo.

Koliko skupin je s same Švedske poskrbelo za kulturni program na teh srečanjih. Koliko glasbenih skupin iz Slovenije je prispevalo, da so ta srečanja izzvenela vselej slovensko, veselo, navdušujoče. Toliko rojakov pride v Vadsteno, da se vsaj enkrat na leto med sabo srečajo, da skupaj praznujejo binkoštni dogodek, da se skupaj napojejo in naplešejo ter tako utrjujejo slovenske vezi in gojijo slovensko kulturo ter narodno pripadnost. Gostje v Vadsteni pa so vselej odnesli s sabo v domovino izkustvo slovenstva na Švedskem, kakor tudi lepote te skandinavske dežele in izkustvo duhovnega srca, ki bije v Vadsteni, kjer v čudoviti skrinji bivajo relikvije Sv. Brigite Švedske, te velike žene, ki je živela med leti 1303 do 1373 in je opravila veliko poslanstvo žene ter matere, kakor je posegla s svojo korajžno in jasno držo tudi na kraljevi prestol, in tudi do tedanjega papeža, ki je bival v pregnanstvu v Avignonu.

Med dogodke v Vadsteni je potrebno omeniti kar nekaj svetih birm, kjer so mladi rojaki prejeli zakrament potrditve v veri. Tam smo celo obhajali sv. krst. Morda se bo na tem srečanju kdaj zgodila celo cerkvena poroka. Zakaj pa ne?! Predvsem pa nagovorijo slovesne sv. maše in slovenska procesija z banderi in slovensko pesmijo tam navzoče prebivalce, ostale romarje, posebej še sestre, ki so ob nekem vseslovenskem romanju povedale, da si ne predstavljajo binkoštnega praznovanja brez slovenskega praznovanja, brez slovenske navzočnosti v Vadsteni. Kakšno pričevanje.

Ta zapis pa ima namen vzpodbuditi drugo in naslednjo slovensko generacijo, da se pridruži vsakoletnemu vseslovenskemu romanju in srečanju za binkošti v Vadsteno k Sv. Brigiti Švedski. Dobrodošli!

zapisal Zvonko Podvinski, rektor Slovenska katoliške misije na Švedskem