Polimer
Polimêr je ogromna molekula (makromolekula), ki je sestavljena iz ponavljajočih se strukturnih enot (monomerov), povezanih s kovalentno kemijsko vezjo. Beseda izhaja iz stare grščine, starogrško πολυ: poly - veliko in starogrško μέρος: méros - del, oziroma iz latinskega polymerés - iz več delov, mnogovrsten. Dobro poznani polimeri so plastika, DNK in proteini.
![](http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/4/46/Isotactic-polypropylene-3D-balls.png/240px-Isotactic-polypropylene-3D-balls.png)
Poznamo naravne in umetne polimere. Med naravne sodijo protein, škrob, celuloza, hitin, lignin in lateks. Med umetne polimere pa plastične mase. Sintetični, umetni polimeri se proizvajajo v velikih količinah za zelo različna področja. Na izdelkih, izdelanih iz njih, so posebne oznake, po katerih jih prepoznamo.
Značilne lastnosti polimerov so:
- dobra kemijska odpornost,
- majhna gostota (okoli 1 g/cm3)
- majhen modul elastičnosti,
- majhna trdnost in kemijska odpornost pri povišanih temperaturah,
- dobra preoblikovalnost pri relativno nizkih temperaturah glede na kovine in keramiko.
Ločimo tri glavne skupine umetnih snovi:
- termoplasti (plastomeri), ki so sestavljeni iz nezamreženih makromolekul. Pri segrevanju postanejo plastični, zato jih lahko preoblikujemo. Lahko so amorfni ali delno kristalni.
- elastomeri (gume) imajo šibko zamrežene makromolekule. Lahko se izredno močno elastično deformirajo. Plastično jih ne moremo preoblikovati.
- duromeri so močno zamrežene makromolekule. So trdi in krhki.